Jedro

Upoštevaje teoretična izhodišča, razlagalne metode in na njih temelječe ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča RS, (zgolj) gole fotografije človeškega telesa, brez posebne seksualne konotacije, še ne dosegajo standarda pornografije oziroma pornografske vsebine, kot ključnega zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 176. člena KZ-1.

Izrek

I.Ob odločanju o pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni:

a)glede kaznivega dejanja pod točko III izreka in stroškov tega dela kazenskega postopka tako, da se obdolženega A. A. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je osebi mlajši od 15 let, kako drugače omogočil, da so ji dostopne slike pornografske vsebine, na ta način, da je dne 30. 4. 2021 okrog 23.59 ure preko družbene aplikacije Messenger v X mladoletnemu B. B., roj. 2013, poslal več fotografij s pornografsko vsebino in sicer fotografije golih žensk in fotografije svojega spolnega uda,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena Kazenskega zakonika.

Po prvem odstavku 96. člena v zvezi z drugim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornice proračun, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov;

b)v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obdolžencu ob nespremenjenih kaznih, določenih za kaznivi dejanji pod točkama I in II izreka sodbe sodišča prve stopnje, izreče enotna kazen 4 (štiri) leta zapora;

c)glede varnostnega ukrepa odvzema predmetov tako, da ostane v veljavi na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o kazenskem postopku;

d)v odločbi o stroških kazenskega postopka tako, da se obdolženca oprosti plačila sodne takse.

II.Pritožbi zagovornice in pooblaščenca mladoletnega B. B. se kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) - točki I in II izreka, in kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1 - točka III izreka. Za kaznivo dejanje pod točko I izreka mu je določilo kazen tri leta zapora, za kaznivo dejanje pod točko II izreka eno leto in šest mesecev zapora, ter za kaznivo dejanje pod točko III izreka kazen šest mesecev zapora, nakar mu je po pravilih o steku izreklo enotno kazen štiri leta in devet mesecev zapora. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, to je zaseženega mobilnega telefona znamke Samsung s pripadajočo SIM kartico. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je mladoletnega oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 17.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mladoletno oškodovanko C. C. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 15.000,00 EUR, v celoti napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženca delno oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. in 7. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki in nagrada zagovornice pa bremenijo proračun in bo o njih odločeno preko Bpp, obdolženec pa je dolžan plačati sodno takso v višini 350,00 EUR ter eventualno priglašene stroške pooblaščencev mladoletnih oškodovancev. Na podlagi 94. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati tudi krivdno povzročene stroške.

2.Zoper sodbo sta se pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, kot navaja uvodoma, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje; ter pooblaščenec mladoletnega oškodovanca B. B. glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da priglašenemu zahtevku mladoletnega oškodovanca ugodi oziroma odloči o nespornem delu odškodnine, v preostanku pa ga napoti na pravdo.

3.V odgovoru na pritožbo zagovornice pooblaščenec predlaga, da jo višje sodišče kot neutemeljeno v celoti zavrne.

4.Pritožbi nista utemeljeni, višje sodišče pa je pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo kršitve v škodo obdolženca, ki terjajo njeno spremembo.

K oprostilnemu delu sodbe (točka I.a izreka)

5.Dejanski del opisa kaznivega dejanja pod točko III izreka izpodbijane sodbe zajema očitek obdolžencu, da je mladoletnemu B. B. poslal več fotografij s pornografsko vsebino, in sicer fotografije golih žensk in fotografije svojega spolnega uda. Upoštevaje teoretična izhodišča, razlagalne metode in na njih temelječe ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča RS1 , (zgolj) gole fotografije človeškega telesa, brez posebne seksualne konotacije, še ne dosegajo standarda pornografije oziroma pornografske vsebine, kot ključnega zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 176. člena KZ-1. Poudarjeno je, da tako sistematična, kot logična razlaga 176. člena KZ-1 nakazujeta, da je zakonodajalec pojem "pornografsko" razlikoval od pojma "seksualno"; ter da pornografija temelji na prikazovanju spolnega dogajanja na pretiran, drastičen način, brez smiselne povezave z drugim življenjskim izražanjem, še posebej, če človeka degradira na "reaktivno bitje fizioloških dražljajev" in s tem zgolj na objekt spolne sle; kot absolutizacija spolnega življenja, izločitev tega iz skupnega področja duhovno-duševno-telesnih medčloveških razmerij v vsej njihovi prepletenosti, pri katerem gre celo antihumano prikazovanje spolnega dogajanja. V kazenskopravnem pogledu je treba pojem pornografija zožiti; ta mora biti takšne intenzitete, da lahko pri otroku ugotovimo negativne posledice za njegov razvoj.

6.Nobenega dvoma sicer ni, da imajo fotografije, ki jih je obdolženec poslal mladoletnemu oškodovancu, seksualno vsebino in da je tako ravnanje (lahko) povsem neprimerno glede na starost oškodovanca, vendar opis konkretnega kaznivega dejanja, glede na poudarjena stališča pravne teorije in sodne prakse, ne dosega standarda pornografske vsebine v smislu prvega odstavka 176. člena KZ-1. To očitano ravnanje obdolžencu torej ni kaznivo dejanje, zato je višje sodišče zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v škodo obdolženca, v tem delu izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP te obtožbe oprostilo.

7.V posledici oprostilne sodbe, na podlagi navedenih zakonskih določb stroški tega dela postopka, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov, bremenijo proračun.

8.Ker glede na navedeno mobilni telefon, preko katerega je obdolženec mladoletnemu oškodovancu poslal "sporne" fotografije, ni predmet, ki je bil uporabljen za kaznivo dejanje, posledično izrek varnostnega ukrepa ne more temeljiti na določbi prvega odstavka 73. člena KZ-1. Kljub temu pa, glede na že poudarjeno nedvomno seksualno vsebino poslanih fotografij in povsem neprimerno ravnanje obdolženca glede na starost mladoletnega oškodovanca, obrazložitev izpodbijane sodbe v točki 34, da je mobilni telefon - ne pa tudi prenosni računalnik znamke Lenovo - potrebno odvzeti iz razlogov morale, potrjuje utemeljenost izreka varnostnega ukrepa odvzema predmetov, torej mobilnega telefona, vendar na pravni podlagi 498. člena ZKP (točka I.c izreka te odločbe).

K pritožbi zagovornice

9.Kljub vsem uvodoma zatrjevanim izpodbojnim razlogom, je bistvo pritožbe zagovornice v nestrinjanju z dejanskimi ugotovitvami in dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil kaznivi dejanji pod točkama I in II izreka izpodbijane sodbe zoper oba mladoletna oškodovanca. Meni namreč, da mu storitev kaznivih dejanj ni bila dokazana, saj glede na to kje v hiši so spali, kdo se je nahajal doma, da obdolženec otrok nikoli ni tuširal in z njima nikoli ni bil sam, ni mogoče, da bi mladoletna oškodovanca večkrat spolno zlorabil. Njunima izpovedbama glede obdolženčevih ravnanj ne gre verjeti; mladoletni B. B. namreč očetu, kateremu je dodeljen v varstvo in vzgojo, ni opisal, da bi obdolženec z njim poskušal spolno občevati, temveč naj bi mu otroka povedala le, da ju je otipaval preko oblačil in da bi B. B. moral po njegovem spolnem udu otipavati obdolženca; niti babica mladoletnih oškodovancev ni potrdila, da bi se lahko karkoli dogajalo, ko sta hodila v Y, saj sta tja rada šla, se dobro počutila in ji o zlorabah nista nič govorila; glede na dejstvo, da se je mladoletna oškodovanka C. C. svetovalni delavki D. D. zaupala šele septembra 2024 in v zvezi s tem še izpovedbo E. E., pa bi bilo potrebno natančneje ugotoviti ali obstaja možnost, da je bila mladoletna oškodovanka zlorabljena s strani katere druge osebe in ne obdolženca.

10.Zagovornici ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi celote dejanskih ugotovitev izvedenega dokaznega postopka utemeljeno verjelo prepričljivima izpovedbama mladoletnih oškodovancev, saj je kredibilnost njunih izpovedb nenazadnje - na podlagi strokovno argumentirane ocene - potrdila tudi z odredbo sodišča določena izvedenka klinične psihologije dr. F. F. Poleg tega tudi nedvomna ugotovitev, da je obdolženec dne 30. 4. 2021 na mobilni telefon mladoletnemu B. B. poslal več fotografij s seksualno vsebino (pri čemer mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, da pomotoma), upoštevaje vse ostale ključne ugotovitve dokaznega postopka, tudi po presoji višjega sodišča z vso potrebno gotovostjo potrjuje, da je obdolženec tri mesece prej ­- to je v očitanem obdobju - zoper oba mladoletna oškodovanca izvršil opisana spolna dejanja ter z mladoletnim B. B. tudi večkrat analno spolno občeval, s takim ravnanjem pa zadovoljeval svoj spolni nagon.

11.Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bil obdolženec v Y, kjer je izvrševal očitana dejanja zoper mladoletna oškodovanca, rejenec v rejniški družini, pri kateri je bila v preteklosti kot rejenka določeno obdobje tudi mati mladoletnih oškodovancev G. G., ki je stike z rejnico ohranila. Po razhodu s partnerjem - očetom mladoletnih oškodovancev H. H., se je v začetku leta 2021 z mladoletnima oškodovancema za določeno obdobje ponovno naselila v hiši rejnice v Y, po izselitvi pa sta oba otroka še hodila tja na počitnice. Mladoletna C. C. je o zaznanih fotografijah s seksualno vsebino na telefonu bratca B. B. seznanila babico I. I. in očeta H. H., oba sta o tem povedala materi G. G., slednja pa je dne 18. 5. 2021 obdolženca zaradi tega ovadila na Policijski postaji v Z. 20. 5. 2021 je policistka J. J. ob prisotnosti očeta opravila razgovor z obema mladoletnima oškodovancema, slednja pa sta ob tem, očitno povsem spontano opisala še vsa druga sedaj obravnavana ravnanja obdolženca zoper njiju. Pri tem opisovanju sta bila jasna, določna in nazorna, s svojim lastnim besediščem (kot je ugotovila tudi izvedenka), vse to pa v bistvenem in na enak način - tudi s pritrditvijo svojim predhodnim izjavam policistki - ponovila še med zaslišanjem v preiskavi. Zgolj zato, ker se pred tem nista zaupala nikomur in njuni bližnji - razen oče H. H., ki je zaznal drugačno, bolj agresivno obnašanje sina B. B. - niso opažali, da bi bilo z otrokoma kaj narobe, verodostojnosti njunih izpovedb v ničemer ne omaje. Slednje velja tudi pritožbeno sklicevanje na izpovedbo priče K. K. - snahe rejnice v Y, češ da je obdolženec spal sam v sobi v nadstropju, oškodovanca pa spodaj, stopnice med nadstropjema pa so močno škripale in bi zato hojo obdolženca v spodnje prostore vsekakor slišali. Zagovornica nima prav. Poleg jasne in nedvoumne izpovedbe mladoletnega oškodovanca, da je spal tudi v isti sobi z obdolžencem in izpovedbe njegove matere G. G., da sta otroka včasih želela spati pri obdolžencu, je namreč tudi priča K. K. na naroku dne 6. 11. 2024 na postavljeno vprašanje izrecno in jasno odgovorila, da sta obdolženec in B. B. spala skupaj, "da sta, če je to njegova mama dovolila". Ker je mladoletni oškodovanec v svoji izpovedbi, povzeti v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, prepričljivo izpovedoval, da se je vse to dogajalo v kopalnici, v njegovi in v gornji sobi, podnevi in tudi ponoči, se povzeta pritožbena navajanja izkažejo za povsem neutemeljena. Logično in hkrati notorno dejstvo, poleg nedvomne izpovedbe matere otrok namreč je, da slednja ni bila z njima vseh 24 ur na dan, da so tudi ostali člani družine v Y odhajali na delo, doma pa je ostajala le (takrat že bolehna) rejnica obdolženca.

12.Tudi pritožbeni poizkus izpodbiti verodostojnost izpovedbe mladoletne oškodovanke s sklicevanjem na sicer nedvomno dejstvo, da se je o določenih dejanjih obdolženca zaupala specialni pedagoginji D. D. na osnovni šoli šele v mesecu septembru 2024, ne more biti uspešen. Ker oškodovanca pred dano izjavo policistki o ravnanjih obdolženca zoper njiju nista povedala nikomur, niti staršema, zato povsem spontano ravnanje C. C., ko je nato dne 3. 9. 2024 (ko je torej že potekal postopek pred sodiščem) naključno pred šolo opazila obdolženca in takoj nato navedeni pedagoginji povedala, kaj ji je ta v preteklosti počel, ne vzbuja prav nobenega dvoma v njeno verodostojnost. Tudi izpovedba svetovalne delavke na osnovni šoli E. E., katero je o navedbah mladoletne C. C. seznanila D. D., v nedvomne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev ne vnaša prav nobenega dvoma. Dodatna pojasnila E. E. na naroku dne 26. 2. 2025 o tem, kaj ji je v zvezi z navedbami mladoletne C. C. povedala D. D., namreč nedvomno potrjujejo, da je mladoletna oškodovanka slednji opisovala ravnanja moškega po imenu A. A.; glede na celoto dejanskih ugotovitev dokaznega postopka torej nedvomno ravnanja obravnavanega obdolženca.

In končno, niti izpovedba matere G. G., da je bila v otroštvu tudi sama spolno zlorabljena in bi ji to naj storil obdolženčev stric, ter v zvezi s tem njena pritožbeno izpostavljena želja, da se zdaj pa kaznuje obdolženca - kar naj bi po navedbah zagovornice vzbujalo sum, da je mati na mladoletna oškodovanca prenesla svojo izkušnjo in za to okrivila obdolženca -, v verodostojnost njunih določnih izpovedb o vseh dejanjih obdolženca zoper njiju ne more vnesti prav nobenega dvoma. Kot že poudarjeno, potrjena je tudi s strokovnimi in prepričljivimi ugotovitvami ter oceno izvedenke klinične psihologije. Njeno pisno izvedensko mnenje in strokovno prepričljivi odgovori ter pojasnila na vsa zastavljena vprašanja med zaslišanjem na glavni obravnavi, kot je določno povzeto v točkah 23-25 in 27 obrazložitve izpodbijane sodbe, namreč po pravilni oceni sodišča prve stopnje potrjujejo kredibilnost oziroma verodostojnost izpovedb obeh mladoletnih oškodovancev. Poleg navedenega mnenje izvedenke potrjuje, da so ugotovljene izrazite neugodne posledice v funkcioniranju, doživljanju in obnašanju mladoletnih oškodovancev, zaznane tudi še ob pregledu leta 2023, takšne intenzitete in obsega, da jih je možno razumeti predvsem v kontekstu doživete spolne zlorabe. Pritrdila je sicer zagovornici, da lahko posamezna travmatska doživljanja izvirajo tudi iz dejstva ločitve staršev in razdelitve sorojencev med njiju ter s tem povezanih dogodkov, vendar je hkrati določno in prepričljivo pojasnila, da pri oškodovancih ugotovljena anksiozna vzburjenost oziroma posttravmatični strah ali pretirana budnost, hipervzburjenost in hipervigilnost kažejo na travmo večje razsežnosti. Sama preselitev ali ločitev staršev po klasifikaciji ne sodi v tako hudo travmo, ki bi povzročila takšne odzive, med katerimi je izvedenka ugotovila tudi razvojni in starostni stopnji mladoletnih oškodovancev neadekvatne strahove.

Povsem pravilno in utemeljeno je na podlagi takšnih ugotovitev, ko ni bilo nobenih razlogov za dvom v strokovno oceno in zaključke izvedenke, sodišče prve stopnje kot nepotreben zavrnilo - sicer posplošen - dokazni predlog obrambe za določitev novega izvedenca, Komisije za fakultetna izvedeniška mnenja, to odločitev pa zadostno in prepričljivo utemeljilo v točki 9 obrazložitve sodbe. Pritožbeno nasprotovanje tej odločitvi in vztrajanje za dodatno ugotavljanje vzroka čustvenih in vedenjskih težav pri mladoletnih oškodovancih, zato ne more biti uspešno. V tej zvezi vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP tako ni podana.

Drži sicer, da je sodišče prve stopnje sklepanje o subjektivnih elementih v okviru obdolženčevega krivdnega odnosa do storjenih dejanj argumentiralo z netočnim povzetkom izpovedbe mladoletne oškodovanke. Slednja namreč ni povedala, da jo je obdolženec zvabil v sobo, temveč je opisovala, da je vsakokrat obdolženec prišel k njej v sobo in zoper njo izvršil opisana spolna dejanja, kot utemeljeno izpostavlja zagovornica. Vendar ta netočen povzetek v točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe ni odločilna okoliščina, teže obdolženčevih ravnanj ne zmanjšuje in predvsem tudi v ničemer ne vpliva na presojo njegovega subjektivnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja, ki ga je po pravilni in prepričljivi utemeljitvi sodišča prve stopnje izvršil v krivdni obliki direktnega naklepa. V tej zvezi pritožbeno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da je obrazložitev sodbe v tem delu v nasprotju z izpovedbo mladoletne oškodovanke, tako ni podana.

Upoštevaje vse ugotovljene relevantne okoliščine je sodišče prve stopnje obdolžencu za kaznivi dejanji pod točkama I in II izreka izpodbijane sodbe določilo primerni kazni zapora, to odločitev pa ustrezno argumentiralo v točki 33 obrazložitve sodbe. Višje sodišče te razloge sprejema in ob odsotnosti pritožbe zoper to odločbo ocenjuje, da ni prav nobenih razlogov za kakršnokoli spremembo določenih kazni za obravnavani kaznivi dejanji v korist obdolženca (386. člen ZKP). Glede na delno spremembo oziroma izrek oprostilne sodbe obdolžencu za kaznivo dejanje pod točko III izreka izpodbijane sodbe in v tem delu posledično odpadlo določeno kazen šest mesecev zapora, je višje sodišče obdolžencu ob nespremenjenih kaznih, določenih za vsako kaznivo dejanje po prvem odstavku 173. člena KZ-1, izreklo enotno kazen štiri leta zapora, v kateri je v zadostni meri upoštevano načelo aspiracije iz 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 (točka I.b te odločbe). Takšna kazen je potrebna in primerna.

V skladu s tretjim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je stranka oproščena plačila sodnih taks za postopek, za katerega ji je bila dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da je bila obdolžencu z odločbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti Bpp 155/2022 dodeljena brezplačna pravna pomoč, ki se izvaja v okviru zastopanja dodeljene zagovornice, je odločitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec dolžan plačati sodno takso, napačna. Ker gre za odločitev v škodo obdolženca, je višje sodišče tudi v tem delu izpodbijano sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da se obdolženca plačila sodne takse oprosti (točka I.d te odločbe).

K pritožbi pooblaščenca

Po mnenju pooblaščenca mladoletnega B. B. je kazenski postopek ponudil obsežne in konkretne navedbe izvedenke, iz katerih je mogoče, skladno z ustaljeno sodno prakso, odločiti tudi o vloženem odškodninskem zahtevku mladoletnega oškodovanca oziroma vsaj o nespornem delu tega zahtevka.

S pooblaščencem ni mogoče soglašati. Po prvem odstavku 100. člena ZKP se premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja, na predlog upravičenca obravnava v kazenskem postopku, vendar le ob pogoju, da se s tem kazenski postopek ne zavleče preveč, k čemur je sodišče zavezano tudi na podlagi 15. člena ZKP. Upravičenec za podajo premoženjskopravnega zahtevka mora svoj zahtevek določno označiti in zanj predložiti dokaze (tretji odstavek 102. člena ZKP), kar pomeni, da je trditveno in dokazno breme na njegovi strani. Kadar podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za delno razsojo, napoti sodišče oškodovanca na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom (drugi odstavek 105. člena ZKP). Na tej podlagi je pritožbeno problematizirana odločitev sodišča prve stopnje pravilna in v točki 35 obrazložitve sodbe ustrezno argumentirana z navedbami, da je v spisu premalo relevantnih podatkov za odločitev o višini nastale nepremoženjske škode (obeh) mladoletnih oškodovancev in bi zato izvajanje dodatnih dokazov v tej smeri kazenski postopek le dodatno zavleklo. Odločitev o teh zahtevkih namreč terja natančno ugotavljanje in raziskovanje tako vrste kot obsega nastale nepremoženjske škode, da bi jima bilo mogoče ugoditi na zanesljivi podlagi. Upoštevaje navedeno in poglavitni namen kazenskega postopka, to je odločiti o obtožbi in krivdi obdolženca, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je oba oškodovanca za uveljavljanje premoženjskopravnih zahtevkov v celoti napotilo na pravdo. Drugačne pritožbene navedbe pooblaščenca ne morejo biti utemeljene.

Sklepno

Po obrazloženem, in ker pritožnika glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navajata ničesar drugega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje ali terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

Izrek o sodni taksi v pritožbenem postopku je odveč, saj je višje sodišče deloma odločilo v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------

1Prim. sodbi VSRS I Ips 796/2021 z dne 1. 9. 2022 in I Kp 49154/2016 z dne 9. 7. 2024.