Jedro

Starša sta 20% soprispevala k nastanku večje škode tožnikov, ker nista poskrbela za ustrezno varnost s tem, ko tožnikov, ki sta bila v času prometne nesreče stara 3 leta oziroma 8 let, nista namestila v ustrezen otroški sedež in pripela z varnostnim pasom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: pod 1. točko izreka, da je tožena stranka dolžna prvotožnici mld. Š.M. plačati 4.577,12 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.425,12 EUR od 11. 7. 2008 do 19. 5. 2009 in od zneska 4.577,12 EUR od 20. 5. 2009 do plačila, v roku 15 dni; pod 2. točko, da se v presežku tožbeni zahtevek prvotožnice zavrne; pod 3. točko, da je tožena stranka dolžna drugotožniku mld. A.M. plačati 7.096,28 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 13.010,82 EUR od 11. 7. 2008 do 19. 5. 2009 in od zneska 7.096,28 EUR od 20. 5. 2009 do plačila, v roku 15 dni; pod 4. točko, da se v presežku tožbeni zahtevek drugotožnika zavrne, in pod 5. točko, da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 769,10 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, pod izvršbo.

2.Zoper zavrnilni del sodbe (2. in 4. točka izreka) ter posledično zoper odločitev o stroških sta se v roku iz vseh pritožbenih razlogov pritožili obe tožeči stranki. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njunima tožbenima zahtevkoma v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži tudi plačilo stroškov pritožbe. Pritožba najprej navaja, da si sodišče napačno razlaga določila 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o solidarni odgovornosti. O njej bi lahko govorili, ko ne bi vedeli, koliko za nastalo škodo odgovarjajo otroci, koliko pa njihovi starši. V konkretnem primeru je jasno, da za škodo, ki je nastala zaradi neuporabe varnostnega pasu, glede na starost otrok, v celoti odgovarjajo starši. Delež škode, ki ga ni mogoče ugotoviti, se nanaša na vprašanje, koliko je neuporaba varnostnega pasu in otroškega sedeža vplivala na obseg škode, in ne na to, koliko so na neuporabo vplivali starši ali njihovi otroci. Odločitev sodišča je napačna tudi z življenjskega vidika. Otrokom, ki so v celoti odvisni od staršev, ni mogoče očitati odgovornosti za neuporabo varnostnega pasu oziroma otroškega sedeža. V nadaljevanju pritožba nasprotuje višini prisojene odškodnine prvotožnici iz naslova nepremoženjske škode. Pri tem se sklicuje na sodno prakso. Tožničin tožbeni zahtevek je bil glede na vse poškodbe nedvomno postavljen realno in je kot tak tudi v celoti utemeljen. Navaja, da si je sodišče napačno razlagalo zlom obeh kosti desne goleni, saj je v obrazložitvi navedeno, da je tožnica utrpela zlom obeh kosti desne roke, kar ne drži, saj je utrpela zlom kosti na nogi. Glede na sodno prakso je skrajno nenavadno tudi, da sodišče tožnici ni priznalo odškodnine iz naslova prestalega strahu. Izvedenec je navedel, da je tožnica doživljala strah zaradi neugodnih okoliščin in je tudi opisal intenzivnost strahu. Obstoja primarnega strahu ni mogel oceniti, kar pa ne pomeni, da le-ta ni bil prisoten. Sodišče bi zato moralo uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o odmeri odškodnine po prostem preudarku. Prav tako ne drži, da tožnica v smislu posledic nezgode trpi zgolj posttravmatsko stresno motnjo, temveč trpi tudi anatomske posledice v smislu zadebelitve ključnice, desne mečnice in golenice. Prisotne so tudi brazgotine. Tožnica lahko pričakuje bolečine ob spremembah vremena. Vse to narekuje višjo odškodnino od zgolj tiste, ki jo sodišča odmerijo v primeru obstoja posttravmatske stresne motnje. Nadalje pritožba zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb ZPP iz 14. odstavka 339. člena, saj so navedbe sodišča glede višine nepremoženjske škode izredno skope in jih je težko preveriti. Prav tako se sodišče konkretno ni opredelilo do izvedenskega mnenja. Tudi ni jasno, kako je lahko bila tožnici iz naslova bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena nižja odškodnina kot tožniku, saj je v teku zdravljenja nedvomno prestajala več nevšečnosti. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede odmere odškodnine za drugotožnika. Ta bi morala biti glede na sodno prakso in upoštevajoč starost tožnika višja. Sodišče je zagrešilo enako bistveno kršitev pravdnega postopka kot pri tožnici. Pri odmeri odškodnine pa tudi ni upoštevalo navedb izvedenca, ko je ta navajal trajne anatomske in kozmetične posledice tožnika. Nazadnje se pritožba ne strinja z odločitvijo sodišča v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek iz naslova materialne škode. Meni, da sta tožnika upravičena do povrnitve stroškov za izdelavo izvedenskih mnenj, izdelanih pred pravdnim postopkom, saj je bila izdelava le-teh nujna za uspešno uveljavitev tožbenega zahtevka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Odločitev sodišča prve stopnje, da sta starša 20% soprispevala k nastanku večje škode tožnikov, ker nista poskrbela za ustrezno varnost s tem, ko tožnikov, ki sta bila v času prometne nesreče stara 3 leta oziroma 8 let, nista namestila v ustrezen otroški sedež in pripela z varnostnim pasom, je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna. Sodišče se je pri tem pravilno oprlo na določbo tretjega odstavka 186. člena OZ, ki ureja vprašanje odgovornosti več oseb za isto škodo in predvideva solidarno odgovornost za povzročeno škodo tistih, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Glede na utrpele poškodbe in način poškodovanja, ki je opisan v izvedenskem mnenju, je tudi po oceni pritožbenega sodišča zaključek prvostopnega sodišča, da bi varnostni pas ob istočasni uporabi ustreznega otroškega sedeža zmanjšal intenziteto poškodb tožnikov, pravilen. Tudi sicer je običajno in splošno znano ter tudi v sodni praksi sprejeto, da neuporaba varnostnega pasu oziroma drugega ustreznega zadrževalnega sistema, primernega otrokovi starosti, pomembno poveča možnost nastanka hujših škodnih posledic. Argument a contrario (sklepanje po nasprotnem razlogovanju), ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, da v primeru, ko je delež tistih, ki so škodo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, mogoče ugotoviti, le-ti ne odgovarjajo solidarno, je v konkretnem primeru povsem na mestu. V primeru, da je povzročiteljev škode več, se posamezni povzročitelj škode lahko vselej delno razbremeni svoje odškodninske odgovornosti v razmerju do oškodovanca v tistem delu, za katerega dokaže, da je k škodi prispeval drug povzročitelj. Sodišče prve stopnje je kot že rečeno ugotovilo 20% soprispevek staršev k nastanku (večjih) škodnih posledic zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja, kar pomeni, da za ta delež pri povzročeni škodi tožena stranka ne odgovarja, temveč ta delež odpade na starše. Ta delež torej zadeva ravno vprašanje večjega obsega škode zaradi neuporabe varnostnega pasu in otroškega sedeža. Ker tožnikoma soodgovornosti za nastalo škodo zaradi neuporabe varnostnega pasu in otroškega sedeža glede na njuno starost ni moč pripisati, zanjo odgovarjajo starši. Starši bi kot zakoniti zastopniki v konkretnem primeru morali na ustrezen način poskrbeti za varnost svojih otrok v vozilu. Ker tega niso storili, nosijo del odgovornosti za nastale škodne posledice. Na podlagi pojasnjenega so zato neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki nasprotujejo pravilnosti in ustreznosti odločitve sodišča prve stopnje v tej smeri.

5.Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela tožnica, pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. in 182. člena OZ, ki je podlaga za prisojo denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta skladno z navedenimi določbami načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Po prvem načelu se odškodnina odmeri upoštevajoč stopnjo (intenzivnost) ter trajanje bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo pa zahteva, da se pri odmeri odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, kakor tudi to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in druge primerljive primere sodne prakse. Za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je prvostopno sodišče tožnici od zahtevanih 8.000,00 EUR odmerilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina glede na dejanski obseg te oblike nepremoženjske škode, ki je razviden iz razlogov na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino, primerljivo z odškodninami v podobnih primerih. Tudi iz primerov sodne prakse, na katere se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, ne izhaja, da bi bila tožnica za to obliko nepremoženjske škode upravičena do višje denarne odškodnine. Kakor pritožba že sama ugotavlja, so oškodovanci v primerih, na katere se sklicuje, trpeli večje nevšečnosti od tistih, ki jih je trpela tožnica (podvrženi so bili operacijam). Višje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ne upravičuje niti napaka, ki se je primerila sodišču prve stopnje, ko je na 4. strani sodbe navedlo, da je tožnica utrpela zlom kosti v roki (namesto zlom kosti v nogi). Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter nato glede na take ugotovitve odmerilo višino odškodnine. Navedena napaka tako na presojo višine odškodnine, upoštevajoč intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, na podlagi česar je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev, ni imela nobenega vpliva. Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja v smislu, da ni jasno, zakaj je sodišče tožnici prisodilo nižjo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem kakor tožniku. Poškodbe, ki jih je utrpel tožnik v nesreči, glede na to, da je poleg vsega drugega utrpel tudi zlom treh reber (3., 4. in 5. rebra desno, 4. celo dvojno), so tudi po oceni pritožbenega sodišča nekoliko večje od opisanih poškodb tožnice. Splošno znano je namreč, kako boleči in neprijetni so zlomi reber. Pritožbeno sodišče na tem mestu še enkrat ponavlja, da prisojena odškodnina v višini 5.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine tožnice in njene nevšečnosti med zdravljenjem predstavlja pravično denarno odškodnino.

6.Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožnici priznati odškodnino za strah. Iz izvedenskega mnenja, na katerega se sklicuje pritožba, izhaja, da primarnega strahu pri tožnici ni mogoče oceniti, sekundarnega strahu (strah za izid zdravljenja) pa glede na njeno starost ni mogla doživljati. Strah je pravno priznana oblika nepremoženjske škode le, če je intenziven in traja dalj časa (lahko je tudi le kratkotrajen in intenziven, a mora biti v tem primeru v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje). Vsak strah torej ne pomeni pravno priznane škode. Iz opisa strahu v izvedenskem mnenju, na katerega se sklicuje pritožba, ne izhaja, da bi tožnica utrpela strah, ki ga je v skladu z zgoraj navedenim mogoče šteti za pravno priznano škodo, to je bodisi intenziven in dalj časa trajajoč strah bodisi kratkotrajen strah, a do te mere intenziven, da je oškodovančevo duševno ravnovesje porušeno v daljšem časovnem obdobju. Prav tako ni zaslediti nobenih drugih podatkov, ki bi kazali na obstoj primarnega strahu pri prvotožnici. Neutemeljeno se zato pritožba zavzema, da bi moralo sodišče glede na to, da primarnega strahu ni mogoče oceniti, uporabiti določbe 216. člena ZPP o prostem preudarku. Tožeča stranka bi najprej morala dokazati, da je sploh (u)trpela škodo (primarni strah), šele nato bi eventualno lahko govorili o možnosti uporabe določb o prostem preudarku, ki se nanašajo na obseg (višino) ugotovljene škode. Sklicevanje tožeče stranke na sodno prakso, ob hkratni ugotovitvi, da tožnica strahu ni doživljala, je brezpredmetno. Tudi sicer so primeri, katere navaja pritožba, v bistvenem drugačni od tukajšnjega, saj so bili tožniki, ki jim je bila priznana odškodnina za strah, za več let starejši od tožnice, ki je kot rečeno v trenutku nesreče štela le 3 leta. Za rešitev tega postopka so v celoti nerelevantna tudi pritožbena izvajanja, da tožnica trpi anatomske posledice. Kot prvo, se pritožbene navedbe v tej smeri nanašajo na duševne bolečine zaradi skaženosti in ne zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odškodnine zaradi skaženosti pa tožnica v tem postopku ni zahtevala. Brezpredmetna so zato navajanja, da bi moralo sodišče zaradi tega prisoditi višjo odškodnino. Sodišče prve stopnje pa je tudi sicer v celoti sledilo višini zahtevka tožnice iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (8.000,00 EUR).

7.Popolnoma neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode za tožnika. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu odškodninskemu zahtevku iz tega naslova po višini v celoti ugodilo. Tako so povsem nesmiselna pritožbena izvajanja, da bi morala biti prisojena odškodnina za tožnika višja. Sodišče mora v pravdnem postopku namreč odločati v mejah postavljenih zahtevkov. Pritožbene navedbe glede anatomskih in kozmetičnih posledic, ki jih trpi tožnik, so tudi sicer za ta postopek v celoti nerelevantne, saj se nanašajo na duševne bolečine zaradi skaženosti. Odškodnine za to obliko duševnih bolečin pa tožnik ni zahteval. 8.Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da se sodišče prve stopnje do izvedenskega mnenja ni opredelilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je povsem razvidno, da sodišče izvedensko mnenje v celoti sprejema. Navedbe sodišča prve stopnje glede višine nepremoženjske škode so resda dokaj skope. Vendar zgolj zato še ne moremo govoriti, da je podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. O njej je moč govoriti šele, ko je obrazložitev sodbe do te mere nezadostna oziroma pomanjkljiva, da je (povsem) onemogočen njen preizkus. O čem takem v konkretnem primeru ne moremo govoriti. Sodišče prve stopnje je namreč glede vsake oblike nepremoženjske škode preko izvedenskega mnenja ugotovilo obseg in trajanje (telesnih in duševnih) bolečin ter strahu tožnikov in te ugotovitve povzelo v obrazložitvi sodbe, naposled pa na podlagi le-teh odločilo o višini odškodnine po posameznih vtoževanih postavkah. Tudi sicer za obstoj zatrjevane kršitve ne zadošča že to, da je razloge sodbe težko preveriti. Kot rečeno, mora biti obrazložitev tako pomanjkljiva, da je možnost preizkusa sodbe popolnoma izključena.

9.Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek tožnikov iz naslova materialne škode za stroške izdelave predpravdnega izvedenskega mnenja. Ti stroški namreč ne predstavljajo pravno priznane materialne škode, zato se teh stroškov v tem okviru ne more uveljavljati. Tožeča stranka bi te stroške lahko kvečjemu uveljavljala kot del pravdnih stroškov. Pri čemer pa tudi zanje velja pravilo, da jih sodišče prizna zgolj, če se izkaže, da so bili potrebni za pravdo.

10.Po navedenem se izkaže, da so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni, uradni preizkus sodbe v izpodbijanem delu pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

11.Tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP)