Jedro

Ker se toženčeva dejanja ves čas niso razlikovala, gre za ponavljajoča dejanja, pri katerih prične subjektivni rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti teči od zadnjega motilnega dejanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) zaradi motenja posesti, ker naj bi tožnika prepozno vložila tožbo.

Zoper navedeni sklep se pritožujeta tožnika, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi tožnika navajata, da je bila tožba vložena pravočasno, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje o zadevi meritorno odločati. Ne glede na to, ali gre za ponavljanje motilnih dejanj ali za enovito dejanje, bi moralo sodišče izhajati iz samega akta in njegovega obsega. Šele ko je ugotovljen obseg motenja, kar je bilo tedaj, ko je toženec razbil celotno škarpo, je bila ta okoliščina pomembna za možnost vložitve zahtevka. Brez obsega ugotovljenega motenja tožeča stranka ne more formirati samega zahtevka. Tožeča stranka je imela možnost zahtevati sodno varstvo šele od 22.3.2009, ko je toženec končal z razbijanjem škarpe. 30-dnevni rok za vložitev tožbe ne more začeti teči ob začetku same motitve, ampak vedno na koncu, ko je razviden celoten obseg motilnega dejanja in ko je možno sodno varstvo zaradi celotnega motilnega dejanja. Sodišče bi moralo šteti, da je 30-dnevni rok za tožbo začel teči 23.3.2009, zato je bila tožba, vložena 21.4.2009, pravočasna. Sodišče je sicer dokončno izvedlo dokazni postopek in bi moralo odločiti, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožnika sta dokazala, da sta imela v posesti ta del parcele, kjer je bila dograjena škarpa. Ravnanje tožene stranke tudi ne more pomeniti samopomoči. Postavljena škarpa je bila zgrajena že septembra ali oktobra 2008 in bi moral toženec samopomoč izvesti takoj. Na izdelavo škarpe bi moral toženec takoj reagirati in se ne more sklicevati na nekakšne dogovore s tožnikoma.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da je toženec začel podirati škarpo 20.3.2009 in da je to podiranje zaključil 22.3.2009. Sodišče prve stopnje je štelo, da je 30-dnevni rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti začel teči 21.3.2009. To stališče je napačno. Toženčeva dejanja v vseh treh dneh se med seboj v bistvu niso razlikovala, saj je njegovo delovanje ves čas predstavljalo podiranje škarpe. Po tej strani je šlo za ponavljajoča dejanja, v takšnem primeru pa začne subjektivni rok za vložitev tožbe iz 32. člena SPZ teči od zadnjega dejanja, ki naj bi bilo motilno. Ne glede na to je bilo toženčevo podiranje škarpe končano 22.3.2009 in šele tedaj je bil znan celoten obseg izvršenega dejanja, zaradi katerega tožeča stranka uveljavlja posestno varstvo. Šlo je za trajajoče toženčevo delovanje in šele tedaj, ko je bilo takšno dejanje zaključeno, je začel teči subjektivni rok iz 32. člena SPZ. Ta rok je tako začel teči 23.3.2009, to pa pomeni, da je bila 21.4.2009 priporočeno po pošti oddana tožba pravočasna, saj je bila vložena znotraj navedenega roka. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena prepozno, je zato zmotna, zaradi česar je bila njegova odločitev o zavrženju tožbe kot prepozne napačna.

Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter razveljavilo izpodbijani sklep in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku vsebinsko obravnavati zadevo. Pritožbeno sodišče je pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).