Jedro

Varnostnik ni disciplinsko odgovoren za hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki naj bi jih storil s tem, ko je spal v službi, če je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovljeno, da je na tožnikovo budnost na delovnem mestu vplivalo zdravstveno stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 21.4.1993 in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 27.7.1993 o prenehanju delovnega razmerja ter v posledici tega toženi stranki naložilo, da mora tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, izplačati osebni dohodek z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, v roku 8 dni ter tožencu povrniti stroške postopka v znesku 900,00 SIT, v 8 dneh.

Zoper prvostopenjsko sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Navedbe prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da je zaključek o neobstoju krivde tožnika utemeljen v izvedenskem mnenju je v direktnem nasprotju z listinami, ki po svoji naravi in ob upoštevanju določb ZPP te narave nimajo.

Sodišče se je namreč oprlo na mnenje Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Ljubljana, ki pa ni bilo izdelano po odredbi sodišča, saj je sodišče izvedenstvo odredilo dr. R. Č., ki pa mnenja zaradi ugovora tožnika ni izdelal, kljub temu pa je mnenje izdelal inštitut, ki pa ga sodišče ni postavilo za izvedenca in mu zato ne bi smelo poslati spisa na vpogled. Tožena stranka trdi, da sodišče ni pravilno razumelo izjave pooblaščenca tožene stranke na zadnji glavni obravnavi, saj izjave pooblaščenca tožene stranke ni mogoče razumeti v smislu sprejemanja že opravljenega dela, katerega tudi ni mogoče šteti za izvedensko mnenje v smislu določil ZPP. Toženec se je namreč vseskozi protivil izvedbi dokaza z izdelavo izvedenskega mnenja. Ker pa je bila že sprejeta odločitev sodišča, da se tak dokaz izvede, je bilo poziv sodišča razumeti, kot da bo šele po preklicu odredbe izvedencu dr. Č. za izvedenca postavljen inštitut z novo odredbo, iz katere bodo razvidne posamične naloge. Pripombe na ekspertizo so bile podane ravno zato, da bi se določil okvir nalog izvedenstva.

Zaključek sodišča o neobstoju krivde, utemeljen v izvedenskem mnenju, je v direktnem nasprotju z listinami, ki po svoji naravi in ob upoštevanju določil ZPP te narave nimajo. Zato je po mnenju tožene stranke podana bistvena kršitev določb ZPP in v posledici tega zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožnik zgolj podrejeno opozarja, da sodišče sploh ni ocenilo drugih izvedenih dokazov predvsem izpovedb zaslišanih prič, ki so skladno izpovedale, da tožnik nikoli, niti v disciplinskem postopku ni navajal zdravstvenih težav o spanju na delovnem mestu, prav tako pa tudi ne o vplivu plinov nanj in ni prosil za premestitev ali predložil kakšno dokumentacijo, da svojega dela ni sposoben opravljati. To je potrdil tudi na glavni obravnavi 29.5.1996. Šele naknadno se je pričel sklicevati na probleme s spanjem v povezavi z zdravstvenimi težavami. Sodišče ni nedvoumno ugotovilo, da so obstojale že v obravnavanem obdobju in da so v vzročni zvezi z budnostjo tožnika. Sodišče se je zadovoljilo zgolj s trditvijo, da tožnik ni mogel kontrolirati svoje budnosti in tudi, če bi to držalo, pa njegova neaktivnost v smeri reševanja tega problema pomeni obstoj krivde tožnika, saj je pristal na možnost nastopa kršitve in je to storil z eventualnim naklepom. Če je imel res težave zaradi zaspanosti, se je teh nedvomno zavedal, pa je kljub temu, ne da bi iskal zdravniško pomoč in o svojih težavah obvestil pristojne, še naprej hodil na delo, torej se je zavedal, da pri tem lahko zaspi in huje krši delovne obveznosti. Ob nesporni ugotovitvi, da je dejansko spal, je razlogovanje sodišča, da ni podana krivdna oblika, zmotno. Glede kršitve dne 21.3.1993 tožnik ni pojasnil razlog svojega ravnanja (vpis zaključka dejansko še ne opravljenega obhoda). Tudi v tem primeru sodišče ni popolno ugotovilo dejansko stanje, ampak se je zadovoljilo z nelogičnim zaključkom, da ni dokaza, da tožnik obhoda tudi dejansko ni opravil. Tak sklep je potrditvah tožene stranke nerazumljiv, saj bi ob nedokazanem zaključku sodišča, da je bil tožnik že bolan, moralo sprejeti nasprotni sklep.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, niti uveljavljene bistvene kršitve iz 13. točke 2. odst. citiranega člena. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in svojo odločitev ustrezno obrazložilo ter materialno pravo pravilno uporabilo.

Zakon o pravdnem postopku, ki se uporablja tudi v postopku pred delovnimi sodišči na podlagi določbe 1. odst. 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) v 250. do 263. členu ureja postopek izvajanja dokazov z izvedenci, če sodišče ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem, da bi ugotovilo, ali razjasnilo določena dejstva. V skladu s 1. odst. 251. člena delo opravijo izvedenci, ki jih določi sodišče po tem, ko predhodno o tem zasliši stranke razen v kolikor gre za nujne primere (2. odst.).

V predmetni zadevi je prvostopenjsko sodišče ravnalo v skladu z navedenim določilom in s sklepom z dne 13.12.1995 postavilo za izvedenca medicinske stroke R. Č. ter v sklepu navedlo nalogo, ki jo mora izvedenec opraviti. Izvedenec je z dopisom z dne 25.4.1996 (list.št. 22 - 24) obvestil prvostopenjsko sodišče, da je za podajo mnenja v predmetni zadevi potrebna dvofazna raziskava, ki bi jo lahko opravile pooblaščene strokovne ustanove, med drugim Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa KC Ljubljana. Z navedenim obvestilom je sodišče prve stopnje seznanilo obe stranki na naroku dne 29.5.1996. Tožena stranka se je na splošno protivila izvedbi tega dokaza med drugim, ker bi moral tožnik svoje slabo počutje na delovnem mestu izkazati že takrat, vendar pa mu to v celotnem postopku še ni uspelo.

Kljub temu je sodišče sprejelo sklep, da postavljeni izvedenec poda izvedensko mnenje, dopolnilo pa je nalogo izvedenca, da iz predloženih zapisov o višini koncentracije plinov na tožnikovem delovnem mestu ugotovi vpliv teh plinov na tožnikovo zdravstveno stanje v kritičnem obdobju, torej ali je bil vpliv teh plinov takšen, da je tožnik na delovnem mestu spal. O tem je z dopisom z dne 8.7.1996 obvestilo postavljenega izvedenca. Dne 29.1.1997 je prejelo prvostopenjsko sodišče obvestilo izvedenca, da ni podaljšal licence za izvedenca na področju medicine dela, prometa in športa in zato neposredno ne podaja izvedenskih mnenj, to stori lahko le v okviru konzilija specialistov inštituta za medicino dela, prometa in športa KC Ljubljana.

Prvostopenjsko sodišče na to obvestilo izvedenca ni reagiralo, ko pa je prejelo izvedensko mnenje Centra za poklicne bolezni in ocenjevanje delovne zmožnosti Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa KC Ljubljana dne 3.2.1997, je navedeno izvedensko mnenje poslalo pooblaščencema obeh strank ter ju pozvalo, da izjavita ali se strinjata, da je mnenje podal inštitut, ki ni bil postavljen s posebnim sklepom sodišča za izvedenca.

Pooblaščenec tožnika se je strinjal, da je izvedensko mnenje izdelal Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa in o tem pisno obvestil sodišče, pooblaščenec tožene stranke pisno na to ni reagiral, sodišče pa je nato 19.3.1997 izdalo sklep o odmeri nagrade KC Ljubljana, Kliničnemu inštitutu za medicino dela, prometa in športa ter ta sklep vročilo pooblaščencema obeh strank. Sklepa sta postala pravnomočna 3.4.1997. Na naroku za glavno obravnavo 26.3.1997 je pooblaščenec tožene stranke navedel, da se strinja s tem, da poda izvedensko mnenje Inštitut za medicino dela, prometa in športa, glede vsebine podanega mnenja pa je navedel, da iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi imel tožnik tudi v kritičnem obdobju težave, ki bi povzročile spanje na delovnem mestu ter da ne predlaga neposrednega zaslišanja izvedenca. Iz navedenega je mogoče nedvomno zaključiti, da se je tudi tožena stranka strinjala, da je izvedensko mnenje izdelal Klinični inštitut za medicino dela, čeprav formalno ni bil postavljen za izvedenca in na podlagi navedene izjave pooblaščenca tožene stranke nikakor ni mogoče razumeti, da je tožena stranka pričakovala, da bo sodišče šele tedaj sprejelo sklep o postavitvi Kliničnega inštituta za izvedenca in ga zaprosilo za mnenje. Sodišče je namreč tudi v dokaznem sklepu navedlo, da se prebere tudi izvedensko mnenje, ki je v prilogi C, to pa je mnenje Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Ljubljana z dne 31.1.1997 in po izvedbi vseh ostalih ter navedenega dokaza tožena stranka oz. njen pooblaščenec nista zahtevala postavitev novega izvedenca.

Neutemeljen je tako očitek, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na mnenje oz. listino, ki ga v smislu z določbo ZPP ni mogoče šteti za izvedensko mnenje, zato očitana bistvena kršitev po 13. točki 354. člena ZPP ni podana.

Neutemeljene so zato tudi pritožbene navedbe, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno, ker temelji na izvedenskem mnenju Kliničnega inštituta. Iz izpovedi zaslišanih prič nedvomno izhaja, kar priznava tudi tožnik sam, da je na delovnem mestu v spornih dnevih zaspal. Iz izvedenskega mnenja Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa z dne 31.3.1997 (priloga C) pa je razvidno, da je bilo spanje tožnika na delovnem mestu pogojeno z dvema zdravstvenima vzročnima dejavnikoma in sicer z zmanjšanjem prekrvavljenosti v možganih s pomanjkanjem kisika in glukoze zaradi poapnenja ožilja ob soudeležbi zmanjšanja zmogljivosti srca in ožilja ter domnevno zmanjšano zmožnostjo adaptacije delavca na spremembo bioritma v smislu aktivnosti in potrebne budnosti ponoči. Ker pa ni bilo razpoložljivih objektivnih meritev zračnih onesnaženj ni bilo mogoče ugotoviti ali je na budnost tožnika na delovnem mestu v spornem obdobju vplivalo tudi kemično onesnaženje zraka. Vse ostale pritožbene navedbe v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnika in njegovo dolžnostjo, da o tem obvesti toženo stranko niso utemeljene, saj je bilo šele v sodnem postopku ugotovljeno, da je zdravstveno stanje vplivalo na tožnikovo budnost na delovnem mestu, ni pa mogoče od tožnika zahtevati, da bi že sam znal svoje zdravstveno stanje oceniti kot neprimerno za delovno mesto nočnega čuvaja.

Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da tožnik ni kriv za očitano kršitev, da je na delovnem mestu spal, ker je bilo spanje posledica njegovega zdravstvenega stanja in ker torej ni podana tožnikova krivdna odgovornost, je utemeljeno razveljavilo sklep disciplinske komisije in pritožbenega organa v delu, ki se nanaša na očitano kršitev spanje na delu po 14. točki 17. člena pravilnika o disciplinski odgovornosti tožene stranke.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o razveljavitvi odločitve disciplinskih organov tožene stranke o očitani kršitvi po 1. točki 17. člena citiranega pravilnika - neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti, ker je v noči od 20. na 21.3.1993 ob cca uri 2.05 nadzornik ugotovil, da je tožnik v knjigo obhoda vpisal obhod v času od ure 2.15 do 2.35. Tožnik bi moral res vrnitev z obhoda vpisati, ko bi se dejansko vrnil in ne bi smel časa obhoda vpisati prej, vendar pa se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da to še ne pomeni, da tožnik ni nameraval opraviti navedenega obhoda in mu zato ni mogoče očitati malomarnega opravljanja dela.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.