Jedro

Če je tožena stranka sledila mnenju izvedenca, ne da bi to mnenje, katerega zaključek je med strankama sporen, kot dokaz ocenila in če v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla razlogov glede na oceno tega dokaza, zakaj je sledila mnenju izvedenca oziroma, zakaj je pritožbene navedbe zavezanca zavrnila, je s tem bistveno kršila temeljno načelo presoje dokazov (9. člen ZUP) in 2. odstavek 209. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 8.7.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na zahtevo D.P. (v nadaljevanju: prizadeta stranka) kot pravnega naslednika denacionalizacijske upravičenke M.P. (v nadaljevanju: upravičenka) odločila, da se upravičenki vrne v obsegu podržavljenega premoženja lastninska pravica na poslovnem prostoru - trgovskem lokalu v pritličju hiše, stoječe na parceli št. 1655, v času nacionalizacije označene kot parc. št. 122, vpisane v vložku št. 227 kot zemljiškoknjižno telo II skupaj s podržavljenim stavbnim zemljiščem prej navedeno parcelo v izmeri stavbišče 237 m2 in dvorišče 20 m2, vpisano kot zemljiškoknjižno telo I. Tožeča stranka je zavezanka, ki je dolžna vrniti poslovni lokal v začasno upravljanje prizadeti stranki kot skrbniku za posebne primere, ima pa pravico lokal še nadalje uporabljati najdalj do 7.11.1998, če se stranki drugače ne sporazumeta ter je dolžna dopustiti vknjižbo lastninske pravice, zemljiška knjiga pa po uradni dolžnosti izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja po izpodbijani odločbi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila hiša, v kateri je zadevni poslovni lokal, z odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Novo mesto (Uradni list RS, št. 38/92) razglašena za kulturni in zgodovinski spomenik, zaradi česar je o denacionalizaciji odločala tožena stranka. Poslovni lokal je bil nacionaliziran z odločbo z dne 3.8.1960, z drugo odločbo z dne 18.11.1959 pa tudi zemljišče, vse na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Izkazano je, da je prejšnja lastnica upravičenka po določbah zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91, 31/93), iz spisov pa ni razvidno, da bi ji bila izplačana odškodnina. Nepremičnina je med sredstvi tožene stranke, zato je po 51. členu ZDen zavezanec, ki sme poslovni lokal v skladu z 22. členom uporabljati za čas, ki je potreben za prilagoditev njegovega poslovanja spremenjenim razmeram. Glede ugovorov, ki jih je tožeča stranka uveljavljala med postopkom, da bo z vrnitvijo lokala prizadeta prostorska kompleksnost zavezančevega premoženja ter da bo zaradi vrnitve stvari potrebno zmanjšati število zaposlenih, izpodbijana odločba navaja, da gre pri prostorski kompleksnosti za strnjene nepremičnine, poslovni lokali tožeče stranke pa so na različnih lokacijah. Čas, za katerega ima tožeča stranka pravico uporabljati lokal, je namenjen prilagoditvi njenega poslovanja, vključno dogovarjanju z lastnikom o najemu lokala. Tako tudi ugovor o zmanjšanju števila zaposlenih, kar naj bi bila posledica denacionalizacije, ni mogel vplivati na odločitev. Glede ugovora tožeče stranke med postopkom, da se je vrednost lokala zaradi njenih vlaganj bistveno povečala, tožena stranka po izvedencu ocenjeni vrednosti lokala v času podržavljenja (52.568.- DEM) in v času vračanja (60.768.- DEM) ocenjuje, da glede na določbe 25. in 72. člena ZDen ne gre za bistveno povečanje vrednosti. Ugovori tožeče stranke (z dne 13.10.1993) med postopkom proti cenitvi ne vsebujejo nobenih novih dokazov v prid njeni trditvi, navaja le, da se površine v času nacionalizacije in v sedanjem času ne ujemajo. Tožena stranka je zato sledila navedbam v cenilnem elaboratu, da je do spremembe same izmere lokala (dopušča tudi napačno izmero ob nacionalizaciji), prišlo na račun notranjih pomožnih prostorov. Ni pa dvoma, da je lokal še vedno v isti hiši, sicer prenovljen, in ker njegova vrednost ni bistveno povečana, se vrača brez omejitev.

Tožeča stranka uveljavlja tožbena razloga nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, zaradi česar je oškodovana. Tožena stranka ni odločila o povrnitvi odškodnine, ki jo je tožeča stranka na podlagi aneksa k sporazumu o odškodnini z dne 7.5.1979 plačala občini, prav tako pa tudi ne o predlogu tožeče stranke o združitvi postopkov na podlagi 127. člena ZUP, pa čeprav bi to po 208. členu ZUP morala storiti. V 65. členu ZDen je predpisana priprava poročila o ugotovljenem dejanskem stanju v stvari, kar je bilo v obravnavani zadevi opuščeno in to pomeni kršitev postopka. Napačna je odločitev tožene stranke, ki je zavrnila ugovore tožeče stranke temelječe na 4. točki 19. člena, 22., 21., 22. in 25. člena ZDen, saj ni nujno, da gre za nepremičnine znotraj tovarniške ograje. Vračilo 21 lokalov nacionalizacijskega izvora pomeni za tožečo stranko veliko izgubo dohodka, v primeru najema teh prostorov pa veliko materialno obremenitev ter ni isto, plačevati 30 DEM za 1 m2 najemnine ali nič, če so v "lasti" tožeče stranke. Zato je sklepanje tožene stranke, da ima tožeča stranka dovolj časa za prilagajanje spremenjenim razmeram, napačno, ker je za to premalo časa. Če se vsi poslovni prostori nacionalizacijskega izvora seštejejo, pomeni to 24,2 % površin prodajaln tožeče stranke, zato je upravičen predlog o združitvi postopkov v smislu 127. člena ZUP. V zvezi z vrednotenjem poslovnega lokala je za toženo stranko razlika v površini ob podržavljenju in ob vračanju malo pomembna, za tožečo stranko pa je to pri izračunu vrednosti nepremičnine najpomembnejše. Zato je tožeča stranka predlagala z dopisom 13.10.1993, da se na ustno obravnavo povabi sodnega cenilca, ki pa ga iz neznanih razlogov ni bilo. Ker je sodni cenilec neupravičeno izločil arkadni hodnik in ni upošteval povečanja poslovnih prostorov ob preureditvi lokala ter prestavitve vhoda v sosednjo stavbo, ni razlika v vrednosti 8.000.- DEM, marveč 27.846.- DEM ali 52,97 %. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Prizadeta stranka prereka tožbene navedbe, posebej tiste o premoženjski škodi, o izpadu dohodka - ki ni upravičen. Nerazumljive so navedbe o izgubi skoraj 25 % poslovnih prostorov ob v časopisu objavljenih podatkih o 1750 m2 novih površin supermarketa tožeče stranke in dodatnih 900 m2 skladiščnih prostorov.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka utemeljeno uveljavlja tožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z vrednotenjem poslovnega lokala, ki je predmet denacionalizacije. Tožena stranka je neutemeljeno zavrnila ta tožničin ugovor, ker je sledila cenitvenemu poročilu, ne da bi cenitveni elaborat ali mnenje izvedenca cenilca kot vrsto dokaza presodila tako, kakor se sicer ocenjuje vsako drugo vrsto dokaznih sredstev (9. člen ZUP). Glede na konkretne ugovore tožeče stranke k cenitvenemu elaboratu (dopis z dne 13.10.1993) tožena stranka tudi zmotno in v nasprotju s podatki spisov zaključuje, da tožeča stranka razen trditev o že omenjeni razliki površine poslovnega prostora in posredno s tem glede njegove vrednosti ni navajala nobenih novih dokazov. Tožena stranka glede na podatke spisov (izpiska iz zemljiške knjige, kupne pogodbe med tožečo stranko in upravičenko o preostalem nenacionaliziranem delu stavbe) ni ugotavljala, kdo je bil razpolagalec notranjih pomožnih prostorov, na račun katerih je po zatrjevanju tožeče stranke prišlo do povečanja površine poslovnega prostora in ali je, in če je - kolikšna razlika v vrednosti poslovnega prostora po stanju ob podržavljenju in v času izdaje izpodbijane odločbe. Iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, ali je predmet vračanja tudi celotna stavbna parcela št. 1655 stavbišče v izmeri 237 m2 in dvorišče 20 m2 pri vložku 227, ali pa le njen alikvotni del, ki ustreza vrednosti vračajočega se poslovnega prostora v razmerju do celotne stavbe, če držijo tožbene navedbe o odkupu preostalega dela stavbe po nacionalizaciji. Ker tožena stranka ni navedla razlogov, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov ali pa le teh sploh ni presodila, je ostalo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno.

V stvareh, v katerih je udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti zaslišanje izvedenca (takšna pa je tudi obravnavana zadeva), mora uradna oseba, ki vodi postopek, razpisati ustno obravnavo. Po podatkih spisov je tožena stranka ugotavljala odločilna dejstva tudi z izvedencem. Glede zaslišanja izvedencev se smiselno uporabljajo določbe 178. člena ZUP. Tudi v primeru, če je izvedenec opravil izvedensko delo izven ustne obravnave, mu lahko uradna oseba, ki vodi postopek, in stranke postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede izvida in mnenja. Po tožbenih navedbah naj bi bila dne 20.4.1994 opravljena ustna obravnava, ki se je izvedenec ni udeležil, vendar med spisi o tem ni podatkov. Med spisi je le zapisnik o ustni obravnavi z dne 16.4.1993, sestavljen pri Sekretariatu za varstvo okolja in urejanje prostora prejšnje občine Novo mesto. Utemeljena je zato tudi tožbena pripomba, ki se nanaša na nemožnost postavljati vprašanja izvedencu glede dejstev, ki se nanašajo na ugotovitev vrednosti podržavljene stvari, kakor tudi glede zatrjevanih ovir za vračanje, če je bil izvedenec postavljen tudi glede tega strokovnega vprašanja. Namreč, tudi obstoj ali neobstoj zatrjevanih ovir za vračanje, in ali je ovira bistvena, je stvar strokovne ocene in utegne biti različna, ko se uveljavlja bistveno krnitev prostorske kompleksnosti na enem samem objektu (4. točka 1. odstavka 19. člena zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93), ali pa v primeru vračanja objektov na različnih lokacijah. Ocena pa utegne biti drugačna tudi v primeru zatrjevanja ovir za vračanje zaradi krnitve ekonomske ali tehnološke funkcionalnosti kompleksov (20. člen ZDen), ki ni nujno odvisna od prostorske kompleksnosti. Tožečo stranko bi morala zato tožena stranka povabiti, da natančneje opredeli vrsto zatrjevanih ovir in s čim jo utemeljuje ter da predlaga za to dokaze npr. z izvedencem ter pri tem upošteva določbo 116. člena ZUP.

Po 73. členu ZDen gre zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah tega zakona nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po zakonu o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZRPPN, Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87 in 20/89). Odškodnina gre v obliki obveznic v breme Slovenskega odškodninskega sklada. Tožbeni ugovor, da tožena stranka ni odločila tudi o povrnitvi odškodnine, ki jo je tožeča stranka plačala za preneseni poslovni lokal, je zato neutemeljen, saj je za odločanje o njenem zahtevku pristojno sodišče v nepravdnem postopku (51. člen ZRPPN), kolikor med tožnico in zavezancem za plačilo odškodnine v obveznicah ne pride do sporazuma (49. člen ZRPPN).

Neutemeljena je tudi pripomba o kršitvi postopka zaradi neizdaje poročila po 65. členu ZDen, ker po tej zakonski določbi poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve pripravljajo le komisije, ki so jih kot pomoč občinskim upravnim organom ustanovili Izvršni sveti prejšnjih občinskih skupščin.

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki ga je sodišče, enako kot ZUP uporabilo kot predpis Republike Slovenije v zvezi s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).