Jedro

Glede na 3. člen ZSPJS se tudi pripadnikom SV plača določi s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom (drugi odstavek), vendar se jim ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena s predpisi (tretji odstavek); v nasprotnem primeru se uporabljajo določbe predpisov kot sestavni del pogodbe o zaposlitvi, odločbe oziroma sklepa (peti odstavek). Zato tožniku od 1. 6. 2012 dalje, ko se je spremenila Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, tj. predpis, ki je določal višino tožnikove plače v času vojaške službe izven Republike Slovenije, tožena stranka z odločbo ni smela niti določiti niti izplačati plače v drugačni višini, kot je bila določena z Uredbo. Za tožnika je s 1. 6. 2012 neposredno začela veljati ureditev, kot je določena s spremembo Uredbe, ki velja za vse pripadnike SV, tudi tiste, ki v trenutku uveljavitve že opravljajo vojaško službo izven Republike Slovenije (po spremembi drugega odstavka 5. člena Uredbe se pripadniku med izrabo posebnega dopusta plača obračunava le v višini nominalne osnove brez dodatkov, prej pa se je obračunavala v višini nominalne osnove skupaj z dodatki).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje, popravljena s popravnim sklepom, opr. št. I Pd 546/2013 z dne 6. 5. 2014. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da: - se ugotovi, da je druga točka odločbe št. ... z dne 8. 6. 2012 nezakonita in se odpravi (I/1. točka izreka); - je tožena stranka dolžna tožniku plačati premalo izplačani znesek denarnega nadomestila iz naslova dodatkov za čas izrabe letnega dopusta za čas od 12. 8. 2012 do 5. 9. 2012 v skupni višini 1.681,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska do dneva izdaje sodbe (I/2. točka izreka).

Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v osmih dneh povrniti njene stroške v znesku 237,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka). Navedeni znesek pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom z dne 6. 5. 2014 znižalo na 133,10 EUR.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je ravnanje tožene stranke, ki je tožniku posebni dopust obračunala na podlagi spremenjene uredbe „za nazaj“, nezakonito, takšna odločitev pa pomeni poseg v pridobljene pravice v nasprotju z Ustavo RS. Tožena stranka se je v 8. točki odločbe o plači z dne 5. 4. 2012 zavezala, da bo tožniku za čas izrabe posebnega dopusta, ki ga ima tožnik pravico izkoristiti kadarkoli med 15. 4. 2012 in 25. 10. 2012, izplačala nadomestilo v višini osnovne plače z vsemi dodatki. Zgolj zato, ker tožnik dopusta ni izkoristil pred uveljavitvijo ZUJF dne 31. 5. 2012, mu dodatki niso pripadali, zato je bil diskriminiran, tožena stranka pa mu je naknadno, z odločbo z dne 8. 6. 2012, odvzela pravico do izplačila dodatkov. Z izpodbijano odločbo, ki jo je tožnik prejel šele 5. 9. 2012, je tožena stranka tožniku skladno z zakonom določila novo osnovno plačo, napačno pa mu je spremenila že dogovorjen način obračuna nadomestila. S tem je tožena stranka nedopustno posegla v že pridobljene pravice. Tožnik je bil s toženo stranko v pogodbenem razmerju, zato bi morale biti vse spremembe sporazumno dogovorjene oz. bi moral biti tožnik z njimi vsaj seznanjen, sicer ni mogoče šteti, da veljajo. V tožnikovem primeru se je zakonsko spremenila le višina osnovne plače, ne pa tudi način obračuna nadomestila, zato ga tožnik ne sprejema. Tožena stranka je sicer bila dolžna določbe nove uredbe uporabljati, vendar le za nove napotitve na OKO (pravilno: napotitve na mednarodne operacije in misije - MOM(1), ne pa za že trajajoče napotitve, v katerih so bile pravice in obveznosti že določene in deloma celo izkoriščene. Bistven je začetek napotitve na MOM ne pa nastop dopusta. Tožnik bi lahko dopust izkoristil že pred spremembo uredbe, ker pa ga ni, je prišel v neenakopravni položaj s tistimi pripadniki, ki so dopust izkoristili pred junijem 2012. Spremembe podzakonskega akta (uredbe) se lahko uporabijo samo za novo sklenjene napotitve oziroma odločbe o plači, izdane pred napotitvijo na MOM, ne pa po takšni napotitvi. Pravica do izplačila dodatkov je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo in je tožena stranka ne more kar tako enostransko odvzeti. Ker je bila odločba tožniku vročena in je s tem dobila učinek šele 5. 9. 2012, gre za neveljaven retroaktiven učinek.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb tožnika, da tudi dokument A. št. ... - Izraba prostih dni pripadnikov SV na OKO priznava tožniku pravico do izplačila vtoževanih nadomestil. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer 154. in 155. člena ZPP, ker je nepravilno odmerilo stroške, do povračila katerih naj bi bila upravičena tožena stranka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo nagrado za narok, ki pa ga ni opravilo, zato tožena stranka do to nagrade ni upravičena. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb tožnika, da tudi dokument A. št. ...- Izraba prostih dni pripadnikov SV na OKO (A2) tožniku priznava pravico do izplačila vtoževanih nadomestil. Dokument, na katerega se pritožba sklicuje, ureja izrabo dopusta pripadnikov Slovenske vojske na opravljanju del in nalog pripadnikov na mednarodnih misijah izven Republike Slovenije, ima pa tudi določbe, ki se nanašajo na odobritve in načrtovanja dopusta ter nadzor in poročanje. Omenjeni dokument ne vsebuje določb o obračunu plače v času izrabe dopusta, zato za pravilno rešitev tega spora ni relevanten in se sodišču prve stopnje do njega ni bilo potrebno opredeliti. Ker se je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo do vseh relevantnih dejstev, očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

V pritožbi tožnik uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer 154. in 155. člena ZPP, saj naj bi sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo nagrado za narok, čeprav ga ni opravilo. Ker je sodišče prve stopnje ob obravnavi predloga tožene stranke za popravo sodbe ugotovilo, da je toženi stranki pomotoma priznalo tudi nagrado za narok, in s popravnim sklepom z dne 6. 5. 2014 v izpodbijani sodbi popravilo znesek toženi stranki priznanih pravdnih stroškov, očitana kršitev ni (več) podana.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti in odpravo odločbe št. ... z dne 8. 6. 2012 (A6; v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je tožena stranka tožniku od 1. 6. 2012 dalje spremenila (znižala) nominalno osnovo za izračun plače in dopolnila odločbo št. ... z dne 5. 4. 2012 (A5; v nadaljevanju: odločba o plači) tako, da se tožnikova plača med izrabo posebnega dopusta obračunava le v višini nominalne osnove brez dodatkov. Tožnik v tem sporu zahteva tudi plačilo neizplačanih dodatkov za čas izrabe posebnega dopusta.

Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je bila sprememba Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.; v nadaljevanju Uredba), ki je pričela veljati 1. 6. 2012. Pred spremembo je Uredba v drugem odstavku 5. člena določala, da se je pripadniku v mednarodnih operacij in misijah plača obračunavala po Uredbi tudi med izrabo posebnega dopusta, torej glede na 6. člen Uredbe v seštevku nominalne osnove in dodatkov. Po spremembi drugega odstavka 5. člena Uredbe se pripadniku med izrabo posebnega dopusta plača obračunava le v višini nominalne osnove brez dodatkov. Tožnik je bil za čas od 15. 4. 2012 do 25. 10. 2012 napoten na opravljanje vojaške službe izven Republike Slovenije in bil v času od 12. 8. 2012 do 5. 9. 2012 na posebnem dopustu. Po prihodu z dopusta je bila tožniku vročena izpodbijana odločba.

Za pravilno rešitev tega individualnega delovnega spora je bistven odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe posegla v tožnikove pridobljene pravice in kakšnega pomena je dejstvo, da je bila tožniku izpodbijana odločba vročena po tem, ko je posebni dopust že izrabil. Tožnik je kot pripadnik Slovenske vojske (v nadaljevanju: SV) javni uslužbenec, zato zanj veljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Obrambno področje kot specialna zakona urejata Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) in Zakon o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.). Na podlagi prvega odstavka 58. člena ZSSloV se za plače v Slovenski vojski uporabljajo predpisi, ki urejajo plače javnih uslužbencev, to je Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Na podlagi prvega odstavka 3. člena ZSPJS in prvega odstavka 98c. člena ZObr (kot specialnega zakona v razmerju do ZSPJS) se pripadnikom SV plača v času opravljanja vojaške službe izven Republike Slovenije določi s predpisom (uredbo) vlade.

Glede na 3. člen ZSPJS se tudi pripadnikom SV plača določi s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom (drugi odstavek), vendar se jim ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena s predpisi (tretji odstavek); v nasprotnem primeru se uporabljajo določbe predpisov kot sestavni del pogodbe o zaposlitvi, odločbe oziroma sklepa (peti odstavek). Za konkretni primer to pomeni, da tožniku od 1. 6. 2012 dalje, ko se je spremenila Uredba, tj. predpis, ki je določal višino tožnikove plače v času vojaške službe izven Republike Slovenije, tožena stranka z odločbo ni smela niti določiti niti izplačati plače v drugačni višini, kot je bila določena z Uredbo. To pa hkrati tudi pomeni, da je za tožnika s 1. 6. 2012 neposredno začela veljati ureditev, kot je določena s spremembo Uredbe, ki velja za vse pripadnike SV, tudi tiste, ki v trenutku uveljavitve že opravljajo vojaško službo izven Republike Slovenije. Iz navedenega razloga tudi ni pomembno, kdaj je bila tožniku izpodbijana odločba vročena.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi se tožnik moral s spremembo strinjati oz. biti z njo vsaj seznanjen, pritožbeno sodišče dodaja, da za sistem javnih uslužbencev veljajo določena odstopanja od načela pogodbenega urejanja delovnih razmerij, ki je sicer uveljavljeno v slovenskem delovnem pravu in v takšni obliki velja le za zasebni sektor. Neposredna uporaba predpisov v primeru, ko je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s predpisi, kot je urejena v petem odstavku 3. člena ZSPJS, je primer takšnega odstopanja. Zato za spremembo položaja javnih uslužbencev, ki se tiče določitve njihove plače, ni odločilno njihovo soglasje (oziroma podpis pogodbe o zaposlitvi ali aneksa), odločbe, izdane na podlagi spremembe predpisa, na primer o znižanju plače oziroma dodatkov, pa nimajo konstitutivnega učinka in ne učinkujejo šele z vročitvijo odločbe, ampak z dnem uveljavitve predpisa.

Ker torej zaradi neposredne veljave predpisov njihova sprememba lahko poseže v pravni položaj javnega uslužbenca, konkretno pripadnika SV, ki je nastal v preteklosti (t. i. neprava retroaktivnost) in se nanaša na določitev plače, se javni uslužbenec ne more zanašati na to, da se trenutno veljavni predpis v prihodnosti ne bo spremenil. Takšen poseg bi sicer lahko bil ustavno prepovedan, če bi šlo za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo kot eno izmed načel pravne države (2. člen Ustave RS)(2) , vendar navedenega tožnik v tem sporu ne zatrjuje. Glede na navedeno tudi niso utemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da je bil diskriminiran v primerjavi z ostalimi pripadniki SV, ki so posebni dopust izrabili pred 1. 6. 2012. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka s kasnejšo spremembo odločbe o plači posegla v že pridobljene pravice tožnika. Sprememba Uredbe je stopila v veljavo s 1. 6. 2012. Od takrat naprej tožnik v primeru izrabe posebnega dopusta ni bil več upravičen do izplačila dodatkov. Ker Uredba ne posega v položaj tožnika pred 1. 6. 2012, ji ni mogoče očitati kršitve prepovedi retroaktivne veljave (155. člen Ustave RS - Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). Dejstvo, da je izpodbijana odločba za nazaj posegla v odločbo o plači, izdano dne 5. 4. 2012, in da je bila tožniku vročena šele po tem, ko je posebni dopust že izrabil, pa glede na navedeno v 11. točki obrazložitve te sodbe, ne more pomeniti posega v pridobljene pravice tožnika.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).

(1) 1. člen Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 98/2010).

(2) Sodna praksa Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998, opr. št. U-I-39/95 z dne 23. 9. 1998 in druge.