Jedro

Tožnik, ki s tožbo izpodbija akt organa lokalne skupnosti, ki je že pred vložitvijo tožbe prenehal veljati, ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, zato se taka tožba zavrže.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožnikovo tožbo zoper Odločbo o določitvi javnih in rezerviranih parkirnih površin, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 51/93 z dne 3. 9. 1993. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da tožnik v skladu s četrtim odstavkom 1. člena ZUS s tožbo izpodbija Odločbo o določitvi javnih in rezerviranih parkirnih površin (Ur. l. RS, št. 51/93), ki pa je prenehala veljati z dnem uveljavitve Odločbe o določitvi javnih parkirnih površin, kjer se plačuje parkirnina (Ur. l. RS, št. 46/2001), zato tožnik ne izkazuje pravnega interesa za tožbo. Sklicuje se na odločbe Vrhovnega sodišča I Up 339/2005, I Up 1518/2006, I Up 1207/2006, I Up 1186/2006 in I Up 1170/2006. 3. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge po 72. členu ZUS in navaja, da je z izpodbijano Odločbo poseženo v njegovo lastninsko pravico. Odločba je med parkirne površine, namenjene parkiranju osebnih vozil stanovalcev, uvrstila tudi parkirno površino na zahodni strani M. ulice, to je zemljišče s parc. št. 15 k.o..., ki je njegova last. To zemljišče mu je bilo zaupano v upravljanje in je dne 13. 12. 2002 tudi vložil zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Presojo ustavnosti in zakonitosti sporne Odločbe je zahteval pred Ustavnim sodiščem, ki ga je s sklepom U-I-65/03 z dne 18. 3. 2004 napotilo na vložitev tožbe pred upravnim sodiščem. Meni, da izkazuje pravni interes za tožbo, saj je bilo z aktom, ki ga izpodbija, vzpostavljeno stanje, ki je tudi po sprejetju novega akta ohranjeno, in to stanje še vedno vpliva na njegove pravice. Če ne bo dosegel odprave izpodbijanega akta, bo onemogočen pri nadaljnjem uveljavljanju svojih zahtevkov in pravic v zvezi z lastninsko pravico na zemljišču, v katero je izpodbijani akt enostransko posegel. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bil tožnikov predlog za vpis lastninske pravice zavrnjen. Čeprav je tožnik zoper sklep o zavrnitvi zemljiškoknjižnega predloga vložil pritožbo, je iz zemljiške knjige razvidno, da je zemljišče v lasti tožene stranke in tožnik zato tudi iz tega razloga nima izkazanega pravnega interesa. Predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

K I. točki izreka :

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Že sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da je ena od procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu tudi pravni interes, ki mora biti podan ves čas postopka. Pravni interes je podan, če upravni akt posega v tožnikovo pravico ali v njegovo pravno korist (prvi odstavek 4. člena ZUS). Po ustaljeni upravnosodni praksi, na katero se pravilno sklicuje že sodišče prve stopnje, pa mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev tožbi mora za tožnika pomeniti določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. 7. Tožnik s tožbo, vloženo dne 22. 4. 2004, izpodbija Odločbo o določitvi javnih in rezerviranih parkirnih površin iz leta 1993, ki je bila v celoti razveljavljena leta 2001 z Odločbo o določitvi javnih parkirnih površin, kjer se plačuje parkirnina. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, da si tožnik z vloženo tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oziroma doseči zase ugodnejšo rešitev. V času vložitve tožbe namreč akt, katerega odpravo je predlagal, ni več pravno učinkoval. Zato sta nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko presojo tožbe in odločitev sodišča prve stopnje, ki je ob predhodnem preizkusu tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS tožbo zavrglo, pravilni.

8. Ker je Odločba o določitvi javnih in rezerviranih parkirnih površin prenehala veljati in s tem pravno učinkovati, tožnikove pritožbene navedbe na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati. Pravice in pravne koristi v zvezi z zatrjevano lastninsko pravico in tudi morebitno nastalo škodo zaradi posega v lastninsko pravico pa bo lahko uveljavljal pred sodiščem splošne pristojnosti.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka :

10. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1). Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka, z ničemer ni prispeval k odločitvi sodišča, zaradi tega stroški za njegovo vložitev po presoji Vrhovnega sodišča niso bili potrebni. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, da tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.