Jedro

Po presoji sodišča tožeča stranka nima prav, ko meni, da preveritev pravilnosti davčnega obračuna ne more predstavljati predhodnega vprašanje, kajti ima obe bistveni značilnosti, ki pravno vprašanje opredeljujeta kot predhodno vprašanje, in sicer je to vprašanje glede na določbo 112. člena ZDavP samostojna pravna celota, hkrati pa predstavlja del dejanskega stanja (dejanskih ugotovitev o tem, ali je davčni obračun vsebinsko pravilen) od katerega je odvisna odločitev v konkretni upravni stvari, to je o vprašanju, ali je zahteva davčnega zavezanca za vračilo preveč plačane akontacije, ki jo le ta opira na predložen davčni obračun, utemeljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčne uprave RS, Posebnega davčnega urada št. 43111-20/01-36-95-81-DŠJ z dne 20. 4. 2001, s katerim je bilo odločeno, da se postopek vračila davka od dobička pravnih oseb za leto 2000 davčnemu zavezancu - tožniku prekine, dokler davčni organ z inšpekcijskim pregledom knjigovodskih in drugih evidenc ne ugotovi, ali je davčni obračun na podlagi katerega davčni zavezanec uveljavlja vračilo davka, pravilen. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na razloge prvostopnega organa, kot pravilne ter navaja 2. odstavek 201. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju ZDavP), ki določa, da lahko davčni zavezanec zahteva vračilo preveč plačane akontacije ob predložitvi davčnega obračuna, davčni organ pa vrne preveč plačani znesek najkasneje v roku 30 dni od predložitve zahtevka. Tudi po mnenju tožene stranke je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je odločil, da je treba pred odločitvijo o zahtevi davčnega zavezanca za vračilo preveč plačane akontacije ugotoviti, ali je bila akontacija res preveč plačana, torej ali je davčni obračun pravilen. Prvostopni organ je zato v skladu s 1. odstavkom 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP) prekinil postopek, ko je ugotovil, da je njegova odločitev odvisna od rešitve predhodnega vprašanja. Ugotavljanje, ali je tožnik davek od dobička pravilno obračunal ali ne, je predhodno vprašanje v smislu navedene določbe. Postopek za vračilo preveč plačanih akontacij po 2. odstavku 201. člena ZDavP se začne na zahtevo stranke, davčni organ pa odloči z odločbo. Glede poteka rokov za izdajo odločbe in vpliva reševanja predhodnih vprašanj na potek teh rokov, se tudi pri vračilu davka na podlagi 3. odstavka 1. člena ZDavP uporablja 222. člen ZUP, dolžina roka pa se presoja po posebnem predpisu. Pravilnost davčnega obračuna ugotovi in o njem odloči davčni organ v drugem postopku, ki je bil, kot je razvidno iz obrazložitve prvostopne odločbe, že zahtevan. Tožena stranka kot neutemeljene zavrne pritožbene navedbe, da ne gre za predhodno vprašanje, ker je isti organ pristojen za rešitev obeh vprašanj. Če pred odločitvijo o stvari naleti organ, ki vodi upravni postopek, na vprašanje, ki je samostojna pravna celota in hkrati del dejanskega stanja v upravni stvari, rešitev tega vprašanja pa je v njegovi pristojnosti, lahko predhodno vprašanje reši s posebno odločbo ter šele po dokončnosti te odločbe, izda odločbo o glavni stvari. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da postopka vračila davka ni mogoče prekiniti. ZUP, ki se na podlagi 3. odstavka 1. člena ZDavP uporablja glede vseh vprašanj postopka, razen tistih, ki so z ZDavP drugače urejena, v 1. odstavku 147. člena določa, da se zaradi rešitve predhodnega vprašanja, postopek lahko prekine.

Tožeča stranka nezadovoljna z odločitvijo tožene stranke vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Le podredno sodišču predlaga, da zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožeča stranka je dne 27. 3. 2001 vložila zahtevo za vračilo davka od dobička pravnih oseb iz naslova preveč plačanih akontacij davka od dobička pravnih oseb za leto 2000 v skupnem znesku 86.306.565,27 SIT. Tožena stranka je dne 20. 4. 2001 (10 dni pred iztekom roka za vračilo preveč plačane akontacije) izdala sklep, s katerim je prekinila postopek vračila davka od dobička pravnih oseb za leto 2000, do ugotovitve, ali je davčni obračun, na podlagi katerega tožeča stranka uveljavlja vračilo davka, pravilen. Namen izdaje tega sklepa je bil le eden, to je prekiniti štetje roka za vračilo preveč plačanega davka od dobička pravnih oseb za leto 2000 in s tem tek zamudnih obresti, ki toženi stranki pripadajo od 1. 5. 2001 dalje. Določba 2. odstavka 201. člena ZDavP je nedvoumna in ne dopušča drugačnih tolmačenj. V skladu z njo bi moral davčni organ vrniti tožeči stranki preveč plačani davek od dobička pravnih oseb za leto 2000 dne 30. 4. 2001. Po mnenju tožeče stranke je davčni organ na podlagi 2. odstavka 201. člena ZDavP dolžan vrniti davek najpozneje v 30 dneh. Kolikor davčni organ želi ugotavljati utemeljenost vračila davka od dobička pravnih oseb, bi to lahko storil tudi po vračilu davka in v primeru, da bi prišlo do odstopanja, bi tožeči stranki naložil plačilo morebitne razlike z zamudnimi obrestmi. Po mnenju tožeče stranke 1. odstavek 147. člena ZUP ni pravna podlaga za odločitev, ki jo je sprejel prvostopni organ in potrdila tožena stranka. Za predhodno vprašanje v smislu tega člena gre, kadar je neka pravica, obveznost oziroma pravno razmerje sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v upravni stvari, odločanje o tem vprašanju pa je v pristojnosti sodišča ali kakega drugega organa, če o obstoju oziroma neobstoju takšne pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja še ni bilo pravnomočno odločeno. Ob tem se tožeča stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 729/94-7 z dne 14. 3. 1996. Tožnik tudi meni, da bi ob takšni razlagi 2. odstavka 201. člena ZDavP tudi davčni zavezanec lahko v primeru, da ne bi imel denarja za plačilo razlike, od prvostopnega organa zahteval, da naj na podlagi 1. odstavka 147. člena ZUP prekine postopek plačila davka vse dotlej, dokler davčni organ z inšpiciranjem ne bi ugotovil pravilnega zneska davka in ves ta čas davčnemu zavezancu ne bi tekle zamudne obresti. Nesporno je, da je do tožbe prišlo le iz tega razloga, ker davčni organ ni želel davčnemu zavezancu vrniti preveč plačanega davka (ali pa ni imel sredstev) v zakonsko določenem roku in ker ni želel plačevati zamudnih obresti. Zato se je odločil za nezakonito prekinitev postopka vračila. Tožeča stranka predlaga, da sodišče za potrebe izvedbe dokazov in ugotovitve materialne resnice razpiše glavno obravnavo ter tožbi ugodi ter odpravi izpodbijani sklep in samo odloči o stvari.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. ... z dne 24. 4. 2003. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali preveritev davčnega obračuna lahko predstavlja predhodno vprašanje v postopku glede vračila med letom preveč plačanih akontacij davka od dobička pravnih oseb zaradi katerega je potrebno prekiniti postopek v smislu 1. odstavka 147. člena ZUP. Po presoji sodišča tožeča stranka nima prav, ko meni, da preveritev pravilnosti davčnega obračuna ne more predstavljati predhodnega vprašanje, kajti ima obe bistveni značilnosti, ki pravno vprašanje opredeljujeta kot predhodno vprašanje, in sicer je to vprašanje glede na določbo 112. člena ZDavP samostojna pravna celota, hkrati pa predstavlja del dejanskega stanja (dejanskih ugotovitev o tem, ali je davčni obračun vsebinsko pravilen) od katerega je odvisna odločitev v konkretni upravni stvari, to je o vprašanju, ali je zahteva davčnega zavezanca za vračilo preveč plačane akontacije, ki jo le ta opira na predložen davčni obračun, utemeljena. Ali bo davčni organ zaradi rešitve predhodnega vprašanja postopek za odločitev o glavni stvari prekinil, kot je to storil v obravnavanem primeru, ali pa bo predmetno vprašanje v okviru postopka za odločitev o glavni stvari sam obravnaval, je po presoji sodišča odvisno od njegovega preudarka, pri katerem upošteva okoliščine posameznega primera, saj mu zakon obveznega ravnanja ne nalaga (147. člen ZUP). Določbe 2. odstavka 201. člena ZDavP po presoji sodišča ni mogoče razlagati tako, kot jo smiselno razlaga tožeča stranka, to je, da je davčni zavezanec že zgolj ob predložitvi davčnega obračuna (ki ga priloži zahtevi za vračilo preveč plačanega davka) upravičen do razlike med plačanimi akontacijami in obračunanim davkom ter da je uporaba instituta predhodnega vprašanja zaradi vsebinskega preverjanja pravilnosti davčnega obračuna v tem postopku izključena. Zakonski rok za vračilo iz 2. odstavka 201. člena ZDavP po presoji sodišča ni, kot zmotno meni tožeča stranka, procesni rok, ki bi toženo stranko zavezoval, ne glede na utemeljenost zahteve za vračilo preveč plačanih akontacij, pač pa materialni (plačilni) rok, po preteku katerega zapade v plačilo obveznost davčnega organa do vračila preveč plačanih akontacij, če se v teku inšpekcijskega postopka, v obravnavanem primeru torej v teku postopka o predhodnem vprašanju, izkaže, da je zahteva za vračilo upravičena, to pa je, če je njena podlaga pravilen davčni obračun. Sodišče pa se v presojo, ali je davčni organ v konkretnem primeru res prišel v zamudo in ali tožeči stranki iz tega naslova gredo zamudne obresti, ni spuščalo, ker odločanje o tem vprašanju, kar med strankama tudi ni sporno, ne sodi v pristojnost tega sodišča. Sodišče je v obravnavanem primeru, kljub temu, da je tožeča stranka predlagala, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi, odločilo na nejavni seji, ker izvedba glavne obravnave ne bi mogla vplivati na odločitev, kajti tožeča stranka v pritožbi niti v tožbi ne prereka dejanskih ugotovitev, pač pa prereka le pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev in torej z izvedbo dokazov na glavni obravnavi tudi ne bi mogla uspeti. Ker v obravnavanem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji za odločanje sodišča po 61. členu ZUS, sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije.

Sodišče po povedanem ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).