Jedro

Tožnica je bila v posesti sporne parcele več kot 20 let (po svojih najemnikih in z upoštevanjem posesti svojih prednikov) in prepričana, da je parcela last prednikov in po nakupu njena. Take ugotovitve pa so utemeljevale zaključek, da je bila tožnica v dobroverni posesti sporne parcele več kot 20 let in da je zato lastninsko pravico na njej priposestvovala na podlagi določila 4. odstavka 28. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, da je priposestvovala lastninsko pravico na zemljišču s parc. št. 240 travnik, k.o... ter je zato naložilo tožencu, da mora za prenos lastninske pravice na navedeni nepremičnini izstaviti v korist tožnice ustrezno zemljiškoknjižno listino ter ji povrniti tudi stroške postopka 27.600,00 SIT. Pritožbo toženca zoper tako sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo, pri čemer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da naj se sodba razveljavi. Sodišči prve in druge stopnje sta dejansko stanje nepravilno ugotovili, ker nista izvedli vseh predlaganih dokazov, ker nista upoštevali, da plačuje davke za parcelo in ker ni bilo ugotovljeno, na kakšni podlagi je KZ Toplice obdelovala sporno parcelo. Tožnica ni bila nikoli v dobri veri in zato ni mogla pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, kar pomeni, da je bila zmotno uporabljena določba 4. odstavka 28. člena ZTLR. Tožnica bi lahko lastninsko pravico pridobila le s pravnim poslom.

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija ni obrazložila trditve o tem, da je bila med postopkom zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zato je v okviru uradne dolžnosti (386. člen ZPP) preizkusilo, ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Pri takem preizkusu ni ugotovilo obstoja navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizijska izvajanja se v glavnem nanašajo na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Toda revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP), kar pomeni, da je revizijsko sodišče na te ugotovitve nižjih sodišč vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je bila tožnica v posesti sporne parcele več kot 20 let (po svojih najemnikih in z upoštevanjem posesti svojih prednikov) ter da je bila lahko prepričana, da je parcela last prednikov in po nakupu njena. Take ugotovitve pa so utemeljevale zaključek, da je bila tožnica v dobroverni posesti sporne parcele več kot 20 let in da je zato lastninsko pravico na njej priposestvovala na podlagi določila 4. odstavka 28. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ki določa, da dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20-tih let). Revizijsko sodišče je lahko na podlagi navedenih ugotovitev zaključilo, da sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo pravilno uporabili in ne zmotno kot je neutemeljeno uveljavljala revizija. Revizijo je zato moralo zavrniti kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).