Jedro

Z izpodbijanim sklepom se opravlja zgolj izterjava dolgovanega zneska, kar pomeni, da je prvostopenjski davčni organ pri izdaji izpodbijanega sklepa vezan na vsebino izvršilnega naslova ter da se v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti ne more spuščati. Za izterjavo zadošča, da je sklep izdan in da je s strani njegovega izdajatelja opremljen s klavzulo o izvršljivosti, kar je v konkretnem primeru nesporno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnik dolžan plačati denarno kazen v znesku 50.000,00 EUR in stroške izdaje tega sklepa v znesku 10,00 EUR. Obveznosti tožnika temeljijo na izvršilnem naslovu, sklepu št. I06114-164/2007-46 z dne 25. 10. 2017, ki ga je izdal Inšpektorat RS za okolje in prostor in je postal izvršljiv dne 26. 11. 2017. Zoper tožnika se opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri A. d.d., B. d.d. in C. d.d. do višine dolgovane obveznosti po sklepu o izvršbi, pri čemer se upošteva izvzetje iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Banki oz. hranilnici se naloži, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi tožnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in prenese oziroma izvršuje prenose zarubljenih denarnih sredstev na račun, ki ga navaja. Banki oz. hranilnici se prepoveduje izplačati zarubljena denarna sredstva tožniku, temu pa se prepoveduje razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po tem sklepu o davčni izvršbi. Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik, pritožba dolžnika pa ne zadrži izvršitve začete davčne izvršbe. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Inšpektorat RS za okolje in prostor (predlagatelj izvršbe) v skladu s 146. členom ZDavP-2 davčnemu organu predlagal izterjavo denarne terjatve, navedene v izreku izpodbijanega sklepa. V skladu s 156. členom ZDavP-2 davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. Ker tožnik ni pravočasno poravnal dolgovane denarne obveznosti, je bilo treba zoper njega v skladu s 143. členom ZDavP-2 začeti davčno izvršbo. V primeru, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti v skladu s 146. členom ZDavP-2, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti.

2. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. Pojasnjuje, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, tožnik pa do dneva izdaje sklepa o davčni izvršbi svoje obveznosti ni poravnal. Potrdilo o izvršljivosti predstavlja potrdilo v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato se dejstva, ki so v njem potrjena, štejejo za dokazana. Niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Potrdilo o izvršljivosti se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku in ne v postopku davčne izvršbe. Iz obsežnih pritožbenih navedb izhaja, da se tožnik ne strinja s terjano denarno kaznijo, saj naj bi vse obveznosti izpolnil. S takimi navedbami tožnik izpodbija vsebino izvršilnega naslova, v zvezi s čimer mu toženka pojasni, da sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2 določa, da s pritožbo zoper sklep ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Te navedbe bi moral tožnik uveljavljati pred predlagateljem izvršbe, v tem postopku pa v zvezi z vprašanji, ki se tičejo izvršilnega naslova, tožniku ni potrebno omogočiti pravice do izjave, zato niso bile zagrešene kršitve pravice do sodelovanja v postopku ter do izjave. Če se da stanje ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oz. pravnih koristi. Nazadnje pa toženka še pojasni, da je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. V kolikor je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep. V kolikor bi bil izvršilni naslov naknadno pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, pa to lahko predstavlja razlog za ustavitev davčne izvršbe na podlagi 155. člena ZDavP-2. 3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in s tožbo predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne toženki v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Davčni organ je zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj ni ugotovil, da so obveznosti, na katerih temelji izvršilni naslov, že izpolnjene in ni podlage za izvršbo. Tožnik je izvedel ukrepe (tj. odpravil čezmerno obremenjevanje okolja) in poročal o njih, kot je bilo določeno z odločbo inšpektorata, zato je s tem prenehal namen z izvršilnim sklepom določene denarne kazni, ki je v prisilitvi k zahtevanemu ravnanju. Tožnik meni, da bi moral davčni organ pred izdajo izpodbijanega sklepa preveriti, če je tožnik izpolnil obveznosti, in ne samo zaupati izjavi upnika. S sklepom I06114-164/2007-46 z dne 25. 10. 2017 je Inšpektorat za okolje in prostor naložil tožniku plačilo denarne kazni v znesku 50.000,00 EUR in mu hkrati zagrozil z novo denarno kaznijo v znesku 100.000,00 EUR, če tožnik tudi v naknadno postavljenem roku ne bo izpolnil naloženih obveznosti. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil, zato je bila vložena tožba na Upravno sodišče RS. Sklep, ki predstavlja izvršilni naslov, tako še ni pravnomočen. V nadaljevanju tožnik navaja, kako je izpolnil ukrepe, ki so mu bili naloženi s strani inšpektorata ter korespondenco med tožnikom in inšpektoratom v zvezi s tem. Vztraja, da je v celoti izvedel vse zahtevane ukrepe in zagotovil, da ni čezmernega obremenjevanja okolja. S tem je torej prenehal namen denarne kazni, ki je v prisilitvi v zahtevana ravnanja, zato sklep št. 106114-164/2007-46 z dne 25. 10. 2017 nima več narave izvršilnega naslova ter so obveznosti tožnika naknadno prenehale z izpolnitvijo, zaradi česar je bil izpodbijani sklep zmotno izdan. Prav tako ne drži, da bi bil sklep št. 106114-164/2007-46 z dne 25. 10. 2017 izvršilni naslov. Denarna kazen v tem sklepu je namreč vezana na izpolnitev obveznosti iz odločbe 06114-164/2007-23 z dne 13. 4. 2010 in sklepa št. I06114-164/2007-37 z dne 2. 2. 2016, zato sklep z dne 25. 10. 2017 nima narave samostojnega izvršilnega naslova. Tudi če bi jo imel, je le-to izgubil zaradi izpolnitve obveznosti.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da sta izpodbijani sklep in odločba drugostopenjskega davčnega organa izdana skladno z zakonom ter kot takšna pravilna in zakonita. Sodišče zato sledi njunim razlogom in se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

7. Davčni organ je na podlagi 146. člena ZDavP-2 pristojen tudi za izterjavo drugih obveznosti (poleg davčnih). Prvi odstavek 146. člena ZDavP-2 določa, da, če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (predlagatelj izvršbe). Četrti odstavek 146. člena ZDavP-2 pa določa, da predlagatelj izvršbe pošlje davčnemu organu predlog za izvršbo v elektronski obliki.

8. Iz tožbenih navedb, ki so vsebinsko enake pritožbenim, je razumeti, da tožnik izpodbijani sklep izpodbija, ker meni, da so obveznosti, na katerih temelji izvršilni naslov, izpolnjene in da je tožnik izvedel naložene ukrepe (tj. odpravil čezmerno obremenjevanje okolja, poročal o izvedenih ukrepih, kot je bilo to določeno z odločbo inšpektorata), zato je s tem tudi prenehal namen z izvršilnim naslovom določene denarne kazni.

9. Kot je tožniku pravilno pojasnila že toženka, se s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilni naslov, v obravnavanem primeru sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor št. I06114-164/2007-46 z dne 25. 10. 2017, s katerim je bilo tožniku naloženo, da mora plačati denarno kazen v znesku 50.000,00 EUR.

10. V zvezi s tožbenimi navedbami in ugovori sodišče ponovno poudarja, da obveznost, ki se tožniku nalaga z izpodbijanim sklepom, temelji na že sprejeti odločitvi inšpektorata. Z izpodbijanim sklepom se opravlja zgolj izterjava dolgovanega zneska, kar pomeni, da je prvostopenjski davčni organ pri izdaji izpodbijanega sklepa vezan na vsebino izvršilnega naslova ter da se v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti ne more spuščati. Za izterjavo zadošča, da je sklep izdan in da je s strani njegovega izdajatelja opremljen s klavzulo o izvršljivosti, kar je v konkretnem primeru nesporno. Z določbo sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 pa je izrecno predpisano še, da v takšnem (in v drugih) primerih s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki je v konkretnem primeru že omenjeni sklep inšpektorata. Zato že pritožbeni organ pravilno ni upošteval pritožbenih navedb in ugovorov, ki se nanašajo na izdajo izvršilnega naslova, iz istih razlogov in na isti pravni podlagi pa jih kot neupoštevne zavrača tudi sodišče. 11. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker o dejanskem stanju, ki je v zadevi relevantno za odločitev, med strankama ni spora (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.