Jedro

Tožeča stranka se je sklicevala na priloge kot na dokaz že podanih navedb in deloma na njihovo natančnejše substanciranje, kar je omogočilo preizkus že podanih navedb (glede zapadlosti vsakokratnega že prej opisanega in zneskovno opredeljenega mesečnega zneska najemnine). Taka tožba je sklepčna. Omogoča preizkus in odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Poroka zavezuje le pisna poroštvena izjava, v kateri je obveznost glavnega dolžnika, na katero se nanaša poroštvo, vsebinsko identificirana. Razkrivati mora vse elemente, ki so potrebni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti težo in pomen posledic njegove zaveze. Strožja obličnost je namenjena varstvu poroka pred nepremišljenostjo, prenaglimi odločitvami in pred tem, da bi bila njegova obveznost težja od obveznosti glavnega dolžnika. V obravnavanem primeru je bilo strogim obličnostnim zahtevam za poroštveno izjavo zadoščeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II. in IV.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 123410/2012 z dne 29. 8. 2012 v I. in III. točki (odstavku) izreka (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 93.249,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2012 naprej (točka II. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III. izreka). Pravdne stroške v višini 5.565,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo toženi stranki (točka IV. izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo v točkah II. in IV. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Vztraja, da je odločalo o nesklepčni tožbi. Tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu o višini terjatve. Zato izjava tožene stranke o tem ni bila mogoča. Ker jo je sodišče kljub temu obravnavalo, je kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Toženi stranki je bila odvzeta možnost obravnave pred sodiščem, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage je sodišče zašlo v spoznavno krizo. Zahtevka ni moglo presojati. O višini terjatve je nepravilno in preuranjeno odločalo po predloženih listinah (dokazih), čeprav dejstva niso bila konkretno navedena. Zaključek o obstoju terjatve za glavnico in opomine je sporen, preuranjen, razlogi nejasni (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Prekoračena sta zahtevek tožeče stranke in okvir njenih trditev. Sporno je ravnanje sodišča glede obrestnega dela zahtevka. Samo je priznalo, da ga ni mogoče preizkusiti, zato bi ga moralo zavrniti. V nasprotju s tem je prevzelo vlogo tožeče stranke in samo ustvarilo dokaz. Zmotno je uporabilo materialno pravo o ničnosti poroštvenih izjav. Vztraja, da nista veljavni. Obveznosti niso bile definirane niti določljive. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje o višini terjatve, ker niso bili izvedeni ponujeni dokazi tožene stranke. Do njih se sodišče ni opredelilo niti jih zavrnilo, zagrešilo je absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Preuranjeno in zmotno je zaključilo, da glavni dolžnik ni poravnal dela glavnice. Toženčev ugovor delnega plačila je zmotno razumelo in napačno izhajalo iz 1022. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Zaključki so sprejeti preko trditvene podlage tožeče stranke. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačno odločeno o stroških.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka kot najemodajalec na podlagi dveh poroštvenih izjav (z dne 17. 11. 2009 in z dne 16. 11. 2009) od tožene stranke kot solidarnega poroka in plačnika v tem postopku terja plačilo neporavnanih obveznosti glavnega dolžnika – najemnika – po dveh najemnih pogodbah, ki jih je slednji sklenil s tožečo stranko (po prvi, sklenjeni za najem nepremičnin in po drugi, sklenjeni za najem opreme). Toženec se je med drugim branil z ugovorom o nesklepčnosti tožbe in nekonkretiziranosti zahtevka, o neveljavnosti poroštvenih izjav in z ugovorom delne izpolnitve.

6. Sodišče je po izvedbi dokaznega postopka ugotovilo, da se je toženec s pisno in določno poroštveno izjavo kot solidarni porok in plačnik zavezal izpolniti obveznosti glavnega dolžnika po sklenjenih najemnih pogodbah, da je tožeča stranka izkazala, da so obveznosti glavnega dolžnika kljub opominom slednjemu in toženi stranki kot poroku pred pravdo ostale neporavnane in da je tožeča stranka višino vtoževanih glavnic za neplačane najemnine in stroške opomina izkazala. V tem obsegu je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Po ugotovitvi, da je zatrjevani obračun zakonskih zamudnih obresti od posameznih neplačanih najemnin napačen, je obrestnemu zahtevku ugodilo do višine, ki jo je izračunalo s preračunom zakonskih zamudnih obresti. V presežku je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Preostale ugovore tožene stranke je zavrnilo po ugotovitvi, da svojih ugovorov o delnih plačilih glavnega dolžnika ni dokazal. 7. Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, ki jih uveljavlja pritožba, pa tudi s tistimi ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Ne drži pritožbena graja, da je sodišče obravnavalo nesklepčno tožbo. Postopek se je pričel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Sklep o izvršbi je bil razveljavljen po toženčevem ugovoru. Nato se je postopek nadaljeval v pravdi. Po ustaljeni sodni praksi je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi (na red. št. 24) pojasnila pravno in dejansko podlago vtoževane terjatve. V njej podana trditvena podlaga, ki jo je sodišče povzelo v točki 2 sodbe, je bila zadostna in primerna za obravnavo. Terjatve so opisane vsebinsko in zneskovno opredeljene po posameznih vrstah. Iz tožbenih navedb dovolj jasno izhaja, da tožeča stranka vtožuje (in koliko za) zapadle in neplačane najemnine za časovno navedeno obdobje za vsako od najemnih pogodb, stroške opominov ter zamudne obresti od posameznih zneskov najemnin. Drži, da je navedla še, da so vse navedene terjatve z dnevi zapadlosti posameznih zneskov razvidne iz najemnih pogodb, njima pripadajočih planov zapadlosti, obravnavanih verodostojnih listin, in da se v izogib njihovemu navajanju nanje sklicuje in jih povzema v trditveno in dokazno podlago. Vendar na ta način ni utemeljevala nobene nove dejanske podlage, ki je tožbene navedbe ne bi vsebovale. Na priloge se je sklicevala kot na dokaz že podanih navedb in deloma na njihovo natančnejše substanciranje, kar je omogočilo preizkus že podanih navedb (glede zapadlosti vsakokratnega že prej opisanega in zneskovno opredeljenega mesečnega zneska najemnine). Taka tožba je sklepčna. Omogoča preizkus in odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka (prim. odločbo VS RS II Ips 126/2009 z dne 3. 11. 2009). Nasprotne pritožbene navedbe in očitki o kršitvah razpravnega načela so zmotni.

9. Tudi zatrjevanih kršitev načela kontradiktornosti v zvezi s kršitvijo toženčeve pravice do izjave pritožbeno sodišče ne najde. Pritožnik ne trdi, da mu procesno gradivo tožeče stranke (pripravljalna vloga na red. št. 24 z vsebinsko in pravno opredelitvijo vtoževane terjatve s prilogami – dokazi) ni bilo vročeno. S pravilnim vročanjem vlog in prilog mu je bila dana možnost, da se o zahtevkih, navedbah in dokazih tožeče stranke izjavi. Do določene mere je pravico do izjave izkoristil: v delih, ko je zahtevku ugovarjal. Do vseh ugovorov se je sodišče opredelilo, in sicer v točki 9 in 13 sodbe o ugovoru nesklepčnosti tožbe in neizkazanosti zahtevka, o ničnosti in nedoločnosti poroštvene izjave v točkah 7 in 8 sodbe, o delni izpolnitvi s strani glavnega dolžnika pa v točkah 10 do 12 sodbe. Izvedlo je tudi s toženčeve strani ponujene dokaze za ugotovitev pravno relevantnih dejstev. Po metodoloških napotilih 8. člena ZPP jih je ocenilo skupaj z drugimi dokazi. Svojo odločitev o zavrnitvi ugovorov je obrazložilo z jasnimi in preglednimi razlogi. Obrazložena so vsa pravno relevantna dejstva. V razlogih ni pomanjkljivosti v smislu absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Z v pritožbi izpostavljenima dokaznima predlogoma (poziv tožeči stranki, da predloži dokumentacijo o prijavi terjatve v stečajni postopek zoper glavnega dolžnika, poziv stečajni upraviteljici k predložitvi primopredajnega zapisnika o predaji dokumentacije tožencu) je toženec prelagal breme za svoj ugovor na tožečo stranko in stečajno upraviteljico, kar je pravilno zavrnjeno v točki 11 sodbe. Pravilne so tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženec svojega bremena argumentiranega nasprotovanja sklepčnim tožbenim navedbam o terjatvi iz naslova stroškov opomina in njihovi višini ni zmogel. Relevantna dejstva o opominjanju toženca in stroških, ki so tožeči stranki s tem nastali, so bila določno in jasno zatrjevana v pripravljalni vlogi na red. št. 24, a jim tožena stranka ni nasprotovala. Nasprotne pritožbene navedbe so protispisne. Očitki o procesnih kršitvah po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so tudi v tem delu neutemeljeni. Stranka nosi breme, da se izjavi o sklepčnih navedbah nasprotne stranke, sicer dejstva, ki jih ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).

10. Neutemeljeni so nadaljnji pritožbeni očitki o prekoračenem tožbenem zahtevku in trditveni podlagi tožeče stranke v točki 10 sodbe in pri odločanju o obrestih. Sodišče je v tč. 10 opravilo in obrazložilo svojo dokazno oceno o spornih dejstvih glede delne izpolnitve obveznosti. Ugovor v tej smeri je podala tožena stranka, tožeča stranka pa mu je nasprotovala in trdila, da na račun vtoževanih terjatev pred pravdo ni bilo plačano nič. Pravilo vezanosti na zahtevek (prvi odstavek 2. člena ZPP) sodišču preprečuje, da bi tožeči stranki prisodilo kaj več (plus) ali kaj drugega (aliud) kot je zahtevala. Tožbeni zahtevek je glasil na denarno terjatev. Sodišče mu je delno ugodilo – tožniku je prisodilo nižji denarni zahtevek od vtoževanega, in sicer v delu, ko je tožeča stranka vtoževala zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov. Obračun zakonskih zamudnih obresti po zakonski obrestni meri je stvar materialnega prava in ne ugotavljanje dejstev. Sodišče mora pravo poznati po uradni dolžnosti. Ko je opravilo preizkus pravilnosti tožbenega zahtevka z obračunom zakonskih zamudnih obresti, ni ustvarjalo dokaza, kot zmotno trdi pritožba. Odločalo je o materialno pravni utemeljenosti obrestnega dela tožbenega zahtevka. Z dosojenim zneskom torej ni tožniku prisodilo ničesar drugega niti ničesar več, kot je zahteval. Kršitve 2. člena ZPP ni zagrešilo.

11. Pritožba ne pojasni, s čim naj bi bil v točki 10 prekoračen okvir tožbenih trditev (katera nezatrjevana dejstva naj bi v nasprotju s členom 7 ZPP ugotavljalo sodišče samo). Prezre, da razpravno načelo zavezuje obe stranki in sodišče. Upoštevati oziroma opredeliti se mora do navedb in ugovorov obeh strank in oceniti izvedene dokaze ne glede na to, katera od njiju jih je predlagala. Prav to je storilo sodišče v grajani točki 10 sodbe, ko je po oceni dokaznega gradiva zavrnilo toženčev ugovor o delni izpolnitvi terjatve s strani glavnega dolžnika. Očitane procesne kršitve ni.

12. V sodbi tudi ni pomanjkljivosti, ki bi onemogočala vsebinski preizkus pravilnosti odločitve o obstoju in višini terjatve iz naslova glavnice in stroškov opomina, kar neutemeljeno očita pritožba. Vsa potrebna pravno odločilna dejstva za presojo pravilnosti odločitve o dolgovanih zneskih iz naslova neplačanih najemnin za vtoževani obdobji in o stroških opominov so v točki 9 sodbe. Tudi ostale odločitve (o obrestih in neutemeljenih ostalih ugovorih tožene stranke) so pojasnjene z jasnimi, preglednimi in popolnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, se nanje v celoti sklicuje in zavrača očitke o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Pritožba vztraja pri trditvi o ničnosti (neveljavnosti) in nedoločnosti obeh poroštvenih izjav. Sodišču očita nepravilno uporabo materialnega prava 1013. člena OZ.

14. Drži, da poroka zavezuje le pisna poroštvena izjava, v kateri je obveznost glavnega dolžnika, na katero se nanaša poroštvo, vsebinsko identificirana. Razkrivati mora vse elemente, ki so potrebni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti težo in pomen posledic njegove zaveze (primerjaj II Ips 879/2009, II Ips 232/2005, II Ips 969/2007 in druge). Strožja obličnost je namenjena varstvu poroka pred nepremišljenostjo, prenaglimi odločitvami in pred tem, da bi bila njegova obveznost težja od obveznosti glavnega dolžnika.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bilo v obravnavanem primeru strogim obličnostnim zahtevam za poroštveno izjavo zadoščeno. Na podlagi predloženih listin in zaslišanja toženca je ugotovilo, da je toženec, tedaj direktor glavnega dolžnika, podpisal ne le obe poroštveni izjavi, pač pa tudi obe najemni pogodbi, katerih sestavnih del je bil anuitetni načrt plačil najemnin s podatki o zapadlosti. Ne more biti dvoma, da je bil že zato z obveznostjo glavnega dolžnika v celoti (kot njegov direktor, odgovoren za njegovo poslovanje) seznanjen. Ključna pa je ugotovitev sodišča, da je bil s sprejetimi obveznostmi pravilno in popolno seznanjen tudi z obema pisnima poroštvenima izjavama. Z njima se je zavezal, da bo kot solidarni porok in plačnik izpolnil zapadle obveznosti glavnega dolžnika, če jih ta ne bo izpolnil, in s podpisom obeh izjav potrdil, da je hkrati prejel tudi fotokopiji (celotnih) najemnih pogodb. Poroštveni izjavi sta se izrecno navezovali na najemni pogodbi in tam izrecno navedene višine (mesečnih) glavnic najemnin, njihovo zapadlost in višino zamudnih obresti. S sklicevanjem na izrecna pogodbena določila o obveznosti glavnega dolžnika in s sočasno izročitvijo glavne pogodbe poroku je poroštvena izjava dovolj določna in vsebinsko pravilno opredeljena. Vsebuje bistvene elemente obveznosti glavnega dolžnika o višini, zapadlosti in obrestih, kar poroku omogoča presojo, kakšen bo njegov pravni položaj oziroma teža njegovega bremena, če obveznosti, za katero je prevzel poroštvo, ne bo izpolnil glavni dolžnik. Odločitev o veljavno sprejeti poroštveni zavezi je zato pravilno oprta na 1013. člen OZ in je nasprotno pritožbeno naziranje zmotno.

16. Pritožba kot zmotno graja še ugotovljeno dejansko stanje o višini toženčeve obveznosti, ki mu je naložena v plačilo. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče pritrjujejo dokazni oceni sodišča prve stopnje, ker je pravilna in ima oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu. Trditveno in dokazno breme za ugovor ugasle pravice (oziroma o delni izpolnitvi terjatve s strani glavnega dolžnika) je bilo na toženi stranki. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ga ni zmogla. S predloženimi listinami tožeče stranke in z zaslišanjem toženca samega se je prepričalo, da s strani glavnega dolžnika pred pravdo in stečajnim postopkom nad glavnim dolžnikom vtoževane terjatve niso bile poravnane. Nasprotnih dokazov toženec ni predložil. Iz njegovega zaslišanja je sodišče ugotovilo, da je kot direktor glavnega dolžnika njegovo poslovanje poznal in aktivno spremljal tudi potek stečajnega postopka. Po takih ugotovitvah upravičeno ni verjelo njegovi nezanesljivi izpovedbi v delu, ko je skušal prikazati, da mu relevantna dokumentacija o (morebitnih) plačilih glavnega dolžnika ni bila dostopna. Ker se je z dopisom stečajne upraviteljice prepričalo o nasprotnem, je bilo nadaljnje iskanje dokazov pri njej ob pravilni oceni toženčevega zaslišanja pravilno zavrnjeno.

17. Pritožnik sprejete odločitve ne more omajati niti s ponovnim sklicevanjem na nižjo prijavljeno terjatev tožeče stranke kot upnika glavnega dolžnika v stečajnem postopku. To dejstvo toženca kot poroka ne odvezuje sprejete obveznosti po poroštvenih izjavah. Porok po drugem odstavku 1017. člena OZ odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo, če njegova odgovornost ni omejena na kakšen del ali kako drugače vezana na lažje pogoje. Teh sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Pri solidarnem poroštvu upnik lahko zahteva izpolnitev obveznosti bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena OZ). Okoliščine, zakaj in če so bile terjatve v stečajnem postopku priglašene in v kakšnih zneskih, ob ugotovljenem dejstvu, da vtoževane obveznosti glavnega dolžnika niso bile plačane, za to pravdo niso relevantne. Dokazov o tem (poziv tožeči stranki k predložitvi dokumentacije o prijavi terjatve v stečajni postopek glavnega dolžnika) ni bilo treba izvajati. Zavrnitev dokaza za dokazovanje pravno nerelevantnih dejstev je ustavno dopustna. Pravno relevantni bi bili le ugovori o dejanskih plačilih glavnega dolžnika. Toženec jih ni določno zatrdil niti dokazal. Tako se izkaže, da je tudi dokazna ocena o višini terjatve pravilna in je pritožnik ne more z ničemer omajati.

18. Obračunu zakonskih zamudnih obresti od posameznih neplačanih obveznostih glavnega dolžnika pritožnik ne ugovarja. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu ugotavlja, da je odločitev o zamudnih obresti pravno pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami.

19. Pritožbeni razlogi niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih (točka II. in IV) potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP (za pritožbene stroške tožeče stranke) in v zvezi s 155. členom istega zakona (za stroške odgovora na pritožbo tožene stranke). Prva sama trpi svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela. Druga pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju na drugi stopnji.