Jedro

Revidentka, ki je v skupini delavk imela najnižjo povprečno oceno delovne uspešnosti, je bila zakonito opredeljena kot odvečna delavka. Na zakonitost drugostopnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ne vpliva dejstvo, da je bil izdan po enem letu od vložitve ugovora.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo delno ugodilo tožničinim zahtevkom in razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 18.1.1993 o napotitvi tožnice na čakanje in sklep komisije za pritožbe z dne 19.3.1993 o zavrnitvi tožničine pritožbe zoper sklep direktorja. Zavrnilo pa je tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa direktorja z dne 28.1.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno presežni delavki in sklepa komisije za pritožbe z dne 18.1.1993 o zavrnitvi tožničine pritožbe zoper sklep direktorja.

Sodišče je ugotovilo, da je tožnica delala v tekoči kontroli in sicer v medfazni kontroli. Ista dela so opravljale še štiri delavke, vendar je bila tožničina povprečna delovna uspešnost v letih 1990 in 1991 najnižja, zato je bila upravičeno uvrščena med trajno presežne delavce.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da je bil na delovnem mestu, na katerem je delala tožnica, višek delavcev in da je bila tožnica zakonito opredeljena za presežno delavko, saj je imela relativno najnižjo oceno delovne uspešnosti.

Tožnica je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo. V reviziji uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje. Revidentka v reviziji navaja, da je bila ocenjevana tudi za obdobje, ko je bila v bolniškem staležu, da je tožena stranka nekaterim delavkam v isti skupini neobjektivno povečala koeficient delovne uspešnosti, kar vse je že uveljavljala s pritožbo, in da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Revidentka tudi meni, da bi bilo pravilno glede na to, da je o njenem ugovoru pri toženi stranki bilo odločeno po enem letu, da bi komisija za pritožbe odločbo o prenehanju delovnega razmerja odpravila in bi potem ponovno odločala o prenehanju delovnega razmerja, ker so se razmere v tem času spremenile.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru tožena stranka predlaga zavrnitev revizije in navaja, da so se poslovni rezultati v letu 1993 še poslabšali, zato je število zaposlenih v tem letu zmanjšala še za 103 delavce.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, zaradi katerih razlogov jo je dovoljeno vložiti in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato pri odločanju vezano na ugotovljeno dejansko stanje in ne more preizkušati ugotovljenega dejanskega stanja, in ne upoštevati revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje. Revizijsko sodišče to poudarja zato, ker se revidentkine navedbe v reviziji nanašajo predvsem na dejansko stanje.

Revidentka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ker navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta bistvena kršitev ni podana. Že sodišče prve stopnje je dovolj natančno in jasno obrazložilo razloge, zaradi katerih je del zahtevka zavrnilo. Sodišče druge stopnje te razloge sprejema, presodilo pa je tudi pritožbene navedbe, ki so pomembne za odločitev. Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi izrecno ugotavlja, da so še tudi v času odločanja o revidentkinem ugovoru obstojali razlogi za prenehanje delovnega razmerja revidentki. Pavšalnih pritožbenih navedb, take so tudi revizijske navedbe, o prilagajanju ocene delovne uspešnosti in o šikaniranju, pa se ne da preizkusiti. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Ni tudi podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se revizijsko sodišče strinja z odločitvijo pritožbenega sodišča, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja revidentki izdan v zakonitem postopku, in iz zakonitih razlogov. Sklep komisije za pritožbe ni nezakonit zaradi tega, če je bil izdan šele po enem letu od vložitve ugovora. S tem tudi niso bile kršene revidentkine pravice, nasprotno, revidentki se je delovno razmerje podaljšalo oziroma je dlje trajalo, in je od tega imela korist, če ne bi delovno razmerje sama prekinila.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).