Jedro

Če pritožnik ni sprožil pravde, na katero je bil napoten s strani zapuščinskega sodišča, se na spornost dejstva, da izročilna pogodba z dne 16.1.1984 predstavlja neodplačni pravni posel, ne more več sklicevati, pač pa mu daje 5. odstavek 213. člena ZD možnost uveljavljati svoje pravice v pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

S. O. in J. O. sama nosita stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da P. O. iz naslova prikrajšanja nujnega dednega deleža ni upravičen do dedovanja zapustnikovega premoženja, ki ga vsebuje izročilna pogodba z dne 16.1.1984, zato je zapuščinski postopek ustavilo.

Zoper sklep se je pritožil P. O. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da ugotovi, da je pritožnik iz naslova prikrajšanja nujnega dednega deleža upravičen do dedovanja zapustnikovega premoženja, ki ga vsebuje izročilna pogodba z dne 16.1.1984, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da znaša vrednost premoženja po cenitvi 133.003,54 EUR. Pritožnik je dobil od zapustnika darilo v vrednosti 9.740,27 EUR, zato je upravičen še do dedovanja zapuščine v vrednosti 8.215,70 EUR, saj je za toliko prikrajšan njegov nujni dedni delež. Sodišče prve stopnje je pri izračunu osnove za določitev vrednosti nujnega dednega deleža napačno izpustilo tudi vrednost darila, ki ga je prejel pritožnik, saj je upoštevalo le vrednost darila, ki naj bi ga prejel J. O.. Prvostopno sodišče je nadalje upoštevalo, da predstavlja vrednost darila le 1/5 vrednosti nepremičnin, ki jih je J. O. pridobil na podlagi izročilne pogodbe. Za takšno stališče pa sodišče nima podlage v spisu. Ker pritožnik ni bil stranka izročilne pogodbe in ker ni dal soglasja k izročilni pogodbi, se v skladu s 107. in 110. členom tedaj veljavnega ZD štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni dediču za darila in se po prednikovi smrti z njim ravna kot z darili.

Na pritožbo sta odgovorila dediča J. O. in S. O. in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da se po, v času sklenitve sporne pogodbe, veljavnem 1. odstavku 110. člena Zakona o dedovanju – ZD, štejejo, da v primeru če se kakšen dedič ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo, tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. V konkretnem primeru pa iz vsebine pogodbe izhaja, da se je dedič J. O. s to pogodbo zavezal nuditi v starosti in onemoglosti vso oskrbo z odgovarjajočo postrežbo, nego, zdravnika in zdravila zapustniku in njegovi ženi S. O., zato je sodišče prve stopnje predmetno pogodbo po vsebini štelo za odplačni pravni posel, zaradi česar je štelo pravico dediča P. O. do dedovanja dela tega premoženja za manj verjetno pravico. Ker je bil torej med dediči spor v kolikšnem delu predstavlja izročilna pogodba z dne 16.1.1984 neodplačni pravni posel, katerega premoženje je potrebno kot darilo vrniti v zapuščinsko maso, od katerega ima dedič O. P. pravico do dedovanja nujnega dednega deleža, je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo in pritožnika napotilo na pravdo (1. točka 212. člena Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD). Drugi odstavek 213. člena ZD določa, da v primeru, če stranka vloži tožbo, traja prekinitev zapuščinskega postopka dokler pravda ni pravnomočna končana. Četrti odstavek 213. člena ZD pa določa, da se zapuščinska obravnava nadaljuje in konča, če pravda ni sprožena, ne glede na zahtevke, glede katerih je zapuščinsko sodišče dediče napotilo na pravdo. Sodišče prve stopnje je zato v skladu z določbo 4. odstavka 213. člena ZD, moralo nadaljevati zapuščinsko obravnavo in jo dokončati, ne glede na spornost dejstev, zaradi katerega je pritožnika napotilo na pravdo. Pritožnik, ki v danem roku ni sprožil pravdnega postopka, se na spornost dejstva, da izročilna pogodba z dne 16.1.1984 predstavlja neodplačni pravni posel, ne more več sklicevati, pač pa mu daje 5. odstavek 213. člena ZD možnost uveljavljati svoje pravice v pravdi (primerjaj dr. Vesna Erjavec, Dedovanje, Procesna ureditev, Gospodarski vestnik Ljubljana 1999, str. 241). Ker pritožnik ni vložil tožbe, je zapuščinsko sodišče pravilno odločilo, kot da ni spornih dejstev ter štelo, da je izročilna pogodba v pretežnem delu odplačna ter da se v zapuščino šteje le petina vrednosti izročenega premoženja, kot sta to navedla dediča J. O. in S. O.. Ker vrednost premoženja po cenitvi znaša 133.903,54 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da predstavlja vrednost premoženja do katerega ima P. O. pravico do dedovanja nujnega deleža v višini 1/8 od 1/5 vrednosti premoženja, ki ga je sodišče štelo kot darilo, znesek 3.347,59 EUR. Ker ni sporno, da je pritožnik od zapustnika že prejel vrednost darila v višini 9.740,37 EUR, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni prišlo do prikrajšanja pritožnikovega nujnega dednega deleža. Pritožbeno sodišče pa se strinja s stališčem dedičev J. O. in S. O. iz odgovora na pritožbo, da tudi če bi sodišče upoštevalo le zapis iz izročilne pogodbe in kot darilo štelo 45 % vrednost izročenega premoženja, je nujni dedni delež pritožnika še vedno manjši (7.532,00 EUR), kot pa je prejel od zapustnika (9.740,27 EUR).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 174. člena ZD, po kateri vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka. Torej sta dediča S. O. in J. O., ki zahtevata povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo, te stroške dolžna kriti sama.