Jedro

Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na pretresanje posesti se omeji samo na pretresanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep o stroških spremeni tako, da se glasi: "Toženec je dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 238.480,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjskega sklepa dalje, v 8-ih dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom najprej ugotovilo, da je toženec motil tožečo stranko v soposesti lesenih stopnic na parc.št. 1196/2 k.o. B. za potrebe nepremičnine tožeče stranke parc.št. 202 k.o. B. - delavnice in podstrešja Avtoservisa v L., s tem da je dne 9.11.1996 le-te odstranil ter tako onemogočil tožeči stranki dostop na podstrešje Avtoservisne delavnice. Nadalje je sodišče tožencu naložilo, naj vzpostavi prejšnje stanje ter mu prepovedalo v bodoče posegati v tožničino posest s takimi ali podobnimi ravnanji. Obenem je sodišče tožencu naložilo, naj povrne pravdne stroške tožeče stranke v višini 375.419,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, v osmih pod izvršbo. Prvo sodišče je še uporabilo zakonsko pooblastilo in odločilo, da pritožba ne zadrži izvršitve. Zoper sklep se po svojih pooblaščencih pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 353.člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 (le-tega je bilo potrebno upoštevaje določbo 498.člena sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi). Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev in ponovno odločanje pred sodiščem prve stopnje. Pritožnik navaja, da tožnica ni imela posesti v skladu z 72.členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR. Poleg tega je imela kvečjemu posest na stari lestvi, nikakor pa ne na novi. Dalje graja razlogovanje sodišča, češ da se je tožnica poslužila samopomoči, ko je stopnice zamenjala z novimi. Pritožnik vnovič zatrjuje, da naj bi tožnica posegla v njegovo lastnino. Dalje izpostavlja, da sta imeli pravdni stranki na sporni stvari soposest in graja odločitev sodišča, da lahko soposestnik po svoji volji spreminja stvar. Nadalje pritožnik napada argument sodišča, da toženčevega ravnanja zato ni mogoče šteti za samopomoč, ker je odlašal skoraj 20 dni. Takšno stališče je po pritožnikovem naziranju napačno in nezakonito. Pritožnik tožnici odreka posestno varstvo, ne glede na to pa uporaba 443/3 čl. ZPP/77 ni na mestu, saj ima tožnica do svojih prostorov še drug dostop. Nazadnje pritožnik še pravi, da je sodišče previsoko odmerilo pravdne stroške. Pritožba je utemeljena v delu, ki napada izrek o stroških, sicer pa ni utemeljena. Pritožbeno sodišče glede glavne stvari soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje. Le-to je ugotovilo vsa odločilna dejstva ter jih tudi ustrezno obrazložilo. Posamezne pritožbene navedbe sicer držijo, vendar pa to nima vpliva na zakonitost in pravilnost prvostopnega sklepa. V posestnih sporih namreč sodišče ne pretresa vprašanj, ki se nanašajo na lastnino stvari ali na pravico do posesti, pravno podlago, poštenost ali nepoštenost posesti ter na odškodninske zahtevke. Iz tega razloga so tako pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na določilo 72.člena ZTLR, za to zadevo brez pomena. Navedeno določilo namreč govori o zakonitosti in dobrovernosti posesti, kar pa so, kot rečeno, vprašanja, s katerimi se sodišče v pravdi zaradi motenja posesti ne ukvarja. Ti postopki morajo biti namreč kar se da hitri, zato je potrebno ugotavljati zgolj dejstva zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja (441.člen ZPP/77). Ta dejstva pa je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo. Tako je za to zadevo pomembno, da je staro lestev uporabljala tožnica skupaj s svojimi delavci, nadalje, da nova lestev oziroma stopnišče pomeni izboljšano stvar, ki ustreza namenu in načinu dotedanje uporabe, t.j. dostopa do podstrehe. Navedeno pa pomeni, da je imela tožnica dejansko oblast nad stvarjo, kar pomeni, da ji pravni red nudi posestno varstvo (75.člen ZTLR). Nesporno je tudi, da je toženec tisti, ki je odstranil nove stopnice ter na ta način tožnici onemogočil dostop do podstrešnih prostorov, kar z drugimi besedami pomeni, da ji je onemogočil dotedanji način uporabe stvari ter jo motil v njeni zadnji mirni posesti. V ponovljenem postopku je sodišče zadostno obrazložilo tudi to, zakaj toženčevega ravnanja ni mogoče šteti za samopomoč. Pritožba ima sicer prav, ko pravi, da je rok v katerem se je potrebno poslužiti samopomoči 30 dni in da sodišče tega roka ne more skrajševati na 20 dni. Ne glede na napačnost tega argumenta prvega sodišča, pa vsi ostali razlogi, na katere se pritožbeno sodišče na tem mestu sklicuje, utemeljujejo odločitev, da o samopomoči ne more biti govora. Pritožbeno sodišče dodaja še en razlog, ki govori proti toženčevim navedbam. Iz dejanskega stanja namreč izhaja, da toženec ni uporabljal ne starih ne novih stopnic. Iz tega sledi, da dejanske oblasti nad stvarjo sploh ni imel, kar posledično pomeni, da ni upravičen niti do samopomoči. Iz vseh navedenih razlogov pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev prvega sodišča pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena. Ker prvo sodišče ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na glavno stvar, potrdilo (368.člen ZPP/77). Pritožnik nadalje graja tudi odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve. Glede tega pritožbeno sodišče odgovarja, da je prvo sodišče navedlo vse razloge, ki so ga privedli k takšnemu zaključku, ne glede na to pa je v tej fazi postopka (ko pritožbeno sodišče potrjuje izpodbijani sklep) pretresanje o tem delu izreka brez pomena. Naposled pa je pritožbeno sodišče glede na pritožbeni očitek preizkušalo še stroškovni del izpodbijanega sklepa. Prvo sodišče je tožniku priznalo 375.419,00 SIT pravdnih stroškov. Preizkus pokaže, da je znesek višji od stroškov, ki so bili sploh priglašeni. Pritožbeno sodišče je zato znova odmerilo stroške. Le-ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, ZST in določili ZPP/77 (154.člen) in zajemajo stroške prejšnjega in ponovljenega postopka, kar skupaj znese 238.480,30 SIT.