Jedro

Delodajalec mora pred odpovedjo pogodbe delavca pisno obvestiti o ugotovljenih pomanjkljivostih, mu določiti datum naroka, na katerem bo imel pravico podati ustrezen zagovor ter v nadaljevanju, če glede delavca ne bi našel drugih možnosti dela oziroma prekvalifikacije, odpovedati pogodbo v predpisanem zakonskem roku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20.6.2003 ni zakonita, in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki še traja, zaradi česar ji je dolžna priznati delovno dobo ter druge pravice iz delovnega razmerja, in ji plačati razliko med plačo, ki bi jo prejela po pogodbi o zaposlitvi, če bi delala ter nadomestilom in prejemki Zavoda za zaposlovanje od dne 20.6.2003 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsake plače dalje do plačila, ji plačati regres za letni dopust za leto 2003 ter povrniti stroške postopka v znesku 56.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10.2.2004 dalje do plačila. Kar je tožnica zahtevala več, to je izplačilo celotne plače in odškodnino za neizkoriščen dopust, se zavrne. Glede stroškov je odločilo, da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice kršila zakonske določbe, zaradi česar odpoved pogodbe ni bila zakonita.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu, v katerem je bilo ugodeno tožničinim zahtevkom iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je sodišče sprejelo odločitev na podlagi enostranskih izjav in dokazov, ki jih je ponudila tožnica, ne da bi dalo možnost, da se zasliši tudi drugo stran. Sodišče bi moralo preveriti izpoved tožnice z zaslišanjem njenih nadrejenih delavcev, ki so jo zaradi slabih delovnih rezultatov in nedoseganja norme neštetokrat povabili na razgovor, na katerih je bila opozorjena na posledice, v kolikor bi se njene napake še nadaljevale. Direktor družbe je za razgovore z delavci pooblastil vodjo kontrole kakovosti. Delavci so bili seznanjeni z dejstvom standarda kakovosti, ki ga je pridobila družba, kar vse je pri zaposlenih zahtevalo posebno prizadevnost in vestnost pri delu. Ker je tožnica pomanjkljivo izpolnjevala naložene delovne naloge in povzročala družbi škodo, je bila odločitev o odpovedi pogodbe najbolj ustrezen ukrep. Glede tega bi pravilnost takšnega postopka lahko potrdile priče B. Š. in A. J., vendar sodišče predlaganim dokazom ni sledilo. Ker je v sporu zmotno razsodilo, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: V skladu z določbo 2. alinee 1. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/02) gre pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti za okoliščino, ko delavec zaradi nepravočasnega, nestrokovnega in nekvalitetnega dela, ali neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela, ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, določenih z zakonom in drugimi izvršilnimi predpisi. V takšnem primeru mora biti razlog odpovedi pogodbe resen in utemeljen tako, da onemogoča nadaljevanja delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Pomembno je, da mora delodajalec pred odpovedjo pogodbe preveriti možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih ali ga je možno dokvalificirati za delo, ki ga je opravljal, ali prekvalificirati na drugo delo (3. odst. 88. čl. ZDR). Po določbi 5. odst. 88. čl. ZDR mora delodajalec podati redno odpoved pogodbe najkasneje v 30 dneh (subjektivni rok) od seznanitve z razlogi za redno odpoved oz. najkasneje v šestih mesecih (objektivni rok) od nastanka razloga. Delodajalec je v primeru nameravane odpovedi pogodbe iz razloga nesposobnosti dolžan delavcu vročiti pisno obvestilo o očitanem nedoseganju pričakovanih delovnih rezultatov, torej omogočiti delavcu pravico, da se o tem izjasni in v primeru delavčeve zahteve o takšnem postopku obvestiti tudi sindikat. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka izdala tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20.6.2003 iz razloga nesposobnosti. Tožena stranka je v pisni odpovedi ugotovila, da tožnica v času od 23.4.2003 do datuma izdaje odpovedi ni dosegala zahtevanih rezultatov na delih montaže zračnika D3 tako po količini kot kakovosti, kar je po svojem nadrejenem delavcu tekoče ugotavljala, zaradi česar je bila s strani pristojnih delavcev večkrat opozorjena na pomanjkljivosti pri delu. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča zgolj ustno opozarjanje tožene stranke, da bi tožnica boljše in vestnejše izpolnjevala delovne naloge ter glede tega sklicevanje na večkratne razgovore s tožnico, na pravilnost izvedenega postopka odpovedi pogodbe nimajo nobenega vpliva. Za presojo sporne zadeve je odločilno, da bi morala tožena stranka pred odpovedjo pogodbe tožnico pisno obvestiti o ugotovljenih pomanjkljivostih, ji določiti datum naroka, na katerem bi imela pravico podati ustrezen zagovor ter v nadaljevanju, če glede delavke ne bi našla drugih možnosti dela oz. prekvalifikacije, odpovedati pogodbo v zato predpisanem zakonskem roku. Ker tožena stranka v primeru tožnice tako predpisanega postopka ni dosledno izvedla, je ugotovitev v izpodbijani sodbi o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je v razlogih takšne odločitve pravilno zavrnilo dokaze po zaslišanju predlaganih prič, saj njihove ustne izpovedbe o opozarjanju tožnice na pomanjkljivosti pri delu, ne morejo nadomestiti formalnega in v zakonu predpisanega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki v tožničinem primeru ni bil izveden na predpisan način.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. čl. ZPP zavrnilo pritožbo, tudi glede odločitve o plačilu regresa za letni dopust za leto 2003, do katerega je tožnica upravičena v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo, ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.