Jedro

S tem je, ker je prekršilo objektivno identiteto med obtožbo in sodbo, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ob tem pa tudi v obtožnem predlogu opisani ravnanji nimata vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, kot sta ju pravno opredelili oškodovanec kot tožilec in sodišče prve stopnje, saj mora takšno kaznivo dejanje, ko gre za privilegirano obliko tatvine, tako imenovano malo tatvino, v opisu vsebovati tudi navedbo, da je vrednost ukradene stvari majhna in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe zagovornice obdolženega A. A. se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženega A. A. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da je a) dne 13. 6. 2016 okoli 7.00 ure iz gozda parc. št. 47/1 k.o. P. odpeljal in si protipravno prisvojil šest podrtih dreves - bukev v vrednosti 250,00 EUR; b) v obdobju od dne 27. 7. 2016 do dne 19. 8. 2016 prav tako iz gozda parc. št. 47/1 k.o. P. odpeljal in si protipravno prisvojil tri podrta drevesa - dve bukvi in en gaber v vrednosti 500,00 EUR; v obeh primerih je vzel in si protipravno prilastil tujo premično stvar, s čimer naj bi storil dve kaznivi dejanji tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika.

II. Oškodovanec kot tožilec B. B. mora plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado obdolženčeve zagovornice.

III. Oškodovanec kot tožilec se s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ormožu je s sodbo I K 13508/2017 z dne 5. 4. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, kot je navedeno v izreku, za vsako kaznivo dejanje določilo dva meseca zapora. Po drugem odstavku 53. člena KZ-1 mu je nato določilo enotno kazen tri mesece zapora, preizkusno dobo pa odmerilo v trajanju dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in po drugem odstavku 105. člena tega zakona oškodovanca B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti napačne ugotovitve dejanskega stanja in v tej posledici napačne uporabe materialnega prava, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo sta odgovorila oškodovanec kot tožilec B. B. in C. C., s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ne ugodi.

4. Pregled zadeve je pokazal naslednje:

5. Pritožba v svoji obrazložitvi uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker je ob uradnem preizkusu sodbe, ki ga je opravilo po prvem odstavku 383. člena ZKP, ugotovilo, da je bil z napadeno sodbo prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. V izreku napadene sodbe opisana ravnanja nimajo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine iz 204. člena KZ-1, zaradi česar je pritožbeno sodišče, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, obdolženca po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo.

6. Kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 204. člena KZ-1 stori, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, kaznivo dejanje tatvine iz drugega v zvezi s prvim odstavkom tega člena pa stori tisti, ki tako ravna, vrednost ukradene stvari pa je majhna in si je hotel prilastiti stvar take vrednosti.

7. Iz napadene sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje v njen krivdorek povzelo opis dejanj iz obtožnega predloga, ki ga je oškodovanec kot tožilec po pooblaščencu vložil 4. 3. 2019 in dopolnil 9. 3. 2022, a ga ni povzelo v celoti, saj je v izreku sodbe izostal očitek, da je obdolženec v obeh primerih vzel in si protipravno prilastil tujo premično stvar, kar je (nekonkretiziran) zakonski znak kaznivega dejanja tatvine. S tem je, ker je prekršilo objektivno identiteto med obtožbo in sodbo, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ob tem pa tudi v obtožnem predlogu opisani ravnanji nimata vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, kot sta ju pravno opredelili oškodovanec kot tožilec in sodišče prve stopnje, saj mora takšno kaznivo dejanje, ko gre za privilegirano obliko tatvine, tako imenovano malo tatvino, v opisu vsebovati tudi navedbo, da je vrednost ukradene stvari majhna in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti. Izostanek tega zakonskega znaka v obtožbi in sodbi pa niti ni odločilnega pomena, saj je v njunem opisu izostala konkretizacija zakonskega znaka kaznivega dejanja tatvine tako po prvem kot po drugem odstavku 204. člena KZ-1, in sicer, da je šlo za tujo premično stvar. V opisu očitanih ravnanj namreč ni navedeno, kdo je lastnik premične stvari, ki bi si jo naj obdolženec protipravno prilastil, kar bi jo določilo kot tujo stvar. Dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, pa ni kaznivo, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja.

8. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, ki je kršitev kazenskega zakona ugotovilo po uradni dolžnosti, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca obtožbe oprostilo. Ob upoštevanju načela prepovedi reformatio in peius v kazenskem postopku oškodovancu kot tožilcu poprave obtožbe tako, da bi v opisu dejanja konkretiziral izostali zakonski znak kaznivega dejanja, namreč ni mogoče dopustiti, saj je bila zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pritožba v obdolženčevo korist. 9. Sodba pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 394. člena ZKP.

10. Odločba o premoženjskopravnem zahtevku temelji na tretjem odstavku 105. člena ZKP in je posledica izreka oprostilne sodbe, odločba o obveznosti plačila stroškov kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji pa na drugem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.