Jedro

Pritožbi ni mogoče ugoditi, saj je sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu jasno obrazložilo, da nepravilnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni možno popraviti, ker dokazi, pomembni za odločitev, sploh niso bili izvedeni. To pomeni, da dopolnitev ali ponovitev izvedbe dokazov ni možna, ker jih je treba prej v celoti izvesti.

Pri odločanju o pritožbi na podlagi 30. člena ZDSS-1 Vrhovno sodišče ne sme odločati niti o vsebini niti o primernosti izvajanja novih dokazov, za katere pritožbeno sodišče meni, da jih je treba še dodatno izvajati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi tožene stranke z dne 16.2.2005 in 10.5.2005 in tožnici priznalo pravico do invalidnine za telesno okvaro od 1.5.2004 dalje, s tem, da je tožena stranka dolžna izdati v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe odločbo o odmeri invalidnine. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo. V pritožbi je navajala, da se ne strinja z vsebino sklepa. Znan je vzrok TO, znan je datum nastanka TO, soočenje izvedencev ni potrebno, zato lahko v sporu odloči samo sodišče druge stopnje.

Pritožba je bila ob upoštevanju določbe drugega odstavka 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Uradni list RS, št. 2/2004) in v zvezi z določbo prvega odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) ter v zvezi s določbo 366. člena ZPP vročena nasprotni stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 sodišče druge stopnje ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe in zadeve vrniti v novo sojenje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo dokazov oziroma drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Po določbi drugega odstavka 30. člena ZDSS-1 je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi v novo sojenje v nasprotju z določbo prvega odstavka istega člena dovoljena pritožba.

Iz zakonskega besedila izhaja, da se s to določbo ne uvaja možnost neke splošne pritožbe zoper sklepe sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vračanju zadeve v novo sojenje. Zoper take sklepe je pritožba dovoljena iz razloga, določenega v ZDSS-1, ta razlog pa je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, do katere je prišlo zato, ker sodišče pri sojenju ni upoštevalo določbe prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 o tem, da ni dovoljena razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, če je mogoče nepravilnosti, ki so se primerile v postopku, popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

Ker je sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu samo jasno obrazložilo, da ni možno nepravilnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje popraviti, ker odločilni dokazi, pomembni za odločitev sodišča sploh niso bili izvedeni, kar pomeni, da njihova dopolnitev ali ponovitev ni možna, ker jih je treba prej v celoti izvesti, pritožbi tožene stranke ni mogoče ugoditi, zato jo je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo ob smiselni uporabi druge točke 365. člena ZPP. V tem sporu Vrhovno sodišče ne sme odločati niti o vsebini niti ne o primernosti izvajanja novih dokazov, za katere pritožbeno sodišče meni, da jih je treba še dodatno izvajati. Predmet pritožbe je samo presoja, ali naj dokaze izvede sodišče prve ali druge stopnje, pri čemer se postavi vprašanje smotrnosti, pa če gre za izvedbo novih dokazov oziroma za dopolnitev ali ponovitev že izvedenih dokazov. Zato ob tem, ko je bilo ugotovljeno, da je treba postopek praktično izvesti v celoti, ker sodišče prve stopnje, po mnenju pritožbenega sodišča, za odločanje potrebnih dokazov ni izvajalo, drugačna odločitev Vrhovnega sodišča v tej zadevi ni mogoča.