Jedro

Predmet kaznivega dejanja velike tatvine je premična stvar, ki je tuja oziroma, ki ni storilčeva last. Zgolj v tem okviru in obsegu opredelitev predmeta tatvine sodi med odločilna dejstva oziroma zakonske znake tega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni R.B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z 22. členom KZ, za katero mu je bila izrečena kazen šest mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka, glede nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika po uradni dolžnosti pa je bilo odločeno, da ti stroški bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in sodne takse.

2. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne, saj zatrjevane kršitve zakona niso podane.

3. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o njem tudi izjavil in enako kot v zahtevi iz smiselno enakih razlogov predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Jedro zahteve (ki je skoraj dobeseden prepis pritožbe) je večkrat ponovljena trditev vložnika, da v opisu kaznivega dejanja velike tatvine niso navedene konkretne premične stvari, ki naj bi si jih obsojeni nameraval protipravno prilastiti. Označba oziroma konkretizacija premične stvari je po mnenju vložnika eden od objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki mora biti vsebovan v opisu kaznivega dejanja. Navedba v opisu, da „obsojeni v prostoru, kamor je vlomil, ni našel vrednejših predmetov, ki bi ga zanimali“, zaradi česar je dejanje ostalo pri poskusu, naj bi bila po navedbah zahteve nejasna in nedoločna. Na podlagi navedenega vložnik smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ter izrecno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Po vsebini enake ugovore v zvezi z opisom kaznivega dejanja je zagovornik uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, ki pa jih je pritožbeno sodišče obrazloženo in utemeljeno zavrnilo kot neutemeljene in pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru „navajanje konkretne premične stvari, vzetje katerih naj bi storilec zasledoval, ni niti potrebno, niti življenjsko realno pričakovano“.

7. Kaznivo dejanje velike tatvine (člen 212 KZ) je hujša oblika temeljnega kaznivega dejanja tatvine (člen 211 KZ); slednjega stori, kdor vzame tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti. Predmet kaznivega dejanja je premična stvar, ki je tuja oziroma, ki ni storilčeva last. Zgolj v tem okviru in obsegu opredelitev predmeta tatvine sodi med odločilna dejstva oziroma zakonske znake tega kaznivega dejanja. Zakonsko besedilo podrobnejše označbe oziroma konkretizacije tega zakonskega znaka ne zahteva (razen pri privilegiranih oziroma kvalificiranih oblikah kaznivega dejanja tatvine, ki tudi po naravi stvari terjajo natančnejšo opredelitev predmeta zaradi ugotovitve njegove (manjše ali večje) vrednosti oziroma njegove pomembnosti v smislu ali gre za kulturni ali zgodovinski spomenik. Od okoliščin posameznega primera (in pravne kvalifikacije kaznivega dejanja) je odvisno, kako podroben bo opis predmeta napada oziroma, kakšna konkretizacija tega zakonskega znaka je sploh smiselna oziroma mogoča. Pri dokončanem kaznivem dejanju tatvine, ko storilec uresniči svoj naklep, možnost določnejše opredelitve predmeta tatvine praviloma ni vprašljiva, saj je znano, katere premične stvari si je storilec protipravno prilastil. Pri poskusu kaznivega dejanja tatvine (zlasti, ko gre za nedokončan poskus, in ko se storilec ne zagovarja ali ko zanika dejanje) pa sodišče lahko zgolj na podlagi indicev s posrednim sklepanjem ugotovi vsebino storilčevega naklepa oziroma njegovo subjektivno usmerjenost proti določenemu cilju. V takšnih primerih je natančna opredelitev predmeta napada (kot si jo zamišlja vložnik zahteve) praktično nemogoča in tudi ni potrebna. Glede na doslej navedeno je zahtevi po določnosti opisa zadoščeno tudi s tem, če sodišče v opisu navede (in obrazloži z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin), da je storilec pri vlomu v zaprti prostor imel v naklepu, da si protipravno prilasti tuje premične stvari (in ne morda česa drugega).

8. Za takšen primer gre tudi v predmetni zadevi. Pravnomočna sodba ugotavlja, da je obsojenec, ki je večkratni specialni povratnik, ponoči nasilno vstopil (vlomil) v zaprte tuje prostore (pisarna, delavnica), jih pregledal oziroma preiskal, vendar ni ničesar vzel, čeprav so bili v prostorih tudi vrednejši predmeti (na primer računalnik), ki pa očitno za obsojenca niso bili zanimivi. Zato je kaznivo dejanje ostalo zgolj pri poskusu.

9. Na podlagi navedenih okoliščin je sodišče logično sklepalo na obsojenčev naklep, oziroma da je v zaprte prostore vlomil z namenom protipravne prilastitve tuje premične stvari. Predmet tatvine je v opisu zatrjevan in konkretiziran dovolj določno, da omogoča pravno presojo obsojenčevega ravnanja tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu. Zato zatrjevane kršitve materialnega in procesnega prava niso podane.

10. Glede na doslej navedeno je zgrešeno tudi stališče zahteve, da bi obsojene moral imeti „oblikovan naklep na točno določene predmete“. Subjektivni odnos storilca pri poskusu je enak kot pri dokončanem kaznivem dejanju: zahteva se storilčeva volja oziroma čvrsta odločitev, da izvrši kaznivo dejanje. Ker obsojenec v trenutku odločitve za vlomno tatvino še ni vedel, kaj se v tujih prostorih nahaja (dolus generalis), je nesmiselno pričakovanje zahteve, da bi že takrat imel izoblikovan naklep glede predmeta tatvine, saj je svojo dokončno odločitev v zvezi z načrtovanim kaznivim dejanjem sprejel šele za tem, ko je ugotovil, da v prostorih očitno ni vrednejših predmetov, ki bi bili zanj zanimivi. V tem okviru je treba presojati tudi njegov subjektivni odnos do objektivnih sestavin kaznivega dejanja.

11. Zavrniti je treba tudi stališče zahteve, da v danih okoliščinah kaznivega dejanja velike tatvine ni bilo mogoče storiti, ker v prostorih ni bilo predmetov, ki bi obsojenca zanimali. Vložnik s tem nakazuje na neprimernost poskusa (23. člen KZ). Neprimeren poskus je podan, če v dani situaciji z uporabljenim sredstvom oziroma proti predmetu nihče drug ne bi mogel dokončati kaznivega dejanja. Zato je treba v celoti pritrditi stališču pritožbenega sodišča, ki zavrača oceno obrambe o neprimernem poskusu in ki pravilno ugotavlja, da gre v tem primeru za poskus kaznivega dejanja, če obsojenec v prostoru ni našel zanj vrednejših predmetov, nekdo drug pa bi si takšne predmete v navedenih okoliščinah glede na drugačno subjektivno presojo njihove vrednosti protipravno prilastil. 12. Višje sodišče je obrazloženo zavrnilo vse relevantne pritožbene navedbe, zato je neutemeljen tudi posplošen očitek zahteve, da naj ne bi pojasnilo, iz katerih razlogov je bila pritožba zavrnjena.

13. Vse ostale navedbe zahteve, ki jih je mogoče strniti v očitke nedokazanosti kaznivega dejanja in obsojenčeve krivde, sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zato Vrhovno sodišče, ki je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, utemeljenosti teh navedb ni preizkušalo.

14. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in četrti odstavek 95. člena ZKP).