Jedro

Do doplačila k stroškom za nakup tehničnega pripomočka - osebnega avtomobila je pod pogoji iz 40. člena Zakona o vojnih invalidih upravičen vojni invalid, ne glede na to, ali je vojna invalidnost v celoti ali le deloma posledica okoliščin, relevantnih za priznanje vojne invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 291/2000-9 z dne 15.2.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 12.7.2000 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A. z dne 19.4.1999, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za doplačilo k stroškom nabave osebnega motornega vozila. Po stališču tožene stranke tožnica do doplačila ni upravičena zato, ker pri njej ne gre za okvaro zdravja - slepota na obeh očeh, izključno na podlagi vojne invalidnosti.

Po presoji sodišča prve stopnje za tako stališče tožene stranke v materialnih predpisih ni podlage. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče sklicuje na določbo 1. odstavka 40. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97) ter na določbo 2. člena Pravilnika o tehničnih pripomočkih (Pravilnik, Uradni list RS, št. 41/98). Po navedeni določbi ZVojI ima vojni invalid, ki zaradi vojne invalidnosti potrebuje tehnične pripomočke, ki omogočajo njegovo mobilnost, med katerimi je tudi osebno motorno vozilo, pravico do doplačila k tem stroškom, če se ti pripomočki ne zagotavljajo po predpisih o zdravstvenem zavarovanju in se vojnemu invalidu ne zagotavljajo v domu za starejše, v posebnem socialno - varstvenem zavodu ali zavodu za usposabljanje, v katerem biva. Na podlagi ZVojI je bil izdan Pravilnik, ki v 8. alinei 1. točke 1. odstavka 2. člena določa, da je invalid glede na vojno invalidnost upravičen do doplačila stroškov za osebno motorno vozilo, če mu je vojna invalidnost priznana, na podlagi slepote - izgube vida na obeh očeh. Glede na navedeno in, ker je tožnica vojni invalid in je njena okvara zdravja (popolna izguba vida na obeh očeh - poslabašanje endogenega obolenja) ocenjena z 80 % vojno invalidnostjo, kar ni sporno, po presoji sodišča ni podlage za stališče tožene stranke, da tožnici ne gre pravica do doplačila k stroškom nabave osebnega motornega vozila. ZVojI pravice iz 40. člena ne omejuje le na invalide, ki jim je priznana izključno vojna invalidnost. Pravilnik pa v 2. členu določa tehnične pripomočke glede na težo poškodb in obolenj, ne pa na vzrok obolenj, kot zmotno meni tožena stranka.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je stališče sodišča napačno. Za priznanje pravice do poplačila stroškov za tehnične pripomočke je upoštevna le vojna invalidnost, ki mora biti vojnemu invalidu priznana na podlagi okvar zdravja, ki po Pravilniku opravičujejo doplačilo. Na to kaže naslednja dikcija 1. odstavka 40. člena ZVojI: "vojni invalid, ki zaradi vojne invalidnosti potrebuje tehnične pripomočke". Napačno je stališče sodišča, da Pravilnik tehničnih pripomočkov ne določa glede na vzrok obolenj. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako, da tožbo zavrne.

Tožnica A.R. v odgovoru na pritožbo navaja, da je glede na to, da je vojni invalid in glede na vrsto okvare zdravja - izguba vida na obeh očeh, navedeno v 2. členu Pravilnika, upravičena do doplačila stroškov za nakup osebnega motornega vozila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe izhaja in tudi ni sporno, da ima tožnica status vojnega invalida z 80 % okvaro organizma zaradi izgube vida na obeh očeh in da je ta okvara delno posledica endogenega obolenja. Prav to, da pri tožnici ne gre za slepoto na obeh očeh izključno na podlagi vojne invalidnosti, naj bi bil po presoji tožene stranke razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do doplačila k stroškom za nakup osebnega vozila. Za tako stališče tožene stranke tudi po presoji pritožbenega sodišča v materialnih predpisih ni podlage.

Doplačilo k stroškom za nakup tehničnih pripomočkov, med katerimi je tudi osebno motorno vozilo, ureja določba 40. člena ZVojI. Po tej določbi je do doplačila upravičen vojni invalid, ki zaradi vojne invalidnosti potrebuje tehnične pripomočke, ki omogočajo njegovo mobilnost, pod pogojem, da se ti pripomočki ne zagotavljajo po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in se vojnemu invalidu ne zagotavljajo v domu za starejše, v posebnem socialno - varstvenem zavodu ali v zavodu za usposabljanje, v katerem biva. Iz navedene določbe izhaja, da je do doplačila upravičen vojni invalid ne glede na to, ali je vojna invalidnost v celoti ali le deloma posledica okoliščin, relevantnih za priznanje vojne invalidnosti. ZVojI pravico do doplačila veže na status vojnega invalida, to pa je tisti, ki je v okoliščinah po tem zakonu, kot neposredno poseldico teh okoliščin brez svoje krivde dobil najmanj 20 % okvaro zdravja in sicer zaradi poškodbe ali bolezni ali poslabšanja bolezni, ki jo je imel že prej, ali za katero sicer ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da so jo povzročile te okoliščine, vendar je mogoče sklepati, da so vojne razmere vplivale, da se je poslabšala (1. člen ZVojI). Če bi namen zakondajalca, da upravičenje iz 40. člena zakona omeji na posamezne kategorije vojnih invalidov, bi bilo to v zakonu izrecno določeno.

Pravilnik pa določa le vrste tehničnih pripomočkov ter kriterije za določitev višine za nakup pripomočkov. Vrste tehničnih pripomočkov so določene glede na okvaro zdravja. V 1. točki 2. člena pa je med okvarami zdravja navedena tudi slepota - izguba vida na obeh očeh.

Glede na navedeno uveljavljani pritoženi razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.