Jedro

Utemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne bi smelo presojati, ali terjatev prvega toženca in druge toženke sploh obstoji, saj izločitvena pravda ni namenjena ponovni presoji obstoja in veljavnosti upnikove terjatve ali zastavnih pravic. Predmet presoje je izključno, ali je izvršba prvega toženca in druge toženke na nepremičninah tretje toženke nedopustna zaradi pravic, ki jih ima na nepremičninah tožnica.

Hipotekarni upnik ne more uspešno uveljaviti ugovora tretjega v izvršilnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni - v I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe v korist upnikov R. R. in M. R., proti dolžniku I., d.o.o., dovoljene s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 152262/2013 z 29. 9. 2013, glede nepremičnin ID 000-64/2-0, 000-65/2-0 ter 000-64/5-0, v celoti zavrne; - v II. točki izreka pa tako, da je tožnica dolžna prvemu tožencu in drugi toženki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.489,06 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožnica je dolžna drugi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.447,55 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izvršba v korist upnikov R. R. in M. R., ki je bila proti dolžniku I., d. o. o., dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 152262/2013 z 29. 9. 2013, nedopustna glede nepremičnin ID 000-64/2-0 (do 1/1), 000-65/2-0 (do 1/1) ter 000-64/5-0 (do 1/1). Toženim strankam je naložilo, da morajo tožnici nerazdelno povrniti njene pravdne stroške v višini 2.322,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje druga toženka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi kot bistveno navaja, da je predmet presoje pri izločitveni tožbi le, ali ima tretja oseba (tožnica) na predmetu izvršbe kakšno pravico, ki preprečuje izvršbo. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da tožnica takšno pravico na predmetu izvršbe ima, saj razpolaga le s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 1768/2008. Sodba predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega je tožnica že vložila izvršbo, ne pa pravice tretjega, ki bi preprečevala izvršbo prvega toženca in druge toženke zoper tretjo toženko. Z vložitvijo tožbe želi tožnica prehiteti vrstni red poplačil drugih upnikov. Poleg tega se v pravdi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe po 64. in 65. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju(1) ne presoja ponovno obstoj terjatve upnika, tj. prvega toženca in druge toženke do tretje toženke, glede katere je bil izdan pravnomočen sklep o izvršbi. Zmotna je ugotovitev sodišča, da terjatev prvega toženca in druge toženke ne obstoji. Sodišče prve stopnje je takšno presojo oprlo na obrazložitev sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi VII Pg 1768/2008, v kateri je sodišče ocenilo, da ni dokazano plačilo kupnine s strani tretje toženke za odsvojene nepremičnine prodajalcu V. P., kot tudi ne plačilo posojila C. C. tretji toženki kot posojilojemalki. V postopku VII Pg 1768/2008 prvi toženec in druga toženka nista bila stranki postopka in ju zato navedena sodba ne more zavezovati. Ugotovitev sodišča, da tretja toženka V. P. ni plačala kupnine, je v nasprotju z listinsko dokumentacijo, kar predstavlja procesno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V pogodbi o prodaji nepremičnin je bilo namreč navedeno, da bo tretja toženka kupnino namesto prodajalcu V. P. nakazala kupčevemu upniku C. C., kar predstavlja očitno pomoto, saj bi moralo pisati prodajalčevemu upniku. Iz navedene listine jasno izhaja, da tretja toženka sploh ni bila dolžna plačati kupnine V. P. Sodišče je ocenilo pogodbeni zapis o plačilu „kupčevemu upniku“ za nejasen in nelogičen, čeprav nobena izmed strank tega ni zatrjevala in strank na nejasnost določila ni opozorilo niti sodišče. S takšnim ravnanjem je bila toženki odvzeta pravica do izjave, kar predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(2). Napačna je presoja sodišča, da je na toženi stranki dokazno breme glede obstoja terjatve. Prvi toženec in druga toženka sta trdila, da kupnina ni bila plačana in zato njuna terjatev še vedno obstoji. Ker gre za negativno dejstvo, bi morala nasprotno dokazati tožeča stranka. Obstoj terjatve izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi, sklepa o dedovanju, posojilne pogodbe in vknjižene hipoteke. Tožena stranka je obstoj terjatve dokazovala tudi z izpiskom bilance stanja z 31. 12. 2014, do katere se sodišče ni opredelilo, kar prestavlja procesno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejstvo, da terjatev ni bila priglašena v zapuščinskem postopku, ničesar ne dokazuje, saj sta toženca kot laika menila, da se vse terjatve v zemljiški knjigi avtomatično podedujejo. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožnici, prvemu tožencu in tretji toženki, ki odgovora na pritožbo niso vložili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožba na nedopustnost izvršbe ali izločitvena tožba ima pravno podlago v tretjem odstavku 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZIZ. Namen tožbe na nedopustnost izvršbe je preprečiti, da bi se v izvršilnem postopku poseglo na stvari, ki niso dolžnikova last. Cilj izvršilnega postopka je namreč, da je upnik učinkovito poplačan, vendar ne iz kateregakoli premoženja, temveč iz premoženja dolžnika. Če ima tretji na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. V primeru upnikovega nasprotovanja izvršilno sodišče ugovor tretjega brez vsebinske presoje zavrne, tretji pa ima možnost sprožiti pravdo na ugotovitev, da izvršba na določen predmet ni dopustna, v kateri bo dokazoval obstoj pravic na predmetu izvršbe, ki preprečujejo izvršbo. Namen ugovora tretjega oziroma njegove tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe je, da se osebam, ki niso stranke izvršilnega postopka, omogoči učinkovito obrambo njihovih premoženjskih pravic pred posegi v izvršilnih postopkih, ki so v razmerju do njih tuji. Zaradi navedenega je postopek za ugotavljanje nedopustnosti izvršbe tesno povezan z izvršilnim postopkom, vendar kljub temu ni namenjen presoji pravilnosti izdanega sklepa o dovolitvi izvršbe, samega izvršilnega naslova oziroma celo presoji obstoja terjatve in zastavne pravice upnika, na podlagi katere je pridobil izvršilni naslov, temveč je omejen zgolj na ugotavljanje, ali je že dovoljena izvršba na določen predmet dopustna ali ne. Njegov namen je namreč zgolj varstvo pravic tretjega, da se prepreči izvršba na predmetu, na katerem ima kakšno pravico, ki izvršbo preprečuje(3).

6. Utemeljena je torej pritožbena graja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne bi smelo presojati, ali terjatev prvega toženca in druge toženke sploh obstoji, saj izločitvena pravda ni namenjena ponovni presoji obstoja in veljavnosti upnikove terjatve ali zastavnih pravic. Predmet presoje je izključno, ali je izvršba prvega toženca in druge toženke na nepremičninah tretje toženke nedopustna zaradi pravic, ki jih ima na nepremičninah tožnica. V obravnavanem sporu tako ni mogoče ugotavljati, ali je tretja toženka V. P. plačala kupnino za odsvojene nepremičnine, kot tudi ne, ali je C. C. posojilo tretji toženki tudi dejansko izročil oziroma okoliščin konverzije plačila kupnine v posojilo.

7. ZIZ taksativno ne našteva pravic, ki tretjemu omogočajo, da prepreči izvršbo. Pravice, ki jih uveljavlja tretji, so po svoji naravi lahko stvarnopravne, druge absolutne pravice in tudi določene obligacijske pravice (tj. vrnitveni zahtevki, denimo v primerih najemne, posodbene, skladiščne pogodbe). Praviloma bo temelj za uveljavljanje tožbenega zahtevka lastninska pravica tretje osebe na predmetu izvršbe. Sicer pa velja, da lahko tretji izvršbo prepreči, če ima na predmetu izvršbe takšno pravico, ki bi tretjemu tudi v primeru, če bi dolžnik sam odtujil to stvar in s tem posegel v pravni položaj tretjega, dala možnost, da bi odtujitev preprečil(4).

8. Prav ima pritožba, ko trdi, da tožnica na predmetu izvršbe ni izkazala pravice, ki bi izvršbo preprečevala. Tožnica je v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 1768/2008 uspela izpodbiti pravno dejanje dolžnika V. P. V pravdi, ki je tekla med tožnico in tretjo toženko, je sodišče odločilo, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena med V. P. in tretjo toženko 26. 3. 2008, do tožnice neučinkovita do višine njene terjatve 450.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2008 dalje do plačila, ter da je tretja toženka dolžna za izterjavo terjatve tožnice dovoliti izvršbo na nepremičninah, ki jih je pridobila z izpodbijanim pravnim poslom. Na podlagi navedene sodbe tožeča stranka ni pridobila nobene stvarne ali obligacijske pravice, ki bi onemogočala izvršbo drugim upnikom, temveč je na podlagi sodbe tožnica upravičena vložiti izvršbo na določenih nepremičninah tretje toženke, ki sicer ni njena dolžnica. Že iz ugotovitve, da tožnica odsvojitve nepremičnin s strani svojega dolžnika V. P. ni mogla preprečiti, jasno izhaja, da na nepremičninah nima pravice, ki bi preprečevala izvršbo. Dejstvo, da se tožnica sme poplačati iz določenih nepremičnih tretje toženke, ne izključuje morebitnih pravic drugih upnikov tretje toženke, da se ravno tako poplačajo iz obravnavanih nepremičnin. Stvarno pravico na nepremičninah (hipoteko) je tožnica pridobila šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, s čimer je na nepremičninah pridobila tudi hipoteko. Hipotekarni upnik ne more preprečiti izvršbe drugega upnika na s hipoteko zavarovano premoženje dolžnika, temveč je njegov položaj varovan s pravili vrstnega reda poplačil glede na trenutek pridobitve zastavne pravice (198. člen ZIZ v zvezi s 136. členom Stvarnopravnega zakonika(5)). Povedano drugače, hipotekarni upnik ne more uspešno uveljaviti ugovora tretjega v izvršilnem postopku(6).

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da uradoma upoštevnih procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo, pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (358. člen ZPP). Do preostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj so bile za odločitev v zadevi brez pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Sprememba odločitve je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjala tudi spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka. Ker je tožnica s svojim zahtevkom v celoti propadla, mora tožencem na podlagi pravila o uspehu povrniti njihove potrebne pravdne stroške (154. člen ZPP). Za postopek pred sodiščem prve stopnje je sodišče prvemu tožencu in drugi toženki priznalo nagrado za vložitev odgovora na tožbo po tar. št. 19 Odvetniške tarife(7) v zvezi s tar. št. 18 OT v višini 2000 točk, povečano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank (tretji odstavek 7. člena OT), skupaj 2200 točk oziroma 1.009,80 EUR, materialne izdatke v višini 32 točk (11. člen OT) oziroma 14,69 EUR, nagrado za zastopanje na naroku 6. 4. 2016 po tar. št. 20 OT v zvezi s tar. št. 18 OT (povečano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank) v višini 2200 točk oziroma 1.009,80 EUR ter kilometrino 5,92 EUR (četrti odstavek 10. člena OT, v zvezi s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja(8)). Višjih priglašenih nagrad za sestavo odgovora na tožbo in zastopanje na naroku jima sodišče ni priznalo, saj je nagrada po tar. št. 18 OT v pravdnem postopku omejena na 2000 točk. Skupaj je tako sodišče prvemu tožencu in drugi toženki za postopek pred sodiščem prve stopnje priznalo 2.040,21 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 2.489,06 EUR. Pritožbeno sodišče je II. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tožnica dolžna prvemu tožencu in drugi toženki za postopek pred sodiščem prve stopnje povrniti 2.489,06 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka dalje do plačila. Ker tožeča stranka z zahtevkom ni uspela, sama krije stroške začasnega zastopnika tretje toženke, ki jih je založila(9).

11. Ker je druga toženka s pritožbo uspela, ji je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek s pritožbo po tar. št. 21 OT v višini 2500 točk, nagrado za sestavo vloge za oprostitev plačila sodne takse po tar. št. 19/4 OT v višini 50 točk ter materialne izdatke v višini 35 točk, skupaj 2585 točk oziroma 1.186,52 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 1.447,55 EUR. Pritožbeno sodišče drugi toženki ni priznalo priglašenih nagrad za posredovanje sodbe sodišča prve stopnje stranki, sestanek s stranko in pregled spisa, saj so te nagrade že vsebovane v nagradi za postopek s pritožbo. Pritožbeno sodišče drugi toženki tudi ni priznalo materialnih izdatkov za tiskanje obrazca za oprostitev plačila sodne takse, saj je navedeni strošek vsebovan v pavšalno priznanih materialnih izdatkih v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT. Tožnica je tako drugi toženki dolžna poravnati stroške pritožbenega postopka v skupni višini 1.447,55 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIZ.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): Sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 59/2005 s 14. 5. 2015 in II Ips 95/2015 s 1. 10. 2015, sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3255/2014 z 10. 12. 2014. Op. št. (4): A. Galič, Pravice kot podlaga za ugovor tretjega v izvršilnem postopku, v: Izbrane teme civilnega prava: zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, letnik 2006, str. 155. Op. št. (5): Ur. l. RS, št. 87/02 in 91/13. Op. št. (6): A. Galič, Pravice kot podlaga za ugovor tretjega v izvršilnem postopku, v: Izbrane teme civilnega prava: zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, letnik 2006, str. 163. Op. št. (7): Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT.

Op. št. (8): Ur. l. RS, št. 140/06 in 76/08. Op. št. (9): Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2522/2011 s 27. 1. 2012, I Cp 4399/2010 s 30. 3. 2011 in druge.