Jedro

Ugotovitev nižjih sodišč, da sta tožnica in toženec S. oba izvrševala posest na parcelni številki 313/2 in da je tožnica sama izpovedala, da stranki nista vedeli, čigava je sploh sporna parcela, ni potrjevala tožničine dobroverne posesti, ki je eden od pogojev za priposestvovanje lastninske pravice po določilu 4. odstavka 28. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (naprej ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo le deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice zoper toženca F. M. in mu naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, zaradi odmere in odpisa 1/3 parcel št. 19, 20 in 21 k.o. K. v smeri sever jug na vzhodni strani proti nepremičninam soseda L., v skupni izmeri 378 m2, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zoper tega toženca, tožbeni zahtevek zoper E. S., od katerega je tožnica zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine za prenos lastninske pravice na parcelni št. 313/2 k.o. P. v., pa v celoti, zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala, da naj se obe sodbi nižjih sodišč razveljavita. Po izvajanjih revizije izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kolikor pa jih ima, niso jasni. Ves čas postopka je tožnica zatrjevala, da je bil pravni posel sklenjen že okoli leta 1920, da pa so se dokumenti med vojno izgubili. Posest na spornem delu so imeli tožničini pravni predniki že od leta 1928 dalje. Tam so namreč zgradili jez in položili cevovod. Da bi potok H. spreminjal strugo, ni nobenih ugotovitev v sodbi. Nasprotna stranka pa do spornega sveta tudi nima nobenega dostopa. Meja se je že določala leta 1975. Vsa ta dejstva dokazujejo, da je bila tožnica dobroverna posestnica nepremičnin s parc. št. 19, 20 in 21 k.o. K. Ta njena posest pa je trajala več kot 20 let. Tudi po parceli 313/2 poteka cevovod v smeri sever jug, ki ga je zgradil prednik tožnice. Ta cevovod je bil postavljen okoli leta 1930 in njen prednik ga gotovo ni postavljal na tujem zemljišču. Naslov za pridobitev lastninske pravice pa predstavlja menjalna pogodba iz leta 1961, ko je tožencu S. izročila za nepremičnino mlin. Sodišče ne bi smelo verjeti temu tožencu, ker je svoje izpovedbe med postopkom spreminjal. Do te parcele ta toženec sedaj nima dostopa in je v posesti tožnice. Čeprav tožnica formalno ni spremenila tožbenega zahtevka, bi sodišče moralo dopustiti naknadno sosporništvo in tudi te opustitve kažejo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Na vročeno revizijo sta toženca odgovorila in predlagala zavrnitev revizije. Med drugim sta opozorila, da revizija uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dopustno pobijati v reviziji, revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa ni podan. Sicer pa so očitki revizije neutemeljeni.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče sprejema na drugi stopnji sprejeto oceno, da med postopkom na prvi stopnji niso bile zagrešene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj kavzalne zveze med zatrjevanimi kršitvami in samo odločitvijo ni bilo. Po oceni revizijskega sodišča tudi v postopku na drugi stopnji niso bile storjene v reviziji očitane kršitve postopka. Predvsem vsebuje pobijana sodba zadostne razloge o vseh okoliščinah, ki so bile pomembne za odločitev o pravnem sredstvu ter zato navedena sodba nima procesnih pomanjkljivosti v smislu 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

V obrazložitvi revizije navedeni razlogi se v pretežnem obsegu nanašajo na dejanske okoliščine spora, ki naj bi bile pomanjkljivo ugotovljene, deloma pa se razlogi nanašajo na očitke o tem, da nekatere okoliščine niso bile pravilno ocenjene, nekatere pa da sploh niso bile upoštevane. Teh razlogov v delu, ki predstavljajo pobijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Kolikor pa se z njimi uveljavlja procesnopravne kršitve, teh v pravno upoštevni obliki (v smislu določb 1. in 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP), po oceni revizijskega sodišča ni bilo. Razloge sodbe sodišča druge stopnje je potrebno ocenjavati povezano z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, ker je pritožbena odločitev sprejela na prvi stopnji napravljeno dokazno oceno, vključno z razlogi o vseh odločilnih okoliščinah spora. Tako se pokažejo za neutemeljene trditve, da sodišči nižje stopnje nista upoštevali in ocenili dejstva spreminjanja struge potoka H., dogajanj v zvezi z mlinom, postavitvijo cevovoda in ribnika ter okolnosti v zvezi z izvrševanjem posesti in dostopa do spornih delov nepremičnin.

Na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljevalo v tožbi postavljenega višjega zahtevka, ki je bil pravnomočno zavrnjen. Ugotovitev nižjih sodišč, da sta tožnica in toženec S. oba izvrševala posest na parcelni številki 313/2 in da je tožnica sama izpovedala, da stranki nista vedeli, čigava je sploh sporna parcela, ni potrjevala tožničine dobroverne posesti, ki je eden od pogojev za priposestvovanje lastninske pravice po določilu 4. odstavka 28. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (naprej ZTLR).

Višji, to je zavrnjeni del tožbenega zahtevka glede parcel št. 19, 20 in 21 po tožbi zoper toženca M., pa tudi po presoji revizijskega sodišča v ugotovljenem dejanskem stanju na prvi in drugi stopnji, ni imel podlage. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili glede spornega dela navedenih parcel, ki znaša 2/3, da ga poplavlja hudourniški potok H., da je ta strugo spreminjal in da je tem razlogom pripisati spreminjanje površin parcel desno in levo od potoka, tožnica pa za ta del - medtem ko glede površine do 1/3 in ki se nanaša na potrebe jezu, ki ga je postavil tožničin prednik in kar je toženec med postopkom priznal za nesporno - ni dokazala predpostavk za priposestvovanje tega dela nepremičnin, sta sodišči prve in druge stopnje ta del zahtevka utemeljeno zavrnili. Sodišči prve in druge stopnje sta zato na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabili in ne zmotno. Glede na tako stanje zaključuje revizijsko sodišče, da v reviziji uveljavljani razlogi niso podani. Podane pa tudi niso kršitve, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti glede na določilo 386. člena ZPP. Revizijo je zato moralo zavrniti kot neutemeljeno (člen 393. ZPP). Odločba o revizijskih stroških je odpadla, ker tožnica z revizijo ni uspela, tožena stranka pa za odgovor na revizijo stroškov ni prijavila.