Jedro

Zavarovalnica morebitne stroške provizije za posredovanje vračuna v višino premije, premijo pa plača zavarovalec. Tega ne spremeni dejstvo, da je med zavarovalnico in posrednikom sklenjena pogodba, kjer je določeno, da v primeru sklenitve zavarovalnega posla zavarovalnica posredniku plača provizijo. To samo pomeni, da se posrednik z naročiteljevim pooblastilom dogovori z zavarovalnico o strošku svojega dela, ki mu ga ob sklenitvi ali obnovi zavarovalnega posla plača zavarovalnica, črpa pa ga iz premije, ki jo plača zavarovalec.

Zavarovalnica nima zakonske obveznosti, da avtomatično plačuje provizijo posredniku, ko pride do sklenitve zavarovalnega posla, pri katerem je posrednik posredoval za naročnika (zavarovalca). V tem primeru je posrednik upravičen do plačila provizije s strani zavarovalca, o čemer pa se morata izrecno in pisno dogovoriti. Posrednik deluje po pooblastilu (naročilu) zavarovalca. Smiselno je, da mora zavarovalec, ki si izbere posrednika, računati na to, da bodo s posredovanjem nastali dodatni stroški (provizija oziroma honorar).

V primeru, da posrednik in naročnik (zavarovalec) nista izrecno in pisno določila plačila za posredovanje, se posrednik glede svojega plačila za posredovanje, ki ga bo plačal zavarovalec v obliki višine premije, dogovarja (oziroma se je dogovoril) z zavarovalnico. Naročnik tako pooblašča posrednika, da mu stroške posredovanja izplača zavarovalnica, na način, kot je z njo dogovorjen, kar pa se bo de facto poznalo v višini premije v njenem administrativnem delu.

Ni videti pravne podlage, zakaj sklenitelja zavarovanja (naročnika/zavarovalca) ne bi smeli bremeniti stroški posredovanja, ki ga je prav on naročil. Zavarovalec bi lahko zavarovanje sklenil tudi brez njegove pomoči in bi si s tem prihranil stroške.

V primeru, da medsebojne pogodbe zavarovalnica in posrednik nimata, je vprašanje plačila (nagrade/provizije) na strani naročnika, ki je posredovanje naročil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z opr. št. VL 29464/2013 z dne 5. 3. 2013 tudi v 1. odstavku izreka sklepa za znesek 6.552,65 EUR z zapadlostjo na dan 10. 3. 2012 in zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po zapadlosti do plačila. Razveljavilo je tudi 3. odstavek izreka sklepa za plačilo stroškov v višini 153,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2013 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 30,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od prejema prepisa sodbe do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov (338. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list št. 73/2007 do 48/2014, v nadaljevanju ZPP). Predlagala je, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni na način, da zahtevku tožnika ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila v odgovor vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala višjemu sodišču, da zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

Kratka navedba okoliščin primera

5. Med tožečo in toženo stranko je bila dalj časa sklenjena pogodba o zavarovalnem posredovanju (v nadaljevanju pogodba), kjer sta stranki opredelili medsebojno sodelovanje glede sklenitve ali obnove zavarovalnih poslov, do katerih je prišlo s posredovanjem tožeče stranke. Tožena stranka je pogodbo odpovedala, tožeča stranka pa je kljub temu z vtoževanim računom od tožene stranke zahtevala plačilo neplačanih provizij. Tožena stranka je zavarovalnica in opravlja zavarovalne posle v skupini premoženjskih in osebnih zavarovanj. Tožeča stranka je gospodarska družba z omejeno odgovornostjo, ki opravlja dejavnost zavarovalnega posrednika in posreduje pri sklepanju zavarovalnih pogodb ter si prizadeva spraviti zavarovalca v stik z zavarovalnico.

Glede nepravilne uporabe materialnega prava

6. Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala prvostopenjsko sodbo primarno iz razloga, ker naj bi bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno.

7. Osrednji pravni problem, ki ga je po mnenju tožeče stranke prvostopenjsko sodišče nepravilno rešilo, je vprašanje, ali je zavarovalni posrednik upravičen do plačila provizije s strani zavarovalnice, ko pride z njegovim posredovanjem do sklenitve ali obnove zavarovanja med zavarovalcem in zavarovalnico, in to v primeru, ko zavarovalni posrednik z zavarovalnico nima sklenjene pogodbe.

8. Po zaključku višjega sodišča je prvostopenjsko sodišče materialno pravo pravilno uporabilo. V izogib ponavljanju navedb prvostopenjskega sodišča, se slednjim višje sodišče pridružuje.

9. Po oceni višjega sodišča je odločilno dejstvo v tem, da zakon zavarovalnicam ne nalaga obveznosti avtomatičnega plačevanja provizije zavarovalnim posrednikom. Ker te obveznosti v zakonu ni, niti ni zanjo druge podlage, zavarovalnica ni zavezana k tovrstnemu prisilnemu ravnanju. Pri tem tožnik obširno predstavlja položaj zavarovalniške dejavnosti, kar pa na odločilno dejstvo ne vpliva, to je, ne nadomesti odsotnosti zakonske podlage v tem delu.

10. Tožeča stranka je zatrjevala, da gre v razmerju med zavarovalnico in posrednikom za posebno obligacijsko razmerje, sui generis, ki izhaja iz samega zakona, to je Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 13/2000 do št. 56/13, v nadaljevanju ZZavar). Pri tem konkretne zakonske določbe, ki bi tako obveznost zavarovalnici nalagala, ne izpostavi oziroma se z razlago sklicuje na 224. člen ZZavar, ki določa, da zavarovalni posrednik nima pravice zahtevati od zavarovalca plačila provizije oziroma drugega plačila, če to s posredniško pogodbo, ki je sklenjena med zavarovalcem in posrednikom, ni izrecno drugače dogovorjeno. Če je izrecno dogovorjeno, pa posrednik pridobi pravico do provizije, ko prične veljati zavarovalna pogodba, pri sklenitvi katere je posredoval. 11. Navedeni člen nedvoumno določa plačevanje provizije med naročnikom (zavarovalcem) in posrednikom, ne pa tudi med posrednikom in zavarovalnico. Vsakršna razširjena razlaga člena ni smiselna, saj je člen jezikovno nedvoumen. Zatrjevanje tožnika, da ZZavar glede tega vprašanja ne daje »eksaktnega odgovora«, ni pravilna. Člen je tudi sistemsko usklajen in logičen, predvsem glede na 223. člen ZZavar in 3. odstavek 219. člena ZZavar. Posrednik je pooblaščen od naročnika, torej od zavarovalca, in z njegove strani tudi plačan, o čemer pa se morata izrecno, pisno dogovoriti. Utemeljevanje tožeče stranke z argumentom po nasprotnem razlogovanju (a contrario), ne pomeni, da v zakonu obstaja obveznost zavarovalnice za plačilo provizije posredniku. Če se uporabi argument nasprotnega razlogovanja glede na 224. člen ZZavar, se pride do položaja, da če pravica do plačila provizije ni izrecno, pisno dogovorjena med zavarovalcem in posrednikom, zavarovalni posrednik nima pravice od zavarovalca zahtevati plačila provizije. Pravna posledica velja samo za določen, konkretni dejanski stan, ki izpolnjuje elemente zakonskega dejanskega stanu. Temu sledi, da pravna posledica ne velja za dejanski stan, ki takšnih elementov nima. Ne gre za nasprotno razlogovanje, če se člen razlaga povsem drugače, kot to izhaja iz jezikovne razlage, na način, da se ustvari obveznost zavarovalnice po prisilnem plačilu premije, avtomatično na podlagi zakona.

12. Tožeča stranka je zatrjevala, da ima pravico do avtomatičnega plačila provizije, k čemur naj bi bila zavezana zavarovalnica (kljub temu, da z njo ni imela sklenjene pogodbe). To pa iz razloga, ker zavarovalna premija vsebuje tudi administrativni del premije, ki je namenjen plačilu stroškov zavarovalnega posrednika (oziroma zavarovalnega zastopnika), in ustreza višini stroškov posredovanja s strani posrednika.

13. Za presojo pravilnosti uporabe materialnega prava je treba najprej razumeti praktično naravo odnosov, v katere vstopajo zavarovalnica, posrednik in zavarovalec glede načina in obsega plačila premije.

14. Tožeča stranka zanemarja, da v vsakem primeru de facto plača stroške posredovanja naročnik, to je zavarovalec, saj je slednji tudi plačnik premije. Zavarovalnica morebitne stroške provizije za posredovanje vračuna v višino premije, kar potrjujeta obe stranki in to med njima ni sporno, premijo pa plača zavarovalec. Tega ne spremeni dejstvo, da je med zavarovalnico in posrednikom sklenjena pogodba, kjer je določeno, da v primeru sklenitve zavarovalnega posla zavarovalnica posredniku plača provizijo. To samo pomeni, da se posrednik z naročiteljevim pooblastilom dogovori z zavarovalnico o strošku svojega dela, ki mu ga ob sklenitvi ali obnovi zavarovalnega posla plača zavarovalnica, črpa pa ga iz premije, ki jo plača zavarovalec (tudi zato je bila v pogodbi med pravdnima strankama plačana premija s strani zavarovalca pogoj za uspešnost zavarovalnega posredovanja, 3. člen pogodbe). Zavarovalec s pooblastilom posredniku pristane na to (če ni drugače dogovorjeno), da bo posrednik prejel plačilo »od zavarovalnice«, slednja pa bo to v obliki administrativnega dela vključila v višino premije. Kronološko gledano je tako v praksi najprej poslovni odnos med posrednikom in zavarovalnico, kjer opredelita splošne pogoje medsebojnega sodelovanja (tudi način in obseg plačila provizije), na tej podlagi pa posrednik tej (ali drugi) zavarovalnici pripelje zavarovalce, ki ga za to pooblastijo. Pooblastijo ga tudi za plačilo provizije na način in v obsegu kot se je posrednik dogovoril z zavarovalnico v pogodbi.

15. Tudi sicer ni smisla, da ne bi posrednik od naročnika (zavarovalca) terjal plačila za svoje opravljeno delo posredovanja. Ve namreč, da bo svoje plačilo prejel s strani zavarovalnice, kot se je z njo poprej dogovoril in za kar ima pooblastilo s strani naročnika. Dogovori v pogodbi so lahko različni, kar pritrjuje pravilni uporabi materialnega prava, kot ga je uporabilo prvostopenjsko sodišče. Posrednik se lahko z zavarovalnico v pogodbi dogovori za različen obseg pravic in obveznosti ter tudi različno višino provizije, to je plačilo svojega dela. Zavarovalnica bi lahko določenemu posredniku, ki bi zavarovalnici pripeljal finančno pomembne zavarovalce (z vidika višine premij) nudila drugačne pogoje, kot morda kateremu drugemu posredniku. Vse to pa bo v končni, ekonomski fazi vplivalo tudi na višino premije, ki jo bo plačeval zavarovalec.

16. Ni praktične razlike, če naročnik (zavarovalec) plača posredniku njegovo delo (provizijo) posebej (v enem znesku, morda vnaprej, brez tega, da bi bila zavarovalnica o tem obveščena, glede na posebni, izrecni, pisni dogovor s posrednikom), ali pa v obliki zavarovalne premije, v kateri je tako imenovani administrativni dodatek, ki skupaj s premijskim delom, ki je namenjen kritju nastopa zavarovalnega dejstva iz zavarovalnega posla, predstavlja višino zavarovalne premije. Zavarovalec s plačevanjem premije zavarovalnici de facto plačuje tudi tovrstne provizijske stroške, ki so del višine premije, na posreden način – to je zavarovalnici, slednja pa posredniku po medsebojni pogodbi.

17. Argument tožeče stranke, da zavarovalnica višine premije zavarovalcu ne zniža, četudi do sklenitve zavarovalnega posla ni prišlo s posredovanjem posrednika in bi tako odpadel razlog za administrativni del premije (provizijo), ni argument, ki bi pravno relevantno vplival na odločitev v tej zadevi, to je, ali obstaja zakonska obveznost zavarovalnice, da plača premijo posredniku ali ne. Gre za čisti ekonomski pokazatelj odnosa med zavarovalnico in zavarovalcem na individualni ravni. To, kako visoka bo premija, ni stvar vnaprejšnje, nedvoumne formule. V pogodbena razmerja vstopajo različne zavarovalnice z različnimi produkti in z različnimi zavarovalci (z vidika tveganj in finančnih sposobnosti) ter različnimi ekonomskimi modeli. Tudi premije so lahko za primerljive produkte (kritje primerljivih zavarovalnih tveganj) različne.

18. Navedena praktična presoja plačevanja premije pravno ne koristi zatrjevanju tožnika glede tega, kdo je tisti, ki mora posredniku plačati provizijo. Tožnik je zatrjeval, da bi naj administrativni del premije kazal na obstoj obveznosti zavarovalnice po plačilu stroškov (provizije) posrednika, ko pa de facto stroške posredovanja v vsakem primeru plačuje naročnik, to je zavarovalec, neposredno posredniku, ali preko zavarovalne premije, ki ima vključen administrativni del. 19. Zavarovalnica nima zakonske obveznosti, da avtomatično plačuje provizijo posredniku, ko pride do sklenitve zavarovalnega posla, pri katerem je posrednik posredoval za naročnika (zavarovalca). V tem primeru je posrednik upravičen do plačila provizije s strani zavarovalca, o čemer pa se morata izrecno in pisno dogovoriti. Posrednik deluje po pooblastilu (naročilu) zavarovalca. Smiselno je, da mora zavarovalec, ki si izbere posrednika, računati na to, da bodo s posredovanjem nastali dodatni stroški (provizija oziroma honorar).

20. Lahko pa se zgodi, čeprav si je praktično težko zamisliti, da zavarovalnica dejansko sama plača posrednika in se to ne pozna v višini premije, ki jo plača zavarovalec. V takem primeru gre za posredniški odnos med posrednikom in zavarovalnico, v katerem se posrednik vsebinsko približa zavarovalnemu zastopniku. Pa tudi v takih primerih mora biti plačilo s strani zavarovalnice posredniku posebej določeno in opredeljeno, torej mora imeti temelj, to je pogodbo (soglasje volj), s katero se o tem stranki dogovorita in sprejmeta medsebojne pravice in obveznosti. Pri tem višje sodišče namenoma zanemarja morebitno navzkrižje interesov pri sklepanju dvosmernih posredniških pogodb, kot opisano v tem hipotetičnem primeru, saj to za presojo relevantnega pravnega vprašanja ni pomembno. Gre zgolj za pokazatelj, da je obveznost plačila premije rezultat soglasja volj (in ne prisilnega zakonskega določila).

21. Presoditi je treba tudi položaj in pomen pogodb, ki jih posredniki sklepajo z zavarovalnicami. Stranki se strinjata, da je to v Sloveniji splošna praksa. Tožena stranka je imela sklenjene tovrstne pogodbe z desetinami posrednikov, med drugim, do pred nekaj leti, tudi s tožečo stranko. Cilj teh pogodb je bil v tem, da se je opredelilo njuno medsebojno razmerje, predvsem to, kdaj bo zavarovalnica posredniku plačala provizijo (izpolnjevanje pogojev iz pogodbe). V konkretni zadevi, v 6. členu pogodbe, sta stranki določili, da ima zavarovalni posrednik po tej pogodbi pravico prejeti plačilo – provizijo za svoje opravljeno delo, v kolikor ni drugače dogovorjeno oziroma je plačan s strani zavarovalca. Osnova za tovrstna posredniška upravičenja (po teh pogodbah) je v pooblastilu, s katerim naročnik (zavarovalec) pooblasti posrednika, da posreduje pri sklenitvi zavarovalnega posla. V primeru, da posrednik in naročnik (zavarovalec) nista izrecno in pisno določila plačila za posredovanje, se posrednik glede svojega plačila za posredovanje, ki ga bo plačal zavarovalec v obliki višine premije, dogovarja (oziroma se je dogovoril) z zavarovalnico. Naročnik tako pooblašča posrednika, da mu stroške posredovanja izplača zavarovalnica, na način, kot je z njo dogovorjen, kar pa se bo de facto poznalo v višini premije v njenem administrativnem delu.

22. Tudi sicer je nelogično in neprepričljivo zatrjevanje tožnika, da je pogodba med zavarovalnico in posrednikom namenjena zgolj temu, da »ureja in določa vprašanja višine plačila, roka plačila in podobno«, ker da je »pogodba le pravni akt, kateri olajša urejanje medsebojnih obveznosti med zavarovalnim posrednikom in zavarovalnico«, ne določa pa obveznosti plačila na strani zavarovalnice, ker ta obveznost izhaja že iz samega zakona. Po navedbah tožnika je že v samem zakonu vsebovana obveznost zavarovalnice, da plača provizijo posredniku v primeru sklenitve zavarovalnega posla, pri katerem posreduje, vse v zvezi s to obveznostjo (vključno s tarifo) pa je še vedno stvar pogodbenega soglasja zavarovalnice in posrednika. Pri tem tožnik ni navedel, katera tarifa se pri določitvi provizije uporablja oziroma zakaj se, če sploh se, uporablja tarifa iz pogodbe. Višina obveznosti na ta način, ali ni določena (v zakonu je namreč ni) ali pa je določena v pogodbi – tej isti pogodbi, ki sploh naj ne bi bila podlaga za obveznost zavarovalnice k plačilu provizije.

23. Zato je napačno tudi zatrjevanje tožnika, da je posrednik »nasprotnik« zavarovalnice. Da posrednik primarno ščiti interese naročnika, je nedvoumno (1. odstavek 225. člena ZZavar), in prav zato ZZavar v 223. členu določa, da mora o svojih morebitnih stikih z zavarovalnico obvestiti naročnika (zavarovalca). ZZavar v 223. členu opredeljuje nasprotje interesov, ko določa, da mora zavarovalni posrednik zavarovalcu razkriti vse pravne in ekonomske povezave s posamezno zavarovalnico, ki lahko vplivajo na nepristranskost posrednika, sem pa sodijo zlasti določbe pogodb, ki jih sklepa posrednik z zavarovalnicami. Da se provizije posredniku določajo v tovrstnih pogodbah, izhaja iz drugega odstavka tega člena, ki določa, da je posrednik lahko upravičen do provizije za uspeh. Uspeh pomeni sklenitev zavarovalnega posla. Med strankama te pravde je bila, pred odpovedjo, sklenjena prav takšna pogodba (glede provizij za uspeh oziroma glede provizij z različno stopnjo pri posredovanju različnih vrst zavarovanj – 9. člen pogodbe). Sam zakon tako predvideva potencialno nasprotje interesov in izhaja iz ustaljene prakse na tem področju, to je, da obstajajo pogodbe med zavarovalnicami in posredniki, v katerih se opredeljujejo pravice in obveznosti, tudi tiste do provizije, kar je dodaten argument v prid pravilni uporabi materialnega prava, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče in višje sodišče v tej odločitvi. Ravno v tem se pokaže prepletenost razmerij med zavarovalnico, posrednikom in zavarovalcem, kot je višje sodišče obrazložilo v predhodnih točkah obrazložitve, in ki temelji na soglasju vpletenih in rezultira predvsem v višini premije, ki jo mora plačevati zavarovalec. Če zavarovalec oceni, da bo posrednik zaradi sklenjene pogodbe z zavarovalnico svoje delo opravil slabo (višja premija, pristranskost ali kaj drugega), bo posredniku odpovedal pooblastilo ali pa pooblastila sploh ne bo dal. 24. Zatrjevanja tožnika, da so zavarovalnice dolžne plačati provizijo posrednikom na način, da sklenitelja zavarovanja (zavarovalca) ne bremenijo nobeni stroški v zvezi z zbiranjem ponudb za posamezna zavarovanja in vsemi drugimi aktivnostmi posrednika, nimajo pravne podlage. Višje sodišče ne vidi pravne podlage, zakaj sklenitelja zavarovanja (naročnika/zavarovalca) ne bi smeli bremeniti stroški posredovanja, ki ga je prav on naročil. Zavarovalec bi lahko zavarovanje sklenil tudi brez njegove pomoči in bi si s tem prihranil stroške. Najverjetneje pa zavarovalec s pooblastilom posredniku računa na to, da bo posrednik kot poznavalec področja zavarovalništva lahko vplival na (nižjo) višino premije za predvidena zavarovalna tveganja in njihove kombinacije. Tožnik je navedel, da ima posrednik pravico do plačila za svoje delo, plačati pa ga mora zavarovalnica. Pravilno je tožnikovo stališče, da ima pravico do plačila za svoje delo. Ker tožnik govori o svoji pravici, bi moral ob tem tudi pojasniti, od kod v zakonu izhaja, da mora uresničiti to pravico (plačati provizijo) prav zavarovalnica. Vsaki pravici na eni strani ustreza obveznost na drugi. Glede na to, da je posrednika pooblastil naročnik (zavarovalec), je slednji prvi v vrsti, da plača njegov honorar za posredovanje.

25. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da vstopa posrednik s predajo ponudbe za zavarovanje zavarovalnici v posebno zakonsko obligacijsko razmerje z zavarovalnico, kjer ni potrebna sklenitev pogodbe z zavarovalnico, saj to razmerje in obveznost zavarovalnice temelji na zakonu. Da to ne drži, ker ni zakonske podlage za tako odločitev, je sodišče že obrazložilo v predhodnih točkah.

26. Dodaja pa višje sodišče, da drži, kar trdi tožnik, da ni nobene nujnosti po sklenitvi posebne pogodbe med posrednikom in zavarovalnico. V primeru, ko pogodbe med njima ne bi bilo, bi bilo vprašanje provizije in sklenitve zavarovalnega posla stvar ponudbe in sprejema le-te, v vsakem primeru v skladu z izraženo voljo strank, brez kakršnekoli zakonske prisile. Zavarovalni posrednik s predajo ponudbe zavarovalnici še ni oblikoval nobenega pravno relevantnega razmerja z zavarovalnico (razen z vidika morebitne odgovornosti, ki izhaja iz zlorabe pogajanj). Oddaja njegove ponudbe zavarovalnici predstavlja pred-pogodbeno, pogajalsko fazo, katere namen je, da zavarovalnica in posrednik, ki je pooblaščen s strani naročnika (zavarovalca), dosežeta dogovor. Ta interes se pokaže v tem, da zavarovalnica sprejme ponudbo in na njeni podlagi sklene zavarovalni posel z zavarovalcem. S sklenitvijo zavarovalnega posla se oblikuje razmerje med zavarovalnico in zavarovalcem. Pri odločitvi o sprejemu ponudbe bo zavarovalnica upoštevala tudi to, ali bo stroške posredovanja plačal zavarovalec ali pa zavarovalnica (z administrativnim delom premije). V primeru, da medsebojne pogodbe zavarovalnica in posrednik nimata, je vprašanje plačila (nagrade/provizije) na strani naročnika, ki je posredovanje naročil. 27. Mogoča je tudi drugačna situacija, ki je tožnik ni posebej omenil, to je, da posrednik zavarovalnici predstavi zavarovalna tveganja po željah in pooblastilu naročnika, zavarovalnica pa glede na ta tveganja ponudi način in obseg potencialnih zavarovanj, ki jih je pripravljena v konkretnem primeru nuditi pod določenimi pogoji. Tudi v tem primeru bo zavarovalnica upoštevala vprašanje plačila posredovanja. Posrednik pa bo, v skladu z obsegom pooblastila s strani naročnika, sprejel ponudbo ali pa ne, prav tako ga bo zanimalo, kdo bo plačal njegovo delo. Tudi v tem primeru do trenutka sprejema ponudbe, ki jo je dala zavarovalnica, s strani posrednika med njima ni pravno relevantnega razmerja.

28. Očitno je, da je vprašanje plačila stroškov posrednika izrazito avtonomna kategorija, ki je v domeni zavarovalca, in, glede na odsotnost drugačne zakonske ureditve, temelji na soglasju volj.

29. Tožeča stranka je navajala, da gre za zakonsko obveznost zavarovalnice, torej obveznost, ki je določena v samem zakonu. Ker, kot je pojasnjeno zgoraj, to ne drži, je višje sodišče še presodilo, ali morda obstaja »obligacijska« obveznost, ki jo je tožnik tudi omenjal, četudi samo pavšalno. Višje sodišče zaključuje, da tudi taka obveznost med strankama ne obstaja, niti iz splošne slovenske zavarovalniške prakse (čemur pritrjuje tudi sama tožeča stranka) niti iz poslovnih običajev med strankama (čemur prav tako tožnik pritrjuje). Ravno obratno. Stranki sta imeli celo sklenjeno posredniško pogodbo, tako, za katero tožeča stranka v tej zadevi trdi, da sploh ni potrebna, saj izhaja obveznost avtomatičnega plačevanja provizije vsakemu zavarovalnemu posredniku neposredno iz zakona.

30. Tožnik je zatrjeval, da ščiti tudi interese zavarovalnice (v smislu, da je to argument za to, da je prav zavarovalnica tista, ki naj plača njegovo delo). To drži, kot določa 221. člen ZZavar. Nima pa to nikakršnega vpliva na dejstvo, da bi bila zavarovalnica v zakonu zavezana k avtomatičnemu plačevanju provizije vsem posrednikom brez njenega soglasja, ki bi sicer izhajalo iz pogodbe ali iz sprejema posrednikove ponudbe, če pogodbe med njim in zavarovalnico ne bi bilo.

31. V primeru, da bi zavarovalnicam povsem odvzeli možnost lastne avtonomije poslovanja brez podlage v zakonu, bi posegli v njihovo pravico do svobodne gospodarske pobude. Zavarovalnica se ima pravico odločati, s kom bo poslovala (to se nanaša tudi na posrednike) in s kom bo sklepala zavarovalne posle, razen v kolikor kogentni predpisi ne določajo drugače. Glede zatrjevane obveznosti plačila premije na strani zavarovalnice v korist vsakega posrednika zakonske podlage ni. Višje sodišče ne more preizkusiti tožnikovih navedb, da je prišlo do omejevanja konkurence, saj so le-te izrazito pavšalne, temeljijo pa predvsem na tem, da je zavarovalnica tožniku odpovedala pogodbo o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti.

Glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja

32. Tožnik je zatrjeval, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, ker prvostopenjsko sodišče, kljub predloženim listinam, ob dejstvu, da tožena stranka ni oporekala tožnikovemu zatrjevanju glede obsega opravljenega dela posredovanja s strani tožnika, ni pravilno razsodilo o plačilu za delo po obnovljenih zavarovalnih poslih.

33. Višje sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje.

34. V razmerju do presoje pravilnosti uporabe materialnega prava je presoja dejanskega stanja vezana na pogodbo o posredovanju, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 11. 5. 2007, veljati pa je prenehala po preteku odpovednega roka v skladu z 12. členom pogodbe, to je konec leta 2010. 35. Gre za presojo izpolnjevanja pravic in obveznosti iz pogodbe. To je, ali je tožnik upravičen do provizij po tej pogodbi, ki mu jih še mora plačati zavarovalnica iz razloga, ker je z določenimi pravnimi subjekti, s katerimi je tožnik sodeloval in posredoval oziroma bil pooblaščen z njihove strani, prišlo do obnove zavarovalnih poslov in s tem do pravice za plačilo provizij v korist tožeče stranke.

36. Ni dvoma, da za nove, sklenjene (ali obnovljene) zavarovalne posle med toženo stranko in zavarovanci, do katerih je prišlo po prenehanju pogodbe, njena določila ne morejo biti pravni temelj za vtoževane provizije.

37. Gre izključno za vprašanje, ali je prišlo do obnove zavarovalnih poslov z določenimi zavarovalci in je zanje še mogoče uporabiti pogodbo, ki je prenehala veljati konec leta 2010. 38. Višje sodišče sledi razlogom prvostopenjskega sodišča. Tožnik ni uspel niti s trditvenim niti z dokaznim bremenom. V pogodbi so določeni pogoji, ki jih je moral tožnik izpolniti, da je bil upravičen do provizije. Izpolnitve teh pogojev tožnik ni dokazal (tudi pomanjkljivo zatrjeval), in to kljub njegovim pavšalnim navedbam o višini vtoževanega zneska ali predloženim pooblastilom. Pogodba je v 9. členu določala, da se zavarovalnica obveže plačati posredniku provizijo za opravljeno delo, navedeno v 4. členu pogodbe, v skladu z navedeno tarifno tabelo. V 3. členu je pogodba določala, da se šteje, da je bilo zavarovalno posredovanje uspešno, če je stranka – zavarovalec z zavarovalnico sklenila ali obnovila zavarovalno pogodbo in plačala zavarovalno premijo. Kaj je to »zavarovalno posredovanje«, je določal 5. odstavek 1. člena pogodbe. Šlo je za storitev, katere predmet je bilo prizadevanje posrednika, da spravi pooblastitelja – potencialnega zavarovalca v stik z zavarovalnico, z namenom, da le-ta sklene pogodbo z zavarovalnico; oziroma, skrb, svetovanje, zastopanje in urejanje vseh zadev v zvezi z izvajanjem zavarovanja. V 6. členu pa je bilo določeno, da je bil posrednik upravičen do provizije za opravljeno delo, v kolikor ni bilo drugače dogovorjeno oziroma je bil plačan s strani pooblastitelja.

39. Tožnik bi moral zatrjevati in dokazati, da je prišlo do obnove zavarovalnih poslov z njegovim zavarovalnim posredovanjem, pri tem pa bi moral še dokazati, da je izpolnil pogoje za plačilo provizij, sicer je v skladu z 10. členom pogodbe izgubil pravico do plačil provizij. Navedbe tožnika glede pavšalnih zneskov neplačanih provizij in predložitev pooblastil trditvenemu in dokaznemu bremenu ne zadostijo, saj predložitev pooblastila predstavlja samo eno izmed obveznosti tožnika, glede na celoten rezultat uspešnega zavarovalnega posredovanja in opravljenega dela. Sploh ker je tožena stranka, kar med strankama ni sporno, pogodbo pravilno odpovedala in obvestila zavarovalce, da s tožnikom kot posrednikom ne bo več sodelovala. Na ta način se je del zavarovalcev odločil in sledil posredniku, del pa je ostal zavarovan pri toženi stranki. Glede na to, da je šlo za obnove zavarovalnih poslov, ni razumne potrebe, da bi morala tožena stranka odpovedovati te posle (zavarovalne police) iz razloga, ker da ne posluje več s tožnikom, ampak se je lahko, glede na njeno jasno sporočilo strankam, da s tem posrednikom sodelovala več ne bo, in njeni predhodni, pravilni odpovedi njune pogodbe, vsak zavarovalec sam odločal, ali bo nadaljeval/obnovil zavarovalni posel s toženo stranko ali ne. Tožnik bi moral, če bi želel zadostiti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, dokazati, da je opravil zavarovalno posredovanje v zvezi s konkretnimi zavarovalnimi posli in da je izpolnil pogoje za plačilo provizij s strani tožene stranke. Pri tem pa višje sodišče dodaja, da je tožena stranka na več mestih nedvoumno prerekala tako temelj vtoževanih zneskov kot tudi obseg opravljenih zavarovalnih posredovanj in višino vtoževanega zneska, zato so navedbe tožnika v tej smeri neutemeljene.

Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

40. Višje sodišče zaključuje, da so navedbe tožnika glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP v točkah 14 in 15, neutemeljene, saj prvostopenjska sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe o odločilnih dejstvih, nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; niti ni o odločilnih dejstvih nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki. Kakšna je praksa na tem področju v primerjalnem pravu, za presojo v tej zadevi ni odločilne narave in na zaključke višjega sodišča nima vpliva. Ker ni zakonske podlage, ki bi potrjevala navedbe tožnika glede obveznosti zavarovalnic po avtomatičnem plačevanju premij zavarovalnim posrednikom, bi bilo mogoče upoštevati prakso, ki bi se izoblikovala med strankama (poslovni običaj), ali prakso, ki bi predstavljala nedvoumno splošno poslovno prakso, kamor enega samega primera tuje zavarovalnice ne moremo uvrstiti. Glede zatrjevane bistvene kršitve sodišča prve stopnje v povezavi s predložitvijo pooblastila tožnika toženi stranki, pa višje sodišče zaključuje enako, pri čemer se sklicuje na svoje predhodne navedbe, predvsem v zvezi z napačno ugotovljenim dejanskim stanjem.

41. V skladu s 165. členom ZPP in dejstvom, da tožnik s pritožbo ni uspel, je višje sodišče odločilo, da tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato jih sodišče ni odmerilo.