Jedro

Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je podana v primeru, ko je bila z odločbo o kazni, drugi kazenski sankciji ali o odvzemu premoženjske koristi, prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Vsebina prekoračitve pravice tako ni v napačni uvrstitvi posamezne okoliščine v obteževalne oz. olajševalne okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, kot to izhaja iz obrazložitve v zahtevi, temveč v ravnanju sodišča, ki je izreklo i) kazen izven zakonskih okvirjev ali ii) kazen ki v zakonu ni določena ali iii) ki ni izreklo kazni, ki bi jo po zakonu moralo izreči oz. je bila kazen odmerjena samovoljno ali arbitrarno.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti dolžnosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.A.

2.Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 49496/2024 z dne 7. 1. 2025 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obsojencu je izreklo kazen 2 leti in en mesec zapora, stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po štiri evre, kar znaša 800 evrov in stransko kazen izgona tujca iz države za čas dveh let od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je obsojencu v izrečeno kazen zapora in denarno kazen, po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas prestan v priporu od 10. 7. 2024 od 23:15 ure dalje, za denarno kazen je določilo rok plačila 3 mesece in navedlo posledice za primer, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati ter da se čas, prestan v priporu ne všteva v čas trajanja stranske kazni izgona tujca iz države. Obsojenca je na koncu po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo povrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke 92. člena ZKP ter plačila sodne takse, za nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice pa sklenilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

3.Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 49496/2024 z dne 20. 3. 2025 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obsojencu v odločbi o kazenski sankciji znižalo kazen na eno leto in enajst mesecev zapora, denarno kazen pa na 180 dnevnih zneskov oziroma na 720 EUR. V ostalem je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo v nespremenjenem delu potrdilo.

4.Obsojenčev zagovornik je nato zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložil jo je zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka ter kot je še zapisal, zaradi kazenske sankcije in izrečenih varnostnih ukrepov, kršitev 2., 14., 21., 22., 23., in 29. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter na koncu tudi zaradi kršitev 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu v odločbi o kazenski sankciji zniža kazen na eno leto in šest mesecev zapora, denarno kazen zniža na 300,00 EUR, izgon tujca iz države pa obsojencu odpravi. Za primer, da Vrhovno sodišče predlogu ne bi sledilo, vložnik podrejeno predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje ali da Vrhovno sodišče prekine postopek in samo zahteva presojo ustavnosti 308. člena KZ-1.

5.Na vloženo zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot očitno neutemeljeno.

6.Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in vložniku. Obsojenec se o odgovoru ni izjavil, vložnik pa vztraja pri uveljavljanih izpodbojnih razlogih v zahtevi, kot pri predlogih za primer, če bi Vrhovno sodišče zahtevi sledilo.

B.

7.Po pripombi vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče uvodoma opravilo primerjavo med vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti in pritožbo, ki jo je vložnik podal zoper prvostopenjsko sodbo. Primerjava je tudi Vrhovnemu sodišču pokazala, da se vlogi razlikujeta le po obliki, medtem ko je njuna vsebina v odločilnem enaka. Ugotovitev je pomembna, kajti vložnik se v zahtevi z razlogi v drugostopenjski sodbi ne ukvarja, niti znotraj uveljavljane druge kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, zatrjuje kršitev iz prvega odstavka 395. člena ZKP, ki je podana v primerih, ko sodišče ne presodi pritožbenih navedb in ne kršitev zakona, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti. V takšnem položaju preizkus kršitev zakona iz zahteve za varstvo zakonitosti po Vrhovnem sodišču, ki je po prvem odstavku 424. člena ZKP omejeno samo na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, sam po sebi ne more biti širši od pritožbenega preizkusa po sodišču druge stopnje. Prav tako je možno, da bo tedaj Vrhovno sodišče vložniku odgovarjalo na podoben način, kot mu je po pritožbenem preizkusu odgovarjalo že sodišče druge stopnje oz., da se bo zaradi izčrpnosti odgovorov, na njihovo vsebino v razlogih tretjestopenjske sodbe sklicevalo.

8.Vložnik je uveljavljano kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP obrazložil z zatrjevanima kršitvama kazenskega zakona iz 4. in 5. točke 372. člena ZKP. Obsojenec je bil obsojen za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, pri čemer mu je bila izrečena trikrat višja kazen zapora, kot bi mu bila izrečena v primeru, ko bi kaznivo dejanje storil pred uveljavljeno spremembo Kazenskega zakonika, po kateri je bilo to kaznivo dejanje čezmerno sankcionirano. S tako visoko izrečeno kaznijo zapora so bile hkrati prekoračene pravice iz 49. in 51. člena KZ-1, saj je sodišče prve stopnje pri njeni odmeri, kot obteževalne okoliščine upoštevalo tudi tiste okoliščine, zaradi katerih kaznivo dejanje ni težje, po drugi strani pa ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, kot so obsojenčevo priznanje, globoko obžalovanje in kesanje. Prav tako ni upoštevalo, da obsojenec preživlja nepreskrbljeno ženo, otroke in starša ter da ima veliko dolgov, kar vse so okoliščine, ki so utemeljevale nižjo odmero denarne kazni in ne v višini, zaradi katere obsojenec te kazni ne bo mogel plačati. Končno, navedene pravice so bile prekoračene še zato, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so sodišča v drugih podobnih zadevah, obsojencem izrekala nižje kazni.

8.Kot to nenazadnje izhaja že iz povzete obrazložitve zahteve je obsojenec storil kaznivo dejanje v času veljavnega Kazenskega zakonika, kar z vidika pravilne uporabe zakona ustreza besedilu prvega odstavka 7. člena KZ-1, vložnikovo prizadevanje za uporabo milejšega kazenskega zakona pa bi bilo utemeljeno le, ko bi bil veljavni Kazenski zakonik po drugem odstavku tega člena enkrat ali večkrat spremenjen tako, da bi bil šele po kateri od sprememb milejši za obsojenca. V primeru torej, ki ga vložnik v obrazložitvi zahteve ne navaja, zaradi česar niti zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ne more biti podana. Glede na ugotovljeno, in ker vložnik v zahtevi zatrjuje neustavnost 308. člena KZ-1 izključno zaradi kaznovalnih okvirjev, določenih z novelo KZ-1G, ki so v izhodišču odvisni od zakonodajalčeve kriminalitetno politične ocene teže družbenega problema, s katerim se je državna organizacija dolžna učinkovito soočiti, Vrhovno sodišče ni sledilo vložnikovi pobudi za vložitev zahteve za oceno ustavnosti iz prvega odstavka 22. člena Zakona o ustavnem sodišču in postopka v tej zadevi ni prekinilo.

9.Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je podana v primeru, ko je bila z odločbo o kazni, drugi kazenski sankciji ali o odvzemu premoženjske koristi, prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Vsebina prekoračitve pravice tako ni v napačni uvrstitvi posamezne okoliščine v obteževalne oz. olajševalne okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, kot to izhaja iz obrazložitve v zahtevi, temveč v ravnanju sodišča, ki je izreklo i) kazen izven zakonskih okvirjev ali ii) kazen ki v zakonu ni določena ali iii) ki ni izreklo kazni, ki bi jo po zakonu moralo izreči (gl. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004, str. 802) oz. je bila kazen odmerjena samovoljno ali arbitrarno (sodba I Ips 14279/2017 z dne 18. 2. 2021). V tem smislu je obrazložitev v zahtevi zgrešena in po vsebini uperjena v pravilnost ugotovljenega razmerja med obteževalnimi in olajševalnimi okoliščinami pri odmeri kazni obsojencu po prvem odstavku 49. člena KZ-1, ki ni predmet preizkusa po nobenem od izpodbojnih razlogov, določenih v 1., 2. ali 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Enako velja za del obrazložitve v zahtevi, v katerem vložnik našteva okoliščine, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo dodatno upoštevati pri odmeri omiljene kazni zapora in pri denarni kazni, pa tega po njegovi oceni ni storilo. Tudi v tem primeru vložnik po vsebini graja samo odmero kazni, ki zaradi domnevno neupoštevanih olajševalnih okoliščin ni pravilna in ne odmere, s katero bi sodišče prve stopnje kakorkoli prekoračilo pravico izreči omiljeno kazen obsojencu po drugem odstavku 51. člena KZ-1 ali denarno kazen po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Tedaj torej, ko storilec po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo že ob prvi izjavi o obtožnem aktu in ne morebiti še zaradi drugih okoliščin, ki bi jih sodišče prve stopnje po danem priznanju utegnilo dodatno ugotoviti, in tedaj ko je sodišče dolžno izreči denarno kazen, ne glede na obsojenčevo sposobnost njenega plačila. V zvezi z nanizanimi sodbami drugih sodišč v obrazložitvi zahteve, je Vrhovno sodišče na koncu ugotovilo, da vložnik ne povzema celotnih opisov kaznivih dejanj iz izrekov sodb, po katerih bi bilo mogoče ugotoviti identičnost odločilnih dejstev in drugih okoliščin kaznivih dejanj, ki bi omogočale oceno o njihovi teži. Prav tako ne povzema razlogov sodb z obteževalnimi in olajševalnimi okoliščinami, ki so določale odmero kazni v teh sodbah. Sploh pa prezre, da je sodišče druge stopnje po izreku in po razlogih v 15. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe spremenilo prvostopenjsko sodbo na način, da je obsojencu kazen zapora in denarno kazen znižalo. Pomeni, da stanje stvari po drugostopenjski sodbi ni bilo več enako stanju stvari po prvostopenjski sodbi in bi v tem smislu tudi obrazložitev v zahtevi morala biti ustrezno prilagojena.

9.Med bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vložnik izrecno zatrjuje bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prve kršitve ni obrazložil, temveč jo je na koncu zahteve nerazumljivo povezal s kršitvami 83., 215. in 219.a člena ZKP, ki pa jih podrobneje ni opisal. Druga kršitev je v zahtevi obrazložena z nezadostnimi razlogi v prvostopenjski sodbi glede višine izrečene kazni zapora in denarne kazni, kako tudi glede stranske kazni izgona tujca iz države. Vložnika je v tej zvezi po obrazložitvi zmotilo zlasti, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do kazenskih sankcij, ki so jih sodišča izrekala v drugih podobnih zadevah in ker se pri izrečeni stranski kazni izgona tujca iz države ni opredelilo do obsojenčevega priznanja, iskrenega kesanja, skrbi za vrnitev k družini in želje po delu v Republiki Nemčiji. Obrazložena kršitev je v nadaljevanju povezana še s kršitvami 2., 12., 14., 19., 21., in 22. člena Ustave ter 5., 6., 8., 13., in 14., člena EKČP, vendar znova brez njihovega podrobnejšega opisa.

Vrhovno sodišče zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni preizkusilo, ker se je po prvem odstavku 424. člena ZKP dolžno omejiti samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Če kršitve niso obrazložene, to objektivno ni mogoče (prim. sodba I Ips 224/2013 z dne 21. 12. 2016), preizkus kršitev zakona po uradni dolžnosti pa v postopku po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ni določen. Glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik prezre razloge v 4., 5. in 6. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje razumljivo povzelo odločilna dejstva, ki so opravičevala izbiro in odmero vseh treh kazni, medtem ko ga je v zvezi s primerjanimi kaznimi v drugih podobnih kazenskih zadevah, že sodišče druge stopnje v 5. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe utemeljeno opozorilo, da je v končni besedi navajal zgolj eno sodbo, do katere se sodišče prve stopnje, zaradi osredotočenosti na povzeta odločilna dejstva v obravnavani zadevi in zaradi njihove ustrezne prilagoditve (diferenciacije) vrsti posamezne kazni, ni bilo dolžno posebej opredeljevati. V primeru pa, da vložnik povzetim odločilnim dejstvom nasprotuje, kot je to po obrazložitvi v tem delu zahteve še mogoče razumeti, po vsebini ne zatrjuje več bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz. 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč znova zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče po omenjeni omejitvi v petem odstavku 420. člena ZKP ne more preizkušati. Prav tako ni moglo preizkusiti z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka povezanih kršitev Ustave in EKČP, saj te v zahtevi, razen z navedbo členov, z ničemer drugim niso bile obrazložene.

10.Vložnik je uveljavljane druge kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, zatrjeval s kršitvama 150. člena in 150.a člena ZKP ter s kršitvijo 374. člena ZKP. Prvih dveh kršitev ni opisal in jih Vrhovno sodišče zaradi navedene vezanosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP ter nujne obrazložitve kršitve z njenim opisom, ni preizkusilo. Kršitev 374. člena ZKP pa je obrazložil z nepravilno presojo dejanskih okoliščin, ki so določale odmero kazni obsojencu. Obrazložil jo je torej v smislu pritožbenega razloga, ki ga je sodišče druge stopnje že preizkusilo, Vrhovno sodišča pa ga znova zaradi omejitve v drugem odstavku 420. člena ZKP ne preizkuša (prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 54900/2022 z dne 13. 6. 2024).

C.

11.Po obrazloženem in ker v pravnomočni sodbi sploh ni bilo odločeno o varnostnem ukrepu, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane in da je bila zahteva v delu vložena zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter jo je po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

12.Odločba o obsojenčevi oprostitvi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter je posledica obsojenčevih premoženjskih razmer, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

13.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 372, 372/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.