Jedro

V postopku zaradi motenja posesti je pasivno legitimiran tudi tisti, v korist katerega je bilo motilno dejanje storjeno. Pomembno je to, da je avtomobil oviral prehod in da je bil tožniku verbalno prepovedan prehod, zaradi česar je tožnik opustil posest.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom v prvi točki izreka ugotovilo, da je tožena stranka J.M. motila tožečo stranko R.D. v posesti služnostne pravice vožnje s kmetijsko mehanizacijo po poljski poti širine 2,5 metra, ki poteka od javne poti po zahodnem robu parcele številka 929/2 k.o. G. do parcele 929/1 k.o. G., s tem da je tožeči stranki dne 02.11.2004 prepovedala vožnjo s traktorjem, zaradi česar je tožeča stranka nameravano vožnjo po navedeni poti opustila in s tem, da je z dopisom z dne 11.11.2004 tožeči stranki prepovedala po sporni poti hoditi in voziti. Sodišče je zato toženi stranki prepovedalo v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v tožnikovo posest služnostne pravice vožnje s kmetijsko mehanizacijo po navedeni poljski poti. V drugi točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v višini 335.182,00 SIT in stranskemu intervenientu 151.426,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Kot je razumeti obširno pritožbo, se tožena stranka ne strinja predvsem s pravnimi zaključki in dokazno oceno sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. V pritožbi navaja najprej, da je čudno in nerazumljivo, da je v tej zadevi, v kateri je sodišče prve stopnje že odločilo v korist toženca in tožbeni zahtevek zavrnilo, v ponovljenem postopku isto sodišče po istem sodniku, ob ugotovitvi istega dejanskega in pravnega stanja zavzelo popolnoma nasprotno stališče in odločilo kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prebere obrazložitev razveljavljenega sklepa v obravnavani zadevi, kjer je sodišče prve stopnje pravilno razumelo izjave pravdnih strank, in sicer tako, da dopis odvetnika tožene stranke z dne 11.11.2004 ne pomeni motenja posesti. S takšnim pismom odvetnika se namreč ne more dokazovati, da je prepoved predstavljala motenje posesti. Zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu so neprepričljivi oziroma so nasprotni ugotovljenemu dejanskemu stanju stvari in izjavi tožnika ter predstavljajo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Izrek izpodbijanega sklepa je kontradiktoren ugotovljenemu dejanskemu stanju, spisovnemu gradivu in razveljavljenemu sklepu v isti zadevi. Izvedeni postopek namreč kaže na to, da se toženec ni poslužil pisma zato, da bi preprečil tožniku konkretno hojo in vožnjo z mehanizacijo, nasprotno - toženec je takšno ravnanje tožnika toleriral, smisel pisma pa je bil, kot izhaja iz izpovedi priče S.J., da kdor je imel drugo pot, naj te poti ne bi uporabljal. Sodišče ne more imeti mimo izjav prič drugačne zaključke. Gre za očitno zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zadeve in v posledici tega kršitev ZPP. Dalje pritožba opozarja, da je v izpodbijanem sklepu nepravilno ugotovljena okoliščina, ali je konkretno toženec motil tožnika. Toženec je namreč ugovarjal pasivno legitimacijo, saj je bil kritičnega dne 2.11.2004 v službi in ne na kraju samem, kjer naj bi se zgodilo motilno dejanje. Ugotoviti je zato potrebno, kdo je odvzel posest tožniku, ali je bil to toženec ali kdo drug, ki naj bi deloval v toženčevem imenu in tudi zakaj je sodišče prve stopnje, ko je toženec dokazal, da ni motilec, ugotavljalo drugega motilca oziroma sina toženca, ki z motenjem kritičnega dne nima nobene zveze. Posebno je nevarno, da se toženčevemu sinu očita, da je pustil svoje vozilo - 101 bele barve na sporni poti, kar tožnik ni z ničemer dokazal. Posebej pade v oči zaključek sodišča prve stopnje, da ni odločilno, čigavo je navedeno vozilo, toženec pa je izrecno zahteval, da se to dejstvo ugotovi. Sodišče bi moralo to okoliščino ugotavljati po uradni dolžnosti. Nepoštena in nedokazana trditev je, da to vozilo ni mogel nihče drugi pustiti na poti razen toženca, njegovega sina ali njegovih. Nesprejemljivi so tudi zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je odvetnik K. prepovedal uporabo sporne poti z grožnjo vložitve tožbe, saj odvetnik ni imel nobene volje, da komerkoli prepreči vožnjo. Nadalje pritožnik navaja, da ne sprejema zaključke sodišča prve stopnje in njegovo interpretacijo zaslišanih prič v izpodbijanem sklepu ter podaja svojo oceno izpovedi prič in svoje zaključke. Končno pritožnik komentira tudi stališče Višjega sodišča v Kopru v sklepu z dne 14.06.2005 ter mu očita pristranskost pri odločanju. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ga razveljavi in vrne v ponovno obravnavanje pred spremenjenim senatom sodišča prve stopnje oziroma tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet presoje v tem pritožbenem postopku je sklep, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo pri ponovnem odločanju o tožbenem zahtevku. Pri ponovnem odločanju se odločitev prvostopenjskega sodišča lahko razlikuje od prvotne odločitve, če je materialnopravno in procesno pravilna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe v pritožbi o nerazumljivi odločitvi prvostopenjskega sodišča v ponovljenem postopku neutemeljene, saj je prvostopenjsko sodišče upoštevalo navodila pritožbenega sodišča in opravilo celovito in prepričljivo dokazno oceno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilne dejanske okoliščine, pomembne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, pravilno in popolno ugotovilo in nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbene navedbe, ki trdijo drugače, zato pritožbenega sodišča ne prepričajo in ne omajajo ugotovitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je toženčev ugovor pasivne legitimacije neutemeljen in se pritožbeno sodišče strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča. Pri tem pritožbeno sodišče tudi poudarja, da je bilo glede na to, da je toženec lastnik in posestnik sporne nepremičnine, po kateri poteka tožnikova služnostna pot, motilno dejanje, ki ga je v toženčevem imenu dne 02.11.2004 izvedel njegov sin, v njegovo korist. V postopku zaradi motenja posesti pa je pasivno legitimiran tudi tisti, v korist katerega je bilo motilno dejanje storjeno.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženec dne 02.11.2004 in dne 11.11.2004 motil posest tožeče stranke s tem, ko je tožniku prepovedal prehod po sporni poti, njegova volja pa se je dne 02.11.2004 izrazila preko njegovega sina. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izpovedi tožnika, da je toženčev sin pustil avto na poti in tožnika ni pustil iti mimo ter mu rekel, da od takrat dalje nima več dostopa po tej poti, tudi peš ne, zaradi česar se je obrnil in šel nazaj, kasneje pa je dobil pismo od toženčevega odvetnika, kot tudi na podlagi izpovedi priče R.R., ki je šel naslednji dan po sporni poti in mu je toženčev sin rekel, da se po tej poti ne bo več hodilo. Na podlagi izpovedi tožnika in priče R. je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno zaključilo, da je toženčev sin dne 02.11.2004 deloval skladno z voljo toženca. Toženec je namreč svojo voljo prepovedati prehod tožniku izrazil z dopisom z dne 11.11.2004 in ne držijo pritožbene navedbe, da se toženec ni poslužil pisma da bi preprečil tožniku hojo in vožnjo. Iz predmetnega dopisa, ki ga je v imenu toženca sestavil njegov pooblaščenec, namreč jasno izhaja, da toženec "prepoveduje takšno koriščenje njegove parcele" pod grožnjo tožbe in ni mogoče šteti, da je bil namen dopisa v tem, da tisti, kdor ima drugo pot, te sporne poti ne bi uporabljal, tudi zato, ker okoliščina, ali imajo uporabniki sporne poti do svojih parcel drug dostop, za odločanje v tem postopku niti ni pomembna. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da za pravdni stranki ni bilo sporno, da je bil dne 02.11.2004 na sporni poti avtomobil, da se je tega dne na toženčevi parceli nahajal toženčev sin in da je dne 11.11.2004 toženec poslal tožniku predmetni dopis, v katerem mu prepoveduje koriščenje sporne poti z vožnjo in hojo. Glede na navedene izpovedi tožnika in priče R. ter prič N.F. in P.G., ki sta izpovedala, da jima je tožnik povedal o motilnem dejanju, se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbo, da je sodišče napravilo zaključke mimo izjav prič, saj je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričljivo zaključilo, da se je tožnik zaradi avta na poti, predvsem pa zaradi izrečenega nasprotovanja s strani toženčevega sina obrnil in šel nazaj. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je moč razbrati, da izpovedi toženca ter njegovega sina in žene prvostopenjskega sodišča niso prepričale. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da lastništvo avtomobila, ki je oviral prehod po poti, ni odločilno in so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi. Kot je navedlo prvostopenjsko sodišče, je pomembno to, da je avtomobil oviral prehod in da je bil tožniku verbalno prepovedan prehod, zaradi česar je tožnik opustil posest, kar pa je, kot je bilo navedeno zgoraj, sodišče prve stopnje ugotovilo in tudi obrazložilo. Po oceni pritožbenega sodišča pa je glede na dejstvo, da sporna pot poteka po parceli toženca, prepričljivo tudi sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je avto nedvomno pustil toženec ali nekdo od njegovih. Takšno sklepanje, ob predhodni ugotovitvi, da lastništvo avtomobila ni bistveno, po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni nedokazanega zatrjevanja, kot to očita pritožba.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in sicer tako tistih, ki jih zatrjuje pritožba in tudi glede tistih, na katere je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odst. 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da te niso podane. Izrek izpodbijanega sklepa je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi in ugotovljenemu dejanskemu stanju. Kot je bilo že navedeno zgoraj, obrazložitev sklepa vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki se ugotavljajo v postopku zaradi motenja posesti, tako da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba.

Pritožbeno sodišče je v predmetnem pritožbenem postopku odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ko so odločilnega pomena za zakonito in pravilno odločitev, ostala pritožbena navajanja pa skladno s 1. odst. 360. člena ZPP ni presojalo.

Pritožba torej ni uspela izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).