Jedro

Uporaba drugega odstavka 189. člena ZOR je odvisna od okoliščin konkretnega primera, na primer za katero vrsto premoženjske škode gre, ali je oškodovanec sam del škode že repariral, ali sta se pravdni stranki dogovorili, katere razmere se bodo upoštevale itd. V tej pravdni zadevi je tožnik pri oblikovanju tožbenega zahtevka upošteval izvedenčev izračun po cenah v času nastanka škode leta 1992. Toženka izvedenčevemu upoštevanju cen iz leta 1992 ni ugovarjala. Še več, tudi sama je upoštevala te cene pri delnem plačilu glavnice in zamudnih obresti med pravdo ter to v svojih vlogah podrobno pojasnila. Zato sedaj ne more zahtevati upoštevanja cen iz časa izdaje sodbe prve stopnje in prisojo zamudnih obresti šele od takrat dalje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka mora povrniti tožniku 80.681 SIT stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnik se je 4.9.1992 hudo telesno poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročila toženkina zavarovanka. Zaradi zloma glavice stegnenične kosti in izpaha kolka je bil v bolnici od 4.9.1992 do 23.10.1992. V prvi polovici septembra 1992 je zaradi preobilnega deževja v njegovem nasadu trsnih cepljenk prišlo od izbruha peronospore. Zato ni mogel izpolniti svoje obveznosti iz pogodbe o poslovnotehničnem sodelovanju s kmetijsko zadrugo. Namesto pričakovanih 70000 je lahko izročil le 22550 trsnih cepljenk. Od toženke je zahteval plačilo premoženjske škode, in sicer izgubljenega dobička, ki ga je na podlagi pogodbe pričakoval tudi za 47450 nepridelanih trsnih cepljenk in v pridelavo teh cepljenk vloženih sredstev. Sodišče prve stopnje je toženki v drugem sojenju naložilo, da mora tožniku plačati vseh zahtevanih 4.136.143 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1993 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo obeh sodb, da se tožbeni zahtevek zavrne, ali njuno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožniku ne glede na ugotovitve izvedenca ni uspelo dokazati, da je izguba pridelka izključno posledica njegove nezmožnosti za delo zaradi ugotovljene telesne poškodbe. Nelogično je, da naj bi tožnik zaradi zmanjšane pridelave v eni sezoni kar opustil svojo dejavnost. Neprepričljiva je trditev, da ni mogel zagotoviti nemotenega poteka proizvodnje, saj za organizacijska dela niso potrebni fizični napori. Zato propad posla ni posledica zadobljenih poškodb. Ugotovitve o odločilnih dejstvih ne bi smele temeljiti na izpovedbah prič, ki so tožnikovi prijatelji in znanci. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tako glede drugega odstavka 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kot glede pričetka teka zamudnih obresti. Za realno vzdrževanje denarne obveznosti bi sodišče moralo znesek valorizirati, ne pa prisoditi visoke zamudne obresti. Enako merilo bi moralo uporabiti tudi pri nespornem plačilu 876.000 SIT glavnice in 707.136 SIT obresti. Toženka meni, da je bila škoda ugotovljena šele z dopolnitvijo izvedenskega mnenja 16.5.2000. Ker je izvedenec ugotavljal škodo po razmerah ob njenem nastanku, bi sodišče ta znesek moralo valorizirati, saj prisojene zamudne obresti predstavljajo tožnikovo neupravičeno obogatitev.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Tožnik v odgovoru na vročeno revizijo predlaga njeno zavrnitev, odgovarja na vse revizijske trditve, opozarja, da sodišče ni bilo dolžno samo izračunati in valorizirati vseh izplačanih zneskov, da gre za trditveno in dokazno breme na toženkini stranki in da zato ta revizijski ugovor predstavlja nedovoljeno novoto.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je imel tožnik zaradi 4.9.1992 dobljene poškodbe stegnenice in kolka v bolnici odrejeno strogo ležanje, da pa je kljub utemeljeni zaskrbljenosti zaradi svoje poškodbe in odrejenemu načinu zdravljenja že v roku 14 dni po poškodbi uspel aktivirati svoja prijatelja in znanca, ki sta oba vrhunska strokovnjaka iz vinogradništva, da sta nasad pregledala in določila ukrepe za preprečitev še večje škode. Še zgodnejše ukrepanje ni bilo mogoče, saj tožnik za delo v nasadu ni imel nobene stalne pomoči, do izbruha peronospore pa je prišlo prav v prvi polovici septembra. Zato sta sodišči zaključili, da je tožnik v dani situaciji ukrepal kot dober gospodar. Drugačno revizijsko stališče je materialnopravno zmotno. Poleg tega to stališče toženka utemeljuje na nedovoljen način, saj zatrjuje, da tožniku ni uspelo dokazati, da je izguba izključno posledica škodnega dogodka, da so neprepričljiva tožnikova navajanja, da ni mogel zagotoviti nemotenega poteka proizvodnje in da sodišče ne bi smelo verjeti njegovim prijateljem in znancem. Te trditve merijo na izpodbijanje prej povzetih dejanskih ugotovitev obeh sodišč in na izpodbijanje dokazne ocene izpovedi zaslišanih prič. Toženka zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP s takimi trditvami v revizijskem postopku ne more uspeti. Njene trditve o kasnejši opustitvi proizvodnje trsnih cepljenk pa niso pravno upoštevne, saj tožnik uveljavlja plačilo odškodnine le za premoženjsko škodo v zvezi z izpadom proizvodnje v letu 1992. Neutemeljen je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava iz določbe drugega odstavka 189. člena ZOR, po kateri se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja drugače. Uporaba te zakonske določbe je odvisna od okoliščin konkretnega primera, na primer za katero vrsto premoženjske škode gre, ali je oškodovanec sam del škode že repariral, ali sta se stranki dogovorili, katere razmere se bodo upoštevale itd. Pravilni so razlogi sodišča druge stopnje, da je navedena zakonska določba predvsem izraz varstva oškodovančevega položaja, ker bi bil sicer lahko v času od zapadlosti odškodninske obveznosti do prisoje odškodnine zaradi poteka časa prikrajšan. Pravilni so tudi nadaljnji razlogi tega sodišča, da z upoštevanjem cen iz leta 1992 z zamudnimi obrestmi od 1.1.1993 dalje prvo sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava v toženkino škodo. Revizijsko sodišče še dodaja, da je izvedenec že v mnenju pred pravdo in tudi v kasnejši dopolnitvi upošteval cene iz leta 1992, torej v času nastanka premoženjske škode zaradi izgubljenega dobička in v proizvodnjo vloženih stroškov.

Tožnik je pri uveljavljanju svojega tožbenega zahtevka upošteval tak način izračuna škode. Toženka izvedenčevemu upoštevanju cen iz leta 1992 ni ugovarjala. Še več, tudi sama je upoštevala te cene, ko je v februarju 1998 med pravdo vplačala 876.000 SIT glavnice in 707.136 SIT zamudnih obresti. Kako je prišla do tega izračuna, je natančno pojasnila na obravnavi 11.5.1998 in v pritožbi proti sodbi iz prvega sojenja. Ker je toženka pristala na upoštevanje cen iz leta 1992 in jih pri delnem plačilu glavnice in zamudnih obresti tudi sama upoštevala, ne more sedaj zahtevati upoštevanja cen iz časa izdaje sodbe prve stopnje in prisojo zamudnih obresti šele od takrat dalje. Ugovor, da bi moralo sodišče valorizirati delno plačilo, je res revizijska novota, kot opozarja tožnik, je pa tudi sicer neutemeljen. Ker so bile pri postavitvi tožbenega zahtevka, pri delnem plačilu in pri prisoji upoštevane cene iz leta 1992, ko je škoda nastala, valorizacija delnega plačila med pravdo ne bi bila utemeljena.

Končno toženka neutemeljeno ugovarja tudi prisoji zakonskih zamudnih obresti že od 1.1.1993. Upoštevanje cen iz leta 1992 je vsaj načelno tak zahtevek utemeljevalo. Toženka temu datumu v postopku na prvi stopnji ni ugovarjala. Pri delnem plačilu med pravdo je ob upoštevanju cen iz leta 1992 plačala tudi zamudne obresti. Revizijska trditev, da naj bi bila škoda znana šele ob dopolnitvi izvedenskega mnenja dne 16.5.2000, je ne samo neutemeljena, ampak pomeni tudi nedovoljeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje, da je celotna škoda nastala in zapadla v plačilo v letu 1992. Ker po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženkino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. Odločitev o tožnikovih stroških revizijskega odgovora temelji na presoji vsebine tega odgovora, na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter na določbah odvetniške in taksne tarife.