Jedro

Obsojenec pa je bil tudi večkrat poučen in opozorjen na določbe 86. člena KZ-1, ki določajo, da če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela (list. št. 62, pa tudi ostale). Obsojenec je bil torej poučen, da lahko sodišče v primeru neopravljenega dela v splošno korist odloči, da se kazen izvrši. Vendar obsojeni v vsem tem času, od pravnomočnosti obsodilne sodbe, ni opravil niti ene ure dela v splošno korist, temveč je, kot je to tudi sam povedal (list. št. 131), za opravljanje dela v splošno korist ni imel časa. Ob navedenem in dejstvu, da je obdolženec med drugim tudi sam povedal (svojo izpovedbo pa je tudi lastnoročno podpisal), da z medicinsko dokumentacijo ne razpolaga, sodišču pa, kot je že obrazloženo, kljub pozivom tudi ni predložil ustrezne dokumentacije, ki bi izkazovala, da je bil upravičeno odsoten z narokov, in ko se v spisu nahaja tudi zdravniško spričevalo, iz katerega izhaja, da obsojeni izpolnjuje zdravstvene zahteve za predvideno delovno mesto v Domu starejših občanov A., kjer bi naj opravljal delo v splošno korist (list. št. 134-136), torej zdravstveno stanje ni bil razlog za neopravo dela v splošno korist, kar je sicer obsežno obrazloženo tudi v izpodbijanem sklepu.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obsojenega B. B. se zavrne kot neutemeljena.

II.Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim in petim odstavkom 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo, da se obsojenemu B. B. na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru X K 60957/2021 z dne 9. 11. 2021, ki je postala pravnomočna 1. 1. 2022, zaradi neopravljenega dela v splošno korist, izvrši enotna kazen eno leto in šest mesecev zapora.

2.Zoper tak sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

3.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4.Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da bi prvostopno sodišče moralo pred izdajo izpodbijanega sklepa odločiti o prošnji za podaljšanje roka, ki je bila vložena znotraj zakonskega roka treh let za opravo dela v splošno korist, šele nato pa bi sodišče obsojencu lahko eventualno preklicalo delo v splošno korist. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev pravice obsojenca, da lahko prosi za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist iz objektivnega razloga. V nadaljevanju pritožnik izpostavlja še, da v zadevi ni bistveno nepopolno ugotavljanje dejanskega stanja, kot sicer izhaja iz izpodbijanega sklepa, saj ni pomembno ali je obsojeni B. B. obravnavanega dne leta 2022 bil bolan ali ne in ali je o tem predložil potrdilo ali ne. Po oceni zagovornika je namreč bistveno dejstvo, da se je opravičil in da je nato dobil redno zaposlitev kot prekarni delavec za delo v tujini, kar je moral nujno sprejeti, da je lahko preživel svojo družino. Poleg navedenega sodišče tudi ni upoštevalo, da obsojeni skrbi za otroka s posebnimi potrebami, za katerega se trudi, da bi končal poklicno šolo, pri čemer celotni postopek nadzira tudi center za socialno delo. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka pa je podana tudi, ker je vso pošto v letu 2024, katero bi naj sprejel B. B., dejansko sprejela njegova izvenzakonska partnerica, ki je njegovo pošto tudi samovoljno odpirala in mu odrejala kaj mora storiti. Ker je obsojenčeva izvenzakonska partnerica obsojenca poslala na sodišče, ne da bi le ta imel pri sebi vabilo in torej ni vedel za kaj gre, je navedeno po oceni pritožnika bistvena kršitev določb postopka. V nadaljevanju zagovornik izpostavlja še, da obsojenec prestaja osebno krizo, da ni imel možnosti spremljati postopka za spremembo izrečene sankcije v zaporno kazen, da je bil brez zaposlitve, da skrbi za svojega sina s posebnimi potrebami in da ima tudi hčerka težave v šoli, zaradi česar obsojenec prosi, da se mu omogoči podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist. V nadaljevanju pritožnik izpostavlja tudi, da obsojencu ni bila dana možnost, da bi postavljal vprašanja priči C. C. in da bi sploh sodeloval na naroku, saj vabila za ta narok ni prejel, prav tako ni prejel vabila za narok 6. 5. 2024 in tudi ne za narok 3. 7. 2024. Vabila je, kot je že navedeno, prejela njegova partnerica, ki mu je naročila da mora na sodišče. Obsojenec tudi nikoli ni bil pozvan, da opraviči svoje zdravstvene težave in predloži potrdila, saj o takšnih pozivih ni bil nikoli obveščen. Tudi zagovorniku ni mogoče očitati, da ni predložil zdravstvene dokumentacije, saj z obsojencem ni imel stika vse do 2. 9. 2024.

5.S pritožnikom ni mogoče soglašati. Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da so pritožbene navedbe, da je bil obsojenec obsojen neutemeljeno, ker očitanega kaznivega dejanja nikoli ni storil, da je napačno priznal krivdo in ostale pritožbene trditve, ki se nanašajo na pravnomočno sodbo X K 60957/2021 z dne 9. 11. 2021, kot tudi vse ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na že pravnomočno zaključen kazenski postopek, brezpredmetne in ne morejo biti stvar tega pritožbenega postopka.

6.Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da bi moralo sodišče preden je odločilo o izvršitvi enotne kazni zaradi neopravljenega dela v splošno korist, odločiti o prošnji za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist iz objektivnega razloga. Kot je to navedeno že v izpodbijanem sklepu, obsojenec v obravnavani zadevi pred odločitvijo prvostopnega sodišča nikoli ni vložil predloga za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist (točka 7 izpodbijanega sklepa). Tudi sicer iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je zagovornik obsojenca prošnjo za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist vložil šele 16. 9. 2024 (list. št. 142), torej po izdaji izpodbijanega sklepa in zgolj en dan pred vložitvijo pritožbe zoper izpodbijani sklep. Prvostopno sodišče torej o obsojenčevi prošnji za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist ni moglo odločati, saj takšna prošnja, pred izdajo izpodbijanega sklepa, kot je sicer že rečeno, sploh ni bila vložena. Katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka bi naj torej zagrešilo prvostopno sodišče s tem, ker ni odločilo o prošnji, ki sploh ni bila vložena, pritožnik sicer v pritožbi ne pojasni, prav tako tudi ne konkretizira, katero konkretno kršitev iz 371. člena ZKP ima v mislih. Prav tako pritožnik tudi ne pojasni, katero konkretno bistveno kršitev določb kazenskega postopka bi naj zagrešilo prvostopno sodišče, ker bi naj vso pošto v letu 2024, katero bi naj sprejel obsojenec, dejansko sprejela njegova izvenzakonska partnerica. Sicer pa to, da bi naj pošto sprejemala njegova partnerica, iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, saj se na vročilnicah, ki so priloga v spisu, nahaja lastnoročni podpis obsojenca, brez kakršnihkoli opomb, da bi naj pošto namesto obsojenca prevzel kdo drug in da torej ni šlo za osebno vročitev.

7.Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da obsojenec ni bil obveščen o narokih za preklic pogojne obsodbe. Da je bil obsojenec med drugim obveščen tudi o naroku, razpisanem za 6. 5. 2024, izhaja iz lastnoročno podpisane vročilnice (list. št. 114), pa tudi dejstva, da je obsojenec svoj izostanek opravičil (list. št. 119 in 120) in navedel, da je zbolel, pri čemer ga je sodišče tudi podučilo, da je dolžan o bolezni predložiti ustrezno medicinsko dokumentacijo, česar pa obdolženec nikoli ni storil. Da je obdolženec med drugim prejel tudi vabilo za 3. 7. 2024, in da je torej vedel, da mora na sodišče, pa izhaja tudi iz dejstva, da se je kritičnega dne zglasil na sodišču, vendar prepozno, pri čemer je navajal, da je očitno zamenjal uro na vabilu. Tedaj je povedal tudi, da dela v splošno korist ni mogel opraviti, saj je moral zaradi preživljanja otrok delati, da je kaj zaslužil. Redno zaposlen ni že od leta 2018, saj zaradi težav s hrbtenico ne dobi redne zaposlitve. V nadaljevanju pa je navedel tudi, da je na sodišču sicer res povedal, da bo začel opravljati delo v splošno korist, saj je takrat tudi tako mislil, vendar pa so bile bolečine v hrbtenici prehude. Zakaj izvajalcu sankcije tega ni sporočil, pa ni znal pojasniti (list. št. 131). Navedeno pa nikakor ne potrjuje pritožbenih navedb zagovornika, da obsojenec 6. 5. 2024 in 3. 7. 2024 ni bil vabljen oziroma ni sprejel vabil na narok.

9.Glede na navedeno, ko torej obsojeni več kot dve leti ni opravil niti ene ure dela v splošno korist in to kljub temu, da je vedel, da je delo v splošno korist dolžan opraviti v obdobju največ dveh let in da se v primeru, da ne bo izpolnil nalog v okviru dela v splošno korist, izrečena kazen zapora izvrši, se je zavestno odločil, da delo v splošno korist ne bo opravil. Vzrok neizpolnjevanja nalog, ki izvirajo iz obsojencu naloženega opravljanja dela v splošno korist, kot je to pravilno zaključilo prvostopno sodišče, ni v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojencu onemogočalo opravljanje dela, temveč je vzrok neizpolnjevanja nalog v obsojenčevem nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, kot tudi njegovemu izmikanju, da začne delo v splošno korist sploh opravljati. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da se je obdolženec samovoljno odločil, da dela ne bo opravil in se z različnimi razlogi tudi izogibal nastopu dela v splošno korist. Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja tudi, da pritožbeno navajanje, da je delo v splošno korist sicer nameraval opraviti, vendar je zaradi preživljanja otrok moral delati, kar sicer tudi v pritožbi obširno izpostavlja obsojenčev zagovornik, in kar tudi sicer nasprotuje navedbam o obsojenčevi zdravstveni nesposobnosti za opravo dela v splošno korist, je potrebno soglašati z zaključki prvostopnega sodišča o obsojenčevi zavestni odločitvi, da bo ravnal v nasprotju s pravnomočno sodbo sodišča in to kljub temu, da je bil večkrat opozorjen na posledice takšnega ravnanja.

10.Pritožbeno sodišče pri tem dodaja še, da obsojenčeva skrb za sina s posebnimi potrebami in hčerko, ki se težje uči, ob nezaposleni partnerici, nikakor ne predstavlja opravičila za obsojenčevo ravnanje. Po logiki pritožnika, namreč nihče, ki mora skrbeti za družino in ima otroke s posebnimi potrebami, ne bi mogel na prestajanje zaporne kazni.

11.Glede na vse navedeno in ker pritožba obsojenčevega zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, in ker v tej fazi postopka pritožbeno sodišče ne more odločati o predlogu za podaljšanje roka za opravo družbeno koristnega dela, in ko pritožnik tudi z ničemer ni izkazal kako bi naj okoliščina, da obsojenec ni bil navzoč ob zaslišanju priče C. C., vplivala na pravilnost izpodbijanega sklepa, ob dejstvu, da je bil navzoč obsojenčev zagovornik, ki tudi v pritožbi ne pojasni kaj konkretno bi obsojenec želel vprašati pričo, ki je zgolj potrdila, da obsojenec kljub obljubi ni opravil dela v splošno korist, kar je povedal tudi obsojenec, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

12.Glede na obsojenčeve premoženjske razmere, je pritožbeno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka.