Jedro

Cesta, na kateri je tožnik utrpel škodo, je bila v izredno slabem stanju. Toženka kot vzdrževalec takšne ceste, je v skladu s skrbnostjo, kakršna se zahteva od dobrega strokovnjaka bila dolžna pogostnost pregledov in način vzdrževanja ceste prilagoditi stanju ceste.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 462,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2007 dalje do plačila in povračilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 586,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2.Zoper sodbo se zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen s stroškovno posledico zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče kot podlago svoje odločitve napačno upoštevalo Pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (v nadaljevanju: Pravilnik), ki je prenehal veljati s Pravilnikom o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja cest (Uradni list RS št. 62/1998; v nadaljevanju: Pravilnik-1). Že zmotna uporaba materialnega prava je podlaga za razveljavitev izpodbijane sodbe. V konkretnem primeru pa je zmotna uporaba materialnega prava vplivala tudi na napačno odločitev sodišča. Veljavni pravilnik, ki je podlaga pogodbe med upravljavcem cest Republiko Slovenijo in toženo stranko kot izvajalcem rednega vzdrževanja javnih cest, določa vrsto in obseg vzdrževalnih del, ki jih je bila dolžna opraviti toženka. V okviru sklenjene pogodbe je toženka opravljala redne preglede cest 2x tedensko (kot je predpisano za to cesto) in ob priliki pregledov tudi odpravila opažene pomanjkljivosti. Očitek sodišča, da toženka ceste ni vzdrževala tako, da do udarnih jam ne bi prihajalo, je neživljenjski. Nivo rednega vzdrževanja ceste določa upravljavec ceste – Republika Slovenija, ki edini lahko opravi sanacijo cest v takšni meri, da do udarnih jam ne bi prihajalo. Toženka tudi ne more na vseh cestah, ki jih redno vzdržuje, vsak trenutek odpraviti poškodbe ceste, do katere pride. Toženka ni imela razloga, da bi ugovarjala pasivni legitimaciji zato, ker ne bi bila dolžna vzdrževati ceste (saj za kaj takšnega ni razloga). Tožbeni očitek se nanaša izključno na pomanjkljivo vzdrževanje ceste, ki naj bi bilo v tem, da toženka pred nezgodo ni zakrpala udarne jame. Nesporno je ugotovljeno, da je toženka cesto pregledovala več kot dvakrat tedensko (kar je bila njena dolžnost), zaradi česar ne more sprejeti očitka neravnanja s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na očitek toženke, da udarne jame in poškodbe, kot jo zatrjuje tožnik, ni bilo. Nenavadno je to, da je tožnik prijavil škodo na policijski postaji šele dva dni po njenem nastanku, pa tudi priča R. C. vsekakor ni prepričljivo potrdil navedbe tožeče stranke.

3.Tožnik je v odgovoru na pritožbo poudaril, da je izpodbijana odločitev pravilna in predlagal zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).(1) V sporih majhne vrednosti so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni. Sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Zato pritožbeno sodišče že na začetku kot neupoštevne zavrača pritožbene očitke o napačni dokazni oceni izpovedi priče R. C. in posledično napačni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, ali je do poškodbe tožnikove pnevmatike res prišlo in ali je na cesti udarna jama dejansko bila.

6.Glede uporabe Pravilnika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila uporaba le-tega podlaga za presojo, na kakšen način je toženka sanirala udarne jame. Sodišče prve stopnje je mimo trditvene podlage ugotavljalo ustreznost postopka sanacije udarnih jam, kar pa ni bilo odločilno, zaradi česar tudi zmotna uporaba materialnega prava v tej smeri ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zahtevek tožnika je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, utemeljen iz drugih razlogov in na drugi pravni podlagi, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje.

7.Pravnorelevantno dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji tvorijo sledeča dejstva: - do poškodbe tožnikove pnevmatike je prišlo 23.4.2006, ko je tožnik zapeljal v udarno jamo, - udarna jama je bila na cesti, ki jo je bila dolžna vzdrževati toženka, - toženka je bila s strani PP Vrhnika v obdobju pred nezgodo (med 13.4. in 20.4. 2006) večkrat opozorjena na pomanjkljivo vzdrževano cesto, - toženka je cesto pregledala 19.4., 22.4., in 24.4., - vozišče je v tako slabem stanju, da lahko kadarkoli pride do poškodbe.

8.ZJC v 5. členu določa, da morajo biti javne ceste grajene in vzdrževane tako, da jih ob upoštevanju prometnih pravil in posebnih pogojev za odvijanje prometa, na primer slabih vremenskih razmer, lahko varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene. Cesta, na kateri je tožnik utrpel škodo je bila v izredno slabem stanju. Toženka je bila kot vzdrževalec takšne ceste v skladu s skrbnostjo, kakršna se zahteva od dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ),(2) dolžna pogostnost pregledov in način vzdrževanja ceste prilagoditi stanju ceste. Da pri vzdrževanju ceste ni pokazala zahtevane skrbnosti, kaže že dejstvo, da je bila na pomanjkljivo vzdrževano cesto večkrat opozorjena s strani uslužbencev policije. Še bolj pomembno pa je, da ni dokazala, da je vse pomanjkljivosti na cesti ob pregledih tudi ustrezno odpravila. (3)

9.Ker je do poškodbe tožnikove pnevmatike prišlo zaradi naleta v udarno jamo, ki se je na cesti nahajala zaradi nevestnega vzdrževanja le-te, je toženka kot vzdrževalec ceste (ki mora skrbeti, da so ceste v stanju, da jih lahko varno uporabljajo vsi uporabniki) dolžna povrniti škodo, ki je nastala tožniku zaradi njene opustitve (prvi odstavek 131. člena OZ).

10.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče (na podlagi 353. člena ZPP) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11.Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. ZPP). Tudi tožeča stranka sama nosi stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožene stranke (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. ZPP).

(1) Spori majhne vrednosti so spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR.

(2) Toženka je dejavnost vzdrževanja cest opravljala kot svojo poklicno dejavnost. (3) Kljub v postopku ugotovljenem dejstvu, da je 23.4.2006 udarna jama na cesti bila, le-te ob pregledu dne 24.4.2006 delavec toženke ni zaznal in saniral (B3).