Jedro

Ustava varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj. Ne preprečuje pa, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice in pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti še načelu zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države (odločba ustavnega sodišča U-I-101/95). V tem primeru se postavi vprašanje, kakšno pravico je toženec pridobil s tem, ko tožniki niso v roku, ki ga je predpisoval star zakon, predlagali izbrisa zatrjevanega materialnopravno napačnega vpisa. Do uveljavitve ZZK-1 zgolj zaradi neaktivnosti tožnikov ni pridobil nobene pravice, saj ni pretekel zakonsko določen rok (pred izdajo sklepa o zavarovanju rok ni mogel začeti teči). Torej ne gre za primer, ko bi toženec pridobil pravico na podlagi in v času veljavnosti ZZK, ZZK-1 pa takega načina pridobitve pravice (s potekom roka) ne predvideva. Zato ne moremo govoriti o tem, da bi bila z uporabo ZZK-1 kršena prej pridobljena pravica toženca. Z uporabo novega zakona tudi ne bi bilo omajano načelo zaupanja v pravo, zato pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, da ga v obravnavanem primeru ne bi uporabili.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo izbrisno tožbo, ker je ugotovilo, da je prepozna.

Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo tožniki po pooblaščenki. Strinjajo se, da je v času sporne vknjižbe veljala zakonodaja, ki je predpisovala rok za vložitev izbrisne tožbe, strinjajo se tudi s tem, da ZZK prehodnih določbah nima ustreznega intertemporalnega pravila ter da Ustava RS v 155. členu določa splošno prepoved povratne veljave predpisov. Trdijo pa, da gre v konkretnem primeru za situacijo, ko pravna norma učinkuje na konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo ZZK-1, v času vložitve predmetne tožbe pa še ni bil v celoti zaključen. Vpisana hipoteka in zaznamba izvršljivosti nista bili realizirani. Bili sta materialnopravno nepravilni v času vpisa in v času vložitve izbrisne tožbe. Sklicujejo se na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 615/2004 in povzemajo del obrazložitve te sodbe. Sklicujejo se tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 649/2005 in II Ips 722/2005 ter II Ips 81/2004, ki po njihovih trditvah, v primeru vpisov iz obdobja pred uveljavitvijo ZZK-1 nakazujejo na uporabo 243. člena ZZK-1. Omenjajo tudi odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1437/2010. V nadaljevanju razlagajo, da gre za vpis na nedoločenem deležu nepremičnine, last dolžnika, pri kateri dolžnik ni več vknjižen kot skupni lastnik, da gre za situacijo, ko sta hipoteka in zaznamba izvršljivosti vknjiženi, dejansko pa neizvršljivi ter da drugega sredstva kot izbrisno tožbo tožniki nimajo. Menijo, da je prvostopenjsko sodišče kršilo materialno pravo s tem, ko je uporabilo določbe ZZK, čeprav bi moralo uporabiti določila ZZK-1 v skladu z načeli Ustave RS. Kršilo je tudi Ustavo RS predvsem 2., 14., 15., 22., 23., 33., 67., in 153. člen Ustave RS. Predlagajo razveljavitev sklepa.

Toženec je po svojem pooblaščencu odgovoril na pritožbo, predlagal njeno zavrnitev in povrnitev stroškov odgovora nanjo.

Pritožba je utemeljena.

Drugostopenjsko sodišče se je moralo v tem pritožbenem postopku ukvarjati z vprašanjem pravočasnosti tožbe. Prvostopenjsko sodišče je namreč izbrisno tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da je prepozna. Dejansko stanje, ki je podlaga tej odločitvi, ni sporno. Izpodbijana vpisa (vknjižba hipoteke in zaznamba izvršljivosti terjatve) sta bila opravljena na podlagi sklepa o zavarovanju z dne 16.3.2001 v času veljavnosti starega Zakona o zemljiški knjigi (ZZK, Ur. l. RS, št. 33/95), ki je določal triletni rok za vložitev izbrisne tožbe, izbrisna tožba pa je bila vložena 11.5.2009 v času veljavnosti novega Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1, Ur. l. RS, št. 58/03), ki roka za vložitev izbrisne tožbe ne določa več.

Prvostopenjsko sodišče je moralo presoditi, katera pravila je treba uporabiti, ali pravila po ZZK ali tista po ZZK-1. Odločilo je, da je treba uporabiti ZZK, ker ZZK-1 ni predvidel retroaktivne veljave in bi bila nasprotna razlaga v nasprotju s prepovedmi po 155. členu Ustave Republike Slovenije.

V bazi sodnih odločb so objavljene odločbe, ki zastopajo enako stališče, kot ga je v tej zadevi zavzelo prvostopenjsko sodišče, in so tudi take, v katerih se sodišče s tem vprašanjem v razlogih izrecno ni ukvarjalo, a je kljub temu sodilo po ZZK-1 in prekluzivnih rokov iz ZZK ni upoštevalo (odločba VSL II Cp 3500/2010).

Pritožba meni, da zgolj kriterij prepovedi retroaktivnosti ne more biti edini pri odločanju o tem, kateri predpis bo sodišče pri svoji odločitvi uporabilo, s čimer se v tem primeru pritožbeno sodišče strinja. V tej zadevi gre za tako situacijo: tožniki (prvi trije tožniki in pravna prednica četrtega tožnika V.M.) so bili skupaj z Z.M. vpisani v zemljiški knjigi kot skupni lastniki parcele 3266 k.o. Š., na podlagi sklepa o dedovanju z dne 25.2.1988 (četrti toženec se je vpisal kot skupni lastnik na podlagi sklepa o dedovanju iz leta 1991 po pokojni V.M.). Z.M. je toženčev dolžnik, zoper katerega je sodišče 16.3.2001 izdalo sklep o zavarovanju z vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti terjatve na dolžniku lastnem nedoločenem deležu pri navedeni nepremičnini in ga izvedlo v zemljiški knjigi. Od izdaje tega sklepa, ki predstavlja izvršilni naslov, do uveljavitve ZZK-1, ni pretekel triletni prekluzivni rok, hipoteka pa ni bila realizirana niti takrat, niti kasneje. Toženec je sicer že leta 2001 predlagal izvršbo zoper Z.M. na njegov nedoločen delež pri tej nepremičnini, vendar je bil njegov predlog zavrnjen z obrazložitvijo, da izvršba na nedoločen solastninski delež ni mogoča. Kasneje je prišlo do delitve navedene nepremičnine, tožniki so vknjiženi kot skupni lastniki parcele 3266/1 k.o. Š., Z.M. pa kot lastnik parcele 3266/2 k.o. Š.. Vse to je razvidno iz spisa. Pri nepremičnini tožnikov je vknjižena hipoteka v korist toženca ter zaznamba neposredne izvršljivosti terjatve pri „M.Z. lastnem nedoločenem deležu“ in je tak vpis, kot pravilno opozarja pritožba, zanj neučinkovit (tožencu ne prinaša nobenih koristi).

Ustava varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj. Ne preprečuje pa, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice in pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti še načelu zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države (povzeto iz obrazložitve odločbe ustavnega sodišča U-I-101/95). V tem primeru se postavi vprašanje, kakšno pravico je toženec pridobil s tem, ko tožniki niso v roku, ki ga je predpisoval star zakon, predlagali izbrisa zatrjevanega materialnopravno napačnega vpisa. Do uveljavitve ZZK-1 zgolj zaradi neaktivnosti tožnikov ni pridobil nobene pravice, saj ni pretekel zakonsko določen rok (pred izdajo sklepa o zavarovanju rok ni mogel začeti teči). Torej ne gre za primer, ko bi toženec pridobil pravico na podlagi in v času veljavnosti ZZK, ZZK-1 pa takega načina pridobitve pravice (s potekom roka) ne predvideva. Zato ne moremo govoriti o tem, da bi bila z uporabo ZZK-1 kršena prej pridobljena pravica toženca. Z uporabo novega zakona tudi ne bi bilo omajano načelo zaupanja v pravo, zato pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, da ga v obravnavanem primeru ne bi uporabili. Sicer pa je toženčeva v zemljiški knjigi vpisana zastavna pravica le mrtva črka na papirju. Z uporabo novega zakona, ki zagotavlja tožnikom pravico do sodnega varstva, toženec ne bo prizadet. Upoštevaje zgoraj navedene razloge, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep, ki je materialnopravno napačen, razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.