Jedro

Posamezniku mora biti zagotovljena pravica do izjave o vsem procesnem gradivu, predloženem v fazi odločanja o pravnih sredstvih, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj.

Izrek

Z ahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Trbovljah v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Hrastnik (v nadaljevanju prekrškovni organ) je storilcu M. V. izdal plačilni nalog št. 0000101427441 z dne 9. 11. 2011 zaradi prekrška po petem odstavku 52. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 52. člena ZPrCP, s katerim mu je izrekel globo v višini 700 EUR in 9 kazenskih točk. Okrajno sodišče v Trbovljah je s sodbo ZSV 5/2012 z dne 26. 7. 2012 delno ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo in plačilni nalog spremenilo tako, da je storilca spoznalo za odgovornega prekrška po drugem odstavku 98. člena ZPrCP in mu izreklo globo v višini 200 EUR.

2. Zoper pravnomočno odločbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb petega odstavka 65. člena ZP-1 in 22. člena v povezavi z 29. členom Ustave RS, s predlogom naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Trbovljah v novo odločanje. V zahtevi navaja, da je prekrškovni organ storilcu očital storitev prekrška po 3. točki prvega odstavka 52. člena ZPrCP, ker je kot voznik tovornega vozila prehiteval dve vozili pod vrhom klanca in v ovinku, kjer ni zadostne vidne razdalje. Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) dopolnilo dokazni postopek in plačilni nalog spremenilo tako, da je storilca namesto za zgoraj navedeni prekršek spoznalo za odgovornega za prekršek po drugem v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZPrCP, ker je kot voznik tovornega vozila preko neprekinjene ločilne črte prehiteval dve vozili hkrati. Očitek, da je pri prehitevanju prevozil neprekinjeno ločilno črto, je vseboval šele opis dejanskega stanja, ki ga je prekrškovni organ po vloženi zahtevi za sodno varstvo posredoval sodišču, in v obravnavanem primeru storilcu ni bil poslan. Po prepričanju vrhovnega državnega tožilca je sodišče s tem, ko storilca v nobeni fazi postopka ni seznanilo z navedenim očitkom, kršilo določbo petega odstavka 65. člena ZP-1 in določbe 22. in 29. člena Ustave.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki soglaša z navedbami vrhovnega državnega tožilca, obenem pa vztraja in pojasnjuje tudi še druge kršitve določb prekrškovnega postopka, ki narekujejo ustavitev postopka in ne le razveljavitve zadeve in vrnitve v novo odločanje.

B.

4. V obravnavanem primeru je bil storilcu izdan plačilni nalog zaradi storitve prekrška po petem odstavku 52. člena ZPrCP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 52. člena ZPrCP, iz kratkega opisa prekrška na plačilnem nalogu pa izhaja, da je storilec dne 9. 11. 2011 na regionalni cesti I reda št. 221. odsek 1222, pri kmk 4,0 s tovornim vozilom prehiteval dve vozili pod vrhom klanca v ovinku. Po vloženi zahtevi za sodno varstvo, je prekrškovni organ sodišču predložil opis dejanskega stanja, iz katerega je razvidna še dodatna okoliščina, in sicer, da sta smerni vozišči na zgoraj navedenem odseku ločeni z neprekinjeno ločilno črto. Okrajno sodišče v Trbovljah je na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 dopolnilo dokazni postopek in zaslišalo priči J. F. in T. J. in po tako dopolnjenem dokaznem postopku zaključilo, da storilcu ni dokazana kršitev 3. točke prvega odstavka 52. člena ZPrCP, po kateri voznik ne sme prehitevati ali začeti prehitevati drugo vozilo pod vrhom klanca, pred ovinkom ali v ovinku, kjer ni zadostne vidne razdalje. Ugotovilo pa je, da je storilec nedvomno prehiteval preko neprekinjene ločilne črte in kršil prvi odstavek 98. člena ZPrCP, po katerem morajo udeleženci cestnega prometa ravnati v skladu z omejitvami, prepovedmi in obveznostmi, izraženimi s prometno signalizacijo in storil prekršek po drugem odstavku 98. člena ZPrCP.

5. Podatki spisa potrjujejo ugotovitev vrhovnega državnega tožilca, da storilec z očitkom, da je prehiteval preko neprekinjene ločilne črte, ni bil seznanjen. Prekrškovni organ je z dopisom z dne 3. 1. 2012 Okrajnemu sodišču v Trbovljah v reševanje odstopil zahtevo za varstvo zakonitosti, kateri je bil priložen tudi opis dejanskega stanja. Ta dopis je bil v vednost poslan tudi storilcu in njegovemu zagovorniku, vendar brez prilog, med katerimi se je nahajal tudi opis dejanskega stanja. V kratkem opisu prekrška na plačilnem nalogu, kot tudi na dopisu z dne 12. 12. 2011, s katerim je bil plačilni nalog poslan storilcu, očitek da je storilec prehiteval preko neprekinjene ločilne črte, ni razviden, prav tako iz zapisnikov o zaslišanju prič, s katerimi je bil dopolnjen dokazni postopek, ni razvidno, da bi bil storilec seznanjen s tem očitkom.

6. Iz ustaljene ustavnosodne(1) in sodne(2) prakse izhaja, da je bistvo pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ta, da je posamezniku zagotovljena pravica do izjave o vsem procesnem gradivu, predloženem v fazi odločanja o pravnih sredstvih, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj. Dolžnost sodišča, da storilca seznani z dejstvi, glede katerih se v postopku pred prekškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti, je po uveljavitvi novele ZP-1C izrecno zapisana v novem petem odstavku 65. člena ZP-1. V obravnavanem primeru izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi sodišča, da je storilec vozil preko neprekinjene ločilne črte, o tem dejstvu pa sodišče storilca ni seznanilo v nobeni fazi postopka in mu ni omogočilo, da se o njem izjavi, zato je kršilo določbo petega odstavka 65. člena ZP-1 in določbo 22. člena Ustave RS.

7. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ter razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

Op. št. (1): Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-319/10-14 z dne 20. 1. 2011. Op. št. (2): Glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 6/2012 z dne 23. 2. 2012, IV Ips 45/2011 z dne 17. 5. 2011, IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008.