Jedro

Od delodajalca ni mogoče zahtevati, da v primeru, ko je njegov delavec odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo (bolezen), opredeli trajanje delovnega razmerja za določen čas na način, kot je opredeljen v členu 69/8 ZJU. Prav tako niti ZJU niti ZDR ne določata, da bi moralo biti v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, sklenjeni iz razloga nadomeščanja začasno odsotnega delavca, poimensko navedeno, katerega začasno odsotnega delavca se nadomešča. Tožnica je ostala na delu tudi po poteku časa za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, kar je zadosten razlog za ugotovitev, da se je pogodba o zaposlitvi za določen čas transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Na ugotovitev, da je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas, nima nikakršnega vpliva okoliščina, da je tožnica kasneje sklenila s toženo stranko še eno pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20. 4. 2010 in ji še traja ter da je tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas od 25. 6. 2008. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji čas od 20. 4. 2010 dalje do vrnitve vpisati kot delovno dobo v evidenco delovne dobe, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ter ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V III. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 897,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen stroškovno zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je potrebno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena 26. 6. 2007, na podlagi 54. člena ZDR šteti kot pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ker naj bi bila ta sklenjena v nasprotju z 52. členom ZDR. Ta pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena skladno z razpisom, ki je bil financiran s strani Evropskega socialnega sklada. Podlaga za to pogodbo o zaposlitvi je bila pogodba o subvencioniranju zaposlitve brezposelne osebe iz ciljne skupine podaktivnosti, ki se sooča z ovirami pri vstopu na trg dela in bo zaposlitev ohranila najmanj eno leto. Ta pogodba je bila sklenjena med Zavodom RS za zaposlovanje, Območna enota ..., tožnico in toženko. S sklenitvijo pogodbe je bil torej realiziran ukrep aktivne politike zaposlovanja. Ta ukrep pa na podlagi 9. alinee 52. člena ZDR omogoča sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje se je napačno opredelilo tudi do pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 24. 6. 2008. Zakon o javnih uslužbencih namreč ne določa, da pogodba o zaposlitvi za določen čas, v kateri čas trajanja delovnega razmerja ni opredeljen v letih, mesecih oziroma dnevih, zaradi takšne „opustitve“ preide v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tega ne določa niti ZDR. Pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 24. 6. 2008 je bila sklenjena zakonito. Napačno je nadalje stališče sodišča prve stopnje, da je prišlo do transformacije delovnega razmerja po tej pogodbi tudi zato, ker je tožnica dva dni po izteku veljavnosti te pogodbe nadaljevala z delom pri toženi stranki. Obdobje, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, ni prekluzivni rok, zato dvodnevna nehotena zamuda pri podpisu nove oziroma naslednje pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne more imeti za posledico, da predhodna pogodba o zaposlitvi za določen čas preide v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Takšen prehod je možen le, če delavec in delodajalec nove, kasnejše pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne podpišeta. Tudi v primeru, če bi držalo stališče sodišča prve stopnje, je potrebno upoštevati dejstvo, da je tožena stranka s tožnico po dveh dneh dela brez pogodbe o zaposlitvi sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. S to novo pogodbo o zaposlitvi sta pogodbeni stranki izrazili voljo, da gre pri podpisu te pogodbe dejansko za novacijo pravnega razmerja med strankama. Aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki sta ga tožnica in tožena stranka sklenili 31. 3. 2010, je bil sklenjen izključno z namenom napredovanja tožnice v višji plačni razred. Pri zapisu tega aneksa pa je prišlo do pisne pomote, zaradi česar je v njem navedeno, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas. Pogodbena volja obeh strank pri podpisu tega aneksa je bila popolnoma jasna (napredovanje tožnice v višji plačni razred), kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, zato pisna pomota v tem aneksu ne more biti odločilna za ugotovitev, da je tožnica tudi na podlagi tega aneksa v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sicer delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost njegove odločitve o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvedlo vse dokaze, ki sta jih za potrditev svojih navedb predlagali stranki, poleg tega pa je v skladu z določbo 1. odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) ter v zvezi z določbo 285. člena ZPP zaslišalo še priči B.B. in A.A.. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da je tožničin tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, utemeljen. Ugotovilo je, da je prišlo do transformacije delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki iz določenega v nedoločen čas na podlagi določbe 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) zato, ker sta bili pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki ju je tožena stranka sklenila s tožnico dne 26. 6. 2007 (A2) in dne 24. 6. 2008 (A3), sklenjeni v nasprotju z zakonom, ker sta se stranki z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 3. 2010 (A13) dogovorili za delovno razmerje za nedoločen čas in tudi zato, ker je tožnica po poteku časa, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 24. 6. 2008, ostala na delu pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče se z vsemi zgoraj navedenimi zaključki prvostopenjskega sodišča ne strinja, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, kljub temu pa ugotavlja, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o tem, da so bili izpolnjeni pogoji za ugotovitev, da je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kot to opredeljuje 54. člen ZDR.

V nadaljevanju se pritožbeno sodišče opredeljuje do zakonitosti pogodb o zaposlitvi za določen čas z dne 26. 6. 2007 in z dne 24. 6. 2008 oziroma aneksa z dne 31. 3. 2010 in do posledic dejstva, da je tožnica ostala na delu pri toženi stranki tudi po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene dne 24. 6. 2008. - K pogodbi o zaposlitvi za določen čas, sklenjeni dne 26. 6. 2007 (A2) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 26. 6. 2007 (A2) sklenjena v nasprotju z zakonom. Za toženo stranko je na podlagi 22. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) veljal tudi drugi del citiranega predpisa, v katerem so urejene posebne določbe za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti. V omenjeni pogodbi o zaposlitvi po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bil naveden noben od razlogov, na podlagi katerih se z ozirom na člen 68/1 ZJU lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas. V zvezi s to pogodbo o zaposlitvi je bilo ugotovljeno, da je temeljila na pogodbi o subvenciji za zaposlitev (B1), ki so jo sklenili Zavod RS za zaposlovanje, tožnica in tožena stranka. Ta pogodba o subvenciji za zaposlitev je bila sklenjena po predhodni uspešni prijavi tožene stranke na javni razpis za izbor projektov zaposlitvenih programov pri neprofitnih delodajalcih v RS za leto 2007, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS (Ur. l. RS, št. 21/2007 – razglasni del). Iz omenjenega javnega razpisa, ki je temeljil tudi na Pravilniku o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja, Programu ukrepov aktivne politike zaposlovanja za obdobje 2007 – 2013 in Načrtu izvedbe programa ukrepov aktivne politike zaposlovanja za leti 2007 in 2008 (torej na aktih, ki so bili sprejeti v zvezi z aktivno politiko zaposlovanja, katere bistveni namen je omogočiti zaposlovanje brezposelnim osebam in ki jo je v spornem obdobju opredeljeval Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 107/06 – uradno prečiščeno besedilo) izhaja, da je namen javnega razpisa povečanje zaposlitvenih možnosti s subvencijo za zaposlitev brezposelnih oseb iz ciljne skupine za najmanj eno leto s polnim delovnim časom pri neprofitnih delodajalcih, pri čemer vsaka zaposlitev predstavlja projekt. Glede na to bi bilo mogoče po oceni pritožbenega sodišča pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 26. 6. 2007 uvrstiti med pogodbe ki jih opredeljuje 3. točka člena 68/1 ZJU. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila omenjena pogodba o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker je bila sklenjena le za eno leto, čeprav naj bi po pogodbi o subvenciji zaposlitev tožnice pri toženi stranki trajala najmanj eno leto, ni odločilna za presojo zakonitosti navedene pogodbe.

- K pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 24. 6. 2008 (A3) Sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo zakonitosti omenjene pogodbe ugotovilo, da je le-ta nezakonita, ker tožena stranka ni upoštevala določbe člena 69/8 ZJU. Na podlagi tega je zaključilo, da je z ozirom na določbo člena 10/2 ZDR tudi ta pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Drugi razlog za nezakonitost te pogodbe pa je po stališču sodišča prve stopnje dejstvo, da v njej ni navedeno, katero delavko bo tožnica nadomeščala. V zvezi s temi ugotovitvami pritožbeno sodišče ugotavlja, da člen 69/8 ZJU zares določa, da mora biti v pogodbi o zaposlitvi, ki je sklenjena za določen čas, čas trajanja delovnega razmerja določen v letih, mesecih oziroma dnevih, razen če gre za delovna mesta v kabinetu. Vsebino te določbe in vpliv izostanka določitve časa trajanja delovnega razmerja v letih, mesecih oziroma dnevih na zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa je potrebno presojati tudi ob upoštevanju konkretnih razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, ki jih sicer opredeljuje člen 68/1 ZJU. Po stališču pritožbenega sodišča od delodajalca ni mogoče zahtevati, da v primeru, ko je njegov delavec odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo (bolezen), opredeli trajanje delovnega razmerja za določen čas na način, kot je opredeljen v členu 69/8 ZJU. Delodajalec namreč ne more vedeti, koliko časa bo trajala začasna odsotnost takšnega delavca z dela. V sporni pogodbi o zaposlitvi za določen čas je bil kot razlog za njeno sklenitev naveden nadomeščanje začasno odsotne javne uslužbenke. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica nadomeščala odsotno delavko B.C. (poročeno B.D.), pri čemer je iz listinskih dokazov razvidno, da je bila navedena delavka v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 24. 6. 2008 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, nato pa ji je bil odobren porodniški dopust oziroma dopust za nego in varstvo otroka (B3). Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da neupoštevanje določbe člena 69/8 ZJU ni imelo vpliva na zakonitost pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2008. V zvezi s tem se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje tudi na določbo člena 10/2 ZDR, saj ta ureja posledice v primeru, če s pogodbo o zaposlitvi čas trajanja ni pisno določen (do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo, saj je bila tožnica pri toženi stranki za določen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 6. 2008 zaposlena za obdobje do vrnitve na delo začasno odsotne javne uslužbenke). Pritožba tožene stranke v zvezi s tem pravilno opozarja tudi na to, da niti ZJU niti ZDR ne določata, da bi moralo biti v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, sklenjeni iz razloga nadomeščanja začasno odsotnega delavca, poimensko navedeno, katerega začasno odsotnega delavca se nadomešča. Iz teh razlogov torej pogodba o zaposlitvi z dne 24. 6. 2008 ni nezakonita, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Pravilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potrebno šteti, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas zato, ker je ostala na delu pri toženi stranki tudi po izteku veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 24. 6. 2008. V postopku je bilo namreč ugotovljeno (tega tožena stranka niti ne prereka), da je pogodba o zaposlitvi z dne 24. 6. 2008 prenehala veljati 9. 3. 2010, ko se je na delo vrnila začasno odsotna delavka, in da je tožnica kljub temu nadaljevala z delom pri toženi stranki dne 10. 3. 2010 in 11. 3. 2010 brez nove sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko je tožnica za določen čas sklenila šele 12. 3. 2010 (A4), vendar pa je zaradi nadaljevanja dela tožnice pri toženi stranki po 9. 3. 2010 na podlagi 54. člena ZDR potrebno šteti, da je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da nadaljevanje dela tožnice pri toženi stranki po izteku prej veljavne pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne more imeti za posledico uporabo 54. člena ZDR, ker naj bi šlo za dvodnevno nehoteno zamudo pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi (A4). Ugotovljeno je namreč bilo, da je tožnici prejšnja pogodba o zaposlitvi potekla 9. 3. 2010, ko se je na delo vrnila delavka, ki jo je tožnica nadomeščala in da je tožnica z delom pri toženi stranki nadaljevala zaradi povečanega obsega dela (izpovedi prič A.B., B.B., A.A.). To dejstvo pa je zadosten razlog za ugotovitev, da se je pogodba o zaposlitvi za določen čas transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Na ugotovitev, da je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas, nima nikakršnega vpliva niti to, da je tožnica kasneje sklenila s toženo stranko še eno pogodbo o zaposlitvi za določen čas (A4), ki je bila sicer po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča zakonita. V zvezi s tem je tudi vsebinsko neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da sta s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 12. 3. 2010 (A4) stranki izrazili voljo, da s to pogodbo tožnici pri toženi stranki preneha delovno razmerje za nedoločen čas. S to pogodbo ni prišlo do novacije, kot jo opredeljuje Obligacijski zakonik (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) v členih od 323 do 327. V pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 12. 3. 2010 (A4) namreč ni izražena izrecna in nedvoumna volja obeh pogodbenih strank, da tožnici delovno razmerje za nedoločen čas pri toženi stranki preneha (tako tudi sodba VS RS opr. št. VIII Ips 461/2006 z dne 11. 3. 2008). Iz tega razloga sklicevanje tožene stranke na določbe Obligacijskega zakonika, ki opredeljujejo novacijo, niso relevantne.

Ker je z ozirom na zgoraj ugotovljeno na podlagi dejstva, da je tožnica ostala na delu pri toženi stranki po 9. 3. 2010, potrebno šteti, da je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ni odločilnega pomena določba aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi (A13), sklenjenega dne 31. 3. 2010, iz katere izhaja ugotovitev, da naj bi bila tožnica v delovnem razmerju s toženo stranko za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Iz preambule citiranega aneksa je razvidno, da je bil ta sklenjen tudi na podlagi 16. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, na podlagi česar je zaključiti, da je bil namen sklenitve tega aneksa napredovanje tožnice pri toženi stranki (kar izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič). Zato določba navedenega aneksa, iz katere izhaja, da naj bi bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas in ki je potrditvah tožene stranke ter izpovedbah prič posledica napake pri pripravi tega aneksa (izpovedba prič A.A. in B.B.) ne more biti podlaga za ugotovitev, da je tožnica sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas tudi iz tega razloga.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.