Jedro

Tožnik namreč uveljavlja pridobitev lastninske pravice pred uveljavitvijo ZTLR, kar pomeni, da je potrebno uporabiti določbe predpisov, ki so veljali v času zatrjevanega priposestvovanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v N. zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstaja lastninska pravica v korist tožnika na nepremičninah s parc.št. 1011, 1012 in 1018 k.o. K., v zemljiški knjigi vpisanih kot javno dobro, in da je tožena stranka dolžna priznati tožniku lastninsko pravico in izdati listino, sposobno za vpis v zemljiški knjigi. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da so sporne nepremičnine, ves čas, torej že najmanj od leta 1931 vpisane v seznamu javnega dobra in da sodišče nikoli ni opravilo vpisov na podlagi listin, ki jih je v preteklosti predložil tožnik. Verjeti je sicer, da ima tožnik in njegovi pravni predniki sporne nepremičnine ves čas v posesti, vendar na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) priposestvovanje na javnem dobru ni mogoče. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga, da Višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo odločanje, pritožbeni stroški pa naj bodo nadaljnji stroški postopka. Tožnik v pritožbi navaja, da so bile sporne nepremičnine vseskozi kmetijsko zemljišče, kar že po definiciji ne more spadati v javno dobro. Ni znano, na podlagi katerih listin je do vknjižbe javnega dobra na spornih nepremičninah sploh prišlo. Tožnik je zatrjeval, da je nepremičnine priposestvoval že pred 6.4.1941, zato je sodišče uporabilo napačen materialnopravni predpis. Iz zemljiškoknjižnega vložka ne izhaja, kdaj je bil vložek vzpostavljen, so pa prvi vpisi v italijanskem jeziku, tožnik pa je zatrjeval, da so imeli njegovi pravni predniki sporne nepremičnine v posesti že vsaj od leta 1905 ter je za to tudi predložil ustrezne prisojilne listine. Po paragrafu 1472 Občega državljanskega zakonika (ODZ) se je nepremičnine državnega zaklada lahko priposestvovalo, predmetne nepremičnine niso bile take narave, da na njih priposestvovanje ne bi bilo mogoče. Ker je priposestvovalna doba potekla že pred uveljavitvijo jugoslovanskih predpisov, bi moralo sodišče upoštevati določbe ODZ. Poleg tega je sodišče spregledalo sklep, s katerim je bila dovoljena sodna predložitev prisojilne listine z dne 23.8.1921, ta sklep bi bilo treba obravnavati v smislu paragrafa 434 ODZ. Ker je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, tudi ni ocenjevalo predlaganih dokazov. Zagrešilo je še kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ni ocenilo s potrebno skrbnostjo in vestnostjo izvedenih dokazov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba pravilno opozarja, da je prvostopno sodišče uporabilo napačen materialnopravni predpis. Tožnik namreč uveljavlja pridobitev lastninske pravice pred uveljavitvijo ZTLR, kar pomeni, da je potrebno uporabiti določbe predpisov, ki so veljali v času zatrjevanega priposestvovanja. ODZ je pod določenimi pogoji res dopuščal priposestvovanje javnega dobra (paragraf 1472), zato bi prvostopno sodišče moralo ugotavljati, ali so ti pogoji izpolnjeni. Pritožba pa tudi pravilno opozarja, da sodišče ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja, saj ni jasno, na podlagi katerih listin je do vknjižbe javnega dobra sploh prišlo. Prvostopno sodišče je res vpogledalo v historični zemljiškoknjižni izpisek, vendar le glede lista A2 in s tem v zvezi ugotovilo, da so sporne nepremičnine pri vl.št. 1 k.o. K. vpisane že od leta 1931, nima pa ta izpisek podatkov o B - listu, torej o tem, kakšni vpisi glede lastništva so bili v tem vložku. Če bi se izkazalo, da je bilo javno dobro vpisano šele kasneje, tožnik pa zatrjuje, da imajo njegovi pravni predniki nepremičnine v posesti že od leta 1905, bi lahko prišlo do priposestvovanja že prej (splošna priposestvovalna doba je v zvezi z načelnim pravnim mnenjem zveznega vrhovnega sodišča št. 3/60, z dne 4.4.1960, 20 let). Ker sodišče zaradi napačnega materialnopravnega stališča odločilnih dejstev ni ugotavljalo, je bilo treba sodbo razveljaviti in vrniti v novo odločanje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče najprej ugotoviti, kdaj so bile sporne nepremičnine vpisane kot javno dobro in nato uporabiti v času zatrjevanega priposestvovanja veljavne predpise ter na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje.

Izrek o stroških temelji na določbi 65. člena ZPP.