Jedro

Pri obravnavanju oblastvenega posega je potrebno ugotoviti, katero „vzročno“ ravnanje javnopravne osebe je povzročilo škodo prizadetemu.

Neizdaja projektnih pogojev v zakonskem roku, tožeči stranki ni mogla povzročiti nobene škode, še več, zakonska domneva o izdanem soglasju je bila njej v dobro in ne v škodo. Tudi kasnejši postopek oblasti organov, ki je privedel do zavrnitve soglasja in neizdaje gradbenega dovoljenja, ni bil protipraven. Zato o kakršnemkoli trajanju protipravnega stanja ne moremo govoriti.

Izrek

I. Pritožbi prvo tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je odločeno o stroških postopka razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke (točka 1. izreka).

III. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške, prvo in drugo tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: 1. „Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 5.650.085,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 11. 8. 2008 do plačila. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. 2. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki RS Ministrstvu za kulturo povrniti pravdne stroške v znesku 30.957,50 EUR, drugotoženi stranki Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije pa pravdne stroške v višini 37.205,40 EUR, vse v 15 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.“

2. Prvo tožena stranka je predlagala izdajo popravnega sklepa, podrejeno pa je vložila pritožbo zoper 2. točko izreka sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijani sklep o stroških spremeni tako, da bo v izreku pravilno navedena prvo tožena stranka in ne Ministrstvo za kulturo.

3. Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in višjemu sodišču predlagala, da ugodi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Obe toženi stranki sta na pritožbo odgovorili in predlagali višjemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne ter sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

5. Višje sodišče je ugotovilo, da je bil 7. 5. 2014 nad tožečo stranko začet stečajni postopek (St 2058/2014), kar pomeni, da je od tega dne dalje pravdni postopek prekinjen (4. alineja prvega odstavka 205. člena ZPP). Ker pa sta bili pritožbi vloženi pred začetkom stečajnega postopka in je prekinitev nastala potem, ko so se iztekli tudi roki za odgovor na pritožbo, je senat višjega sodišča o zadevi odločil na podlagi določbe drugega odstavka 207. člena ZPP. Pred vročitvijo te odločbe pravdnim strankam pa bo moralo sodišče prve stopnje izdati še sklep o prekinitvi postopka (drugi odstavek 205. člena ZPP).

6. Pritožba prvo tožene stranke je utemeljena.

7. Iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek sodbe v delu odločitve o pravdnih stroških, tako kot je zapisan, nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi, zaradi česar odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je višje sodišče glede na pravne posledice začetka stečajnega postopka samo ne more več odpraviti. Pravilen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da je prisodilo pravdne stroške Ministrstvu za kulturo, čeprav jih je v tem postopku zahtevala Republika Slovenija, ki v pravdi nastopa kot prvo tožena stranka. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi prvo tožene stranke ugodilo, sklep o stroških razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

8. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka kupila zemljišče zaradi načrtovane gradnje objektov. Dne 30. 7. 2007 je na drugo toženo stranko naslovila vlogo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev. Ker kulturnovarstvenih pogojev drugo tožena stranka ni izdala, je tožeča stranka na Upravno enoto Sežana (potem ko je pridobila soglasje komunalno stanovanjskega podjetja in soglasje X vodovoda) 15. 2. 2008 vložila dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja. Upravna enota Sežana je 28. 4. 2008 zaprosila drugo toženo stranko, da se izjavi, ali je izdala zavrnilno odločbo, drugače bodo v skladu z določbo 50. člena Zakona o graditvi objektov šteli, da projektnih pogojev ni. Drugo tožena stranka je z odločbo z dne 9. 5. 2008, dopolnjeno z dne 13. 5. 2008, izdajo kulturnovarstvenih pogojev zavrnila. Na podlagi pritožb tožeče stranke je Ministrstvo za kulturo samo na koncu negativno odločilo v zadevi. Posledično Upravna enota Sežana, ki je na odločitev čakala s prekinitvijo postopka, gradbenega dovoljenja tožeči stranki ni izdala.

10. Tožeča stranka je trdila, da bi v primeru, če bi ji drugo tožena stranka v predpisanem roku izdala odločbo o kulturnovarstvenih pogojih, Upravna enota Sežana izdala gradbeno dovoljenje še pred sprejemom Odloka o začasni razglasitvi Lipice – kulturne krajine za spomeniško območje državnega pomena. Ker z gradnjo iz navedenih razlogov na strani drugo tožene stranke ni uspela, je v nameri gradnje zaradi uveljavitve Odloka popolnoma onemogočena. V tožbi je poudarila, da se ne opredeljuje do zakonitosti postopanja upravne enote, temveč zgolj do malomarnega in nezakonitega ravnanja tožene stranke, ki kulturnovarstvenih pogojev ni izdala v predpisanem roku, kasneje pa je glede teh izdala zavrnilno odločbo. Zoper toženi stranki stranki je uveljavljala odškodnino za škodo: zaradi manjše vrednosti zemljišča v višini 956.070,00 EUR, za plačan komunalni prispevek 17.122,95 EUR, izgubo na zaslužku, ker na zemljišču ni zgradila 6 objektov v skupni neto etažni površini 4087,30 m2 v višini 4.496.030,00 EUR in za obresti od najetega kredita za nakup zemljišča 85.862,00 EUR. Odgovornost prvo tožene stranke je utemeljevala na dejstvu, da je Republika Slovenija ustanoviteljica drugo tožene stranke, ki je zavod in da na podlagi določbe 49. člena Zakona o zavodih odgovarja ustanovitelj za obveznosti zavoda.

11. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz naslednjih razlogov: - prekoračitev roka za določitev kulturnovarstvenih pogojev ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo; - po Zakonu o graditvi objektov velja v primeru, če o zahtevi v roku ni odločeno, domneva, da je soglasje dano; - tožeča stranka ni uspela dokazati, da je z vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja čakala zgolj zaradi neaktivnosti drugo tožene stranke; - zahteva o zavrnitvi kulturnovarstvenih pogojev po tem, ko je nastopila domneva po Zakonu o graditvi objektov, ni protipravno ravnanje; - Ministrstvo za kulturo z odločanjem o pritožbah zoper odločbe drugo tožene stranke ni ravnalo protipravno.

12. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno presojalo trditve tožeče stranke in v razlogih sodbe navedlo vsa odločilna dejstva, ki so pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka. Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni pravilno opredelilo toženih strank v luči ravnanja Upravne enote Sežana, ker naj bi kot toženo stranko štelo zgolj Ministrstvo za kulturo, s čimer naj bi zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, tožeči stranki pa kršilo pravico do izjave.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno porazdelilo trditveno in dokazno breme med tožečo in toženima strankama. Tožeča stranka bi za utemeljitev tožbenega zahtevka morala navesti konkretna nedopustna ravnanja, nastanek škode in vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. Kot je navedeno že v 10. točki obrazložitve, je tožeča stranka v tožbi sama navedla, da se do zakonitosti postopanja Upravne enote Sežana v tožbi ne opredeljuje. V zvezi z njenim postopanjem tudi ni podala nobenih konkretnih očitkov, ki bi napotovali na uporabo 26. člena Ustave. Zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je glede protipravnosti ravnanja Upravne enote Sežana, ker na podlagi domneve ni takoj izdala gradbenega dovoljenja, dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. S tem pa se izkaže, da sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

14. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe tudi pravilno povzelo ugovore prvo tožene stranke iz odgovora na tožbo, da iz tožbe ni razvidno, katera od obeh toženih strank nastopa v kateri situaciji (1). Na njen ugovor zgrešene pasivne legitimacije pa je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi obširno odgovorila, da Republika Slovenija odgovarja solidarno z drugo toženo stranko kot njena ustanoviteljica. Nezakonitosti postopanja Upravne enote Sežana ni zatrjevala, prav tako pa niti odgovornosti prvo tožene stranke za njeno ravnanje, kar pa bi že glede na opozorilo prvo tožene stranke lahko storila pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato je neutemeljen tudi očitek, da ji je bila kršena pravica do obravnavanja.

15. Pri obravnavanju oblastvenega posega je potrebno ugotoviti, katero „vzročno“ ravnanje javnopravne osebe je povzročilo škodo prizadetemu (2). V zvezi z odgovornostjo drugo tožene stranke kot soglasodajalca po 50. členu Zakona o graditvi objektov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je drugo tožena stranka prekoračila v zakonu določen rok za izdajo projektnih pogojev. Pravilno je zaključilo, da pa ji ni mogoče očitati protipravnosti, ker je zakon vzpostavil domnevo danega soglasja k projektnim pogojem, če pristojni soglasodajalec v predpisanem roku ne izda soglasja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da neizdaja projektnih pogojev v zakonskem roku, tožeči stranki ni mogla povzročiti nobene škode, še več, zakonska domneva o izdanem soglasju je bila njej v dobro in ne v škodo, če bi takoj zaprosila za gradbeno dovoljenje, česar pa ni storila. Pravilno je tudi presodilo, da tudi kasnejši postopek oblastnih organov, ki je privedel do zavrnitve soglasja in do neizdaje gradbenega dovoljenja, ni bil protipraven. O tem, da naj bi v upravnem postopku uspela izpodbiti odločbo o zavrnitvi kulturnovarstvenega soglasja, v pritožbi ne poda tožeča stranka nobenih trditev. Zato o kakršnemkoli trajanju protipravnega stanja v konkretnem primeru ne moremo govoriti. Posledično pa tožeča stranka tudi ne more uspeti z odškodninskim zahtevkom, ki temelji na zatrjevani protipravnosti ravnanja toženih strank.

16. S tem se izkaže, da razlogi, s katerimi izpodbija sodbo tožeča stranka, niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka (353. člen ZPP).

17. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o tem, da toženi stranki nosita sami stroške, ki sta jih zahtevali v odgovorih na pritožbo, temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP. Toženi stranki sta v odgovoru na pritožbo ponavljali stališča, ki sta jih podali že pred sodiščem prve stopnje in ki jih je to v sodbi povzelo in v celoti obravnavalo. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da k odločanju o pritožbi niso pripomogla in pritožbenih stroškov toženih strank ni naložilo v plačilo tožeči stranki.

(1) Točka 3 obrazložitve prvostopenjske sodbe.

(2) Janez Šinkovec: Odgovornost države za škodo, GV Založba 1998.