Jedro

Vrhovno sodišče RS je ob odločanju v podobni zadevi zavzelo stališče, da se, čeprav je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v času veljavnosti ZDR, za presojo višine denarnega povračila uporablja določba drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ki je že veljala v času odločanja o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča in po kateri se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

Datum odločanja o sodni razvezi in datum sodne razveze lahko sovpadata, vendar že po dikciji 118. člena ZDR-1 (ugotovitev delovnega razmerja najkasneje do odločitve sodišča prve stopnje) to ni nujno.

Ugotovitev, ali se je tožnik prijavil na Zavod RS za zaposlovanje, ni bistvena za presojo višine denarnega povračila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (I. in II. točka izreka) delno spremeni tako, da se na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko obračunati denarno nadomestilo v višini 11.889,44 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek, in sicer v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka dalje do plačila.

II. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, tj. obračun denarnega nadomestila v znesku 335.648,08 EUR bruto in izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje, se zavrne."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v roku 8 dni za tožnika obračunati denarno nadomestilo v višini 10.974,87 EUR bruto in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V presežku je zavrnilo zahtevek za obračun denarnega nadomestila v znesku 336.562,65 EUR bruto in izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni plačati stroške postopka v znesku 7.801,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka (zoper zavrnilni del) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP (bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in zmotna uporaba materialnega prava). Navaja, da je sodišče kršilo tudi določbe Ustave RS, predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Sodišče je primerno višino denarne odškodnine zmotno določilo zgolj glede na presojo stanja na dan prenehanja delovnega razmerja (31. 3. 2013), in ne stanja in položaja tožnika na dan odločitve sodišča o nezakoniti odpovedi (25. 4. 2016) in položaja ob sodni razvezi (15. 12. 2016). Okoliščine tožnika so bile namreč na druga dva datuma bistveno drugačne, saj je bil tožnik na ta datuma dolgotrajno brezposeln. Ker sodišče ni obravnavalo tožnikovih relevantnih navedb, je kršilo njegovo pravico do izjave. Pravico do izjave je sodišče kršilo tudi, ker ni obravnavalo s strani tožnika navedene ustaljene sodne prakse, s svojo odločitvijo pa je odstopilo od že uveljavljene sodne prakse, s čimer je kršilo tožnikovo ustavno pravico do enake obravnave pred sodiščem. Zmotno je presodilo, da bi se tožnik 1. 4. 2013 lahko prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje, saj je bil takrat v bolniškem staležu, hkrati pa to nasprotuje ugotovitvi sodišča, da bolniški stalež vpliva na iztek odpovednega roka. Tožnik se niti ni mogel prijaviti na Zavod RS za zaposlovanje, saj se mu zaradi bolniškega staleža še ni iztekel odpovedni rok. Navedeno nasprotje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je prezrlo navedbo tožnika, da se je bil zaradi ohranitve zdravstvenih in socialnih pravic prisiljen zaposliti v podjetju svoje žene, posledično ne drži ugotovitev, da se je zaposlil v podjetju svoje žene in tam prejemal visoko plačo. Prejemal je le bolniško nadomestilo, ki se izračuna glede na povprečno plačo zadnjega leta pri toženki. Dejstvo, da je bil tožnik zaposlen v družbi A. in je tam prejemal visoko plačo, je nepomembno za določitev višine denarnega povračila, pri tem pa je sodišče prezrlo navedbo, da tožnik v Sloveniji ni dobil dela in se je moral ravno zaradi okoliščin nezakonite odpovedi zaposliti v tujini. Tožnik ne more nositi krivde, da je odločitev sodišča o sodni razvezi več let oddaljena od datuma sodne razveze, pri čemer je bil 6 mesecev v bolniškem staležu in nato več kot 3 leta brezposeln in bi moralo sodišče pri odmeri denarnega povračila upoštevati stanje zaposlitvenih možnosti tožnika od odločitve o sodni razvezi (15. 12. 2016). Višina plače, odpravnine in nagrade ne morejo šteti za okoliščino pri določanju višine denarnega povračila, kar je tožnik dokazoval tudi s sodno prakso, do katere pa se sodišče ni opredelilo. Tudi socialni položaj tožnika ni razlog za odločitev o višini denarnega povračila. Zato so nepomembne in hkrati zmotne navedbe sodišča o neutemeljenosti tožnikovih navedb, da se je znašel na pragu revščine, kar je dokazal z listinsko dokumentacijo (odločba Centra za socialno delo B., dohodninske odločbe), sodišče pa je odločilo v nasprotju s temi listinami, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni obrazložilo svojega stališča, da je, ker je predlog za sodno razvezo mogoče podati do konca glavne obravnave, mogoče do konca glavne obravnave, in ne le do prvega naroka navajati tudi dokaze glede določitve višine denarnega povračila. Sodišče ni navedlo ustaljene sodne prakse, na katero se je sklicevalo pri ugotovitvi, da se pri odločitvi o višini denarnega povračila upošteva le delovna doba pri toženi stranki in ne celotna delovna doba. S tem je sodišče kršilo ustavno pravico tožnika do obrazložene sodne odločbe, stranke v postopku pa tudi niso navajale teh zadev in jih je sodišče iskalo samo. Sodišče bi moralo upoštevati v izračun povprečne plače zadnjih treh mesecev tudi izplačano nagrado, saj ta izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Sklep sodišča je v nasprotju z Zakonom o dohodnini, po katerem se za plačo šteje vsak prejemek delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Ker se sodišče do argumentov tožene stranke v zvezi z upoštevanjem nagrade ni opredelilo, je kršilo tožnikovo ustavno pravico do izjave v postopku in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti glede razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Ker je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi (6. 3. 2013) še veljal ZDR, bi moralo sodišče posledice nezakonite odpovedi presojati po njegovih določbah, in ne po določbah ZDR-1, zaradi česar je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Višina denarnega povračila se je po ZDR izračunavala po drugačnih kriterijih kot po ZDR-1 in ker po 49. členu ZDR uživa delavec pravice po ZDR, ki so ugodnejše kot pravice urejene v novem zakonu, sodišče okoliščin, ki jih na novo določa ZDR-1 ne bi smelo upoštevati. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo glede določitve višine denarnega povračila. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do posameznih ugovorov in obrazložilo, zakaj ni pritrdilo tožniku in pri izračunu višine denarnega povračila ni upoštevalo njegovih navedb, ni zagrešilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. niti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti kršitve 22. člena Ustave RS. Če sodišče ne sprejme razlogov, s katerimi stranka utemeljuje svojo pravno presojo, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča, kot ga ima stranka, šteje za odločilna druga dejstva kot stranka, to tudi ne pomeni kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za presojo te kršitve je odločilno vprašanje, ali je sodbo možno preizkusiti, kar je v obravnavani zadevi možno. Če sodišče ne sledi materialnopravnim ugovorom stranke, obenem pa je iz obrazložitve sodbe jasno, katera pravna izhodišča ter katera ugotovljena dejstva so bila ključna za sprejem odločitve, sodišče ne stori navedenih kršitev postopka po ZPP in tudi ne po 22. členu Ustave RS.

7. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov zaslišanj prič oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Sodišče prve stopnje ni napačno povzelo listin in zapisnikov o zaslišanjih v spisu, temveč je na podlagi pravilnih povzetkov listin in zapisnikov naredilo dokazno oceno, s katero se tožnik ne strinja. To pa lahko pomeni katerega od preostalih pritožbenih razlogov, do česar se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju. Prav tako pa ugotovitev socialnega položaja tožnika v konkretnem primeru niti ne predstavlja odločilnega dejstva, saj ne gre za zakonski razlog, ki bi ga bilo treba upoštevati pri presoji višine denarnega povračila.

8. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje odločalo le še o višini denarnega povračila (navedba, da gre za denarno nadomestilo ne vpliva na pravilnost odločitve) ob sodni razvezi po določbi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). V prejšnjih fazah postopka je bilo že pravnomočno odločeno o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 3. 2013 in o sodni razvezi dne 31. 3. 2013 (sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1250/2015 z dne 25. 4. 2016 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 642/2016 z dne 15. 12. 2016 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 191/2017 z dne 6. 3. 2018). Pritožba se neutemeljeno zavzema za uporabo določbe 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) za ugotavljanje višine denarnega povračila. Vrhovno sodišče RS je ob odločanju v podobni zadevi (sodba VIII Ips 119/2014 z dne 29. 9. 2014) že zavzelo stališče, da se, čeprav je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v času veljavnosti ZDR, za presojo višine denarnega povračila uporablja določba drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ki je že veljala v času odločanja o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča in po kateri se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Prav tako se tožnik neutemeljeno zavzema za uporabo 49. člena ZDR, ki določa, da delavec ne glede na spremembo zakona ohrani pravice, ki so ugodneje urejene v pogodbi o zaposlitvi. Ker je podlaga obravnavanega zahtevka zakonska določba, in ne določba pogodbe o zaposlitvi, se navedena določba ne tolmači na način, kot ga navaja tožnik.

9. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji višine denarnega povračila upoštevati tudi stanje in položaj tožnika na dan odločitve sodišča o nezakoniti odpovedi (25. 4. 2016) in položaj ob sodni razvezi (15. 12. 2016). Pritožbeno sodišče poudarja, da je kot položaj ob sodni razvezi šteti datum same sodne razveze, torej 31. 3. 2013 in ne 15. 12. 2016, ko je sodišče prve stopnje zgolj odločalo o datumu sodne razveze, saj se na ta datum delovnopravni status tožnika ni spremenil in zato ta datum v obravnavani zadevi ni bistven. Datum odločanja o sodni razvezi in datum sodne razveze lahko sovpadata, kot je primer v navedeni sodbi pritožbenega sodišča Pdp 272/2014 z dne 27. 3. 2014, vendar že po dikciji 118. člena ZDR-1 (ugotovitev delovnega razmerja najkasneje do odločitve sodišča prve stopnje) to ni nujno. Ker datuma v obravnavani zadevi ne sovpadata in gre torej v bistvenem za drugačno dejansko stanje, predložena sodba pritožbenega sodišča ni primerljiva. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da je Ustavno sodišče1 tudi že zavzelo stališče, da le ena sodna odločba še ne pomeni ustaljene sodne prakse, kot s sklicevanjem na navedeno odločbo trdi tožnik. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bile na datum sodne razveze tožnikove pogodbe o zaposlitvi (31. 3. 2013) njegove možnosti za zaposlitev zelo dobre, kar je dokazovalo dejstvo, da se je tožnik že naslednji dan po prenehanju pogodbe o zaposlitvi (1. 4. 2013) zaposlil, kasneje našel še eno zaposlitev in je bil neprekinjeno zaposlen do 30. 10. 2014, potrdil pa je tudi ustanovitev treh družb - C., D. in E. Kasnejša brezposelnost ne dokazuje, da so bile njegove zaposlitvene možnosti oslabljene zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Ugotovitev, ali se je tožnik prijavil na Zavod RS za zaposlovanje, ni bistvena za presojo višine denarnega povračila, zato sodišču prve stopnje tega dejstva ne bi bilo treba ugotavljati. Po določbi 118. člen ZDR-1 sodišče pri določitvi denarnega povračila upošteva tudi pravice, ki jih je delavec uveljavil do prenehanja delovnega razmerja, nadomestilo za brezposelnost pa delavcu že pojmovno ne more pripasti do prenehanja delovnega razmerja, temveč šele po njem. Ne drži pa pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da je v zvezi z navedbami glede prijave na Zavodu RS za zaposlovanje in tožnikovim bolniškim staležem sodba sama s sabo v nasprotju. Kako je tožnikov bolniški stalež vplival na tek odpovednega roka, ni predmet odločanja, na določitev višine denarnega povračila pa ti okoliščini ne vplivata. Tožnikova navedba, da se mu odpovedni rok (in po določbi tretjega odstavka 116. člena ZDR-1 s tem tudi delovno razmerje) zaradi bolniškega staleža ni iztekel, hkrati pa se je bil zaradi ohranitve pravice iz zdravstvenega in socialnega zavarovanja prisiljen zaposliti v drugi družbi, pa je protislovna.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se prejemki, ki jih je tožnik prejel do prenehanja delovnega razmerja, upoštevajo pri presoji višine primernega denarnega povračila. Določba drugega odstavka 118. člena ZDR-1 namreč dopušča upoštevanje pravic, ki jih je delavec uveljavil do prenehanja delovnega razmerja. Med te pa se nedvomno lahko uvrsti vsaj odpravnina v znesku 26.401,65 EUR, ki jo je tožnik prejel na podlagi sporazuma s toženo stranko, po oceni pritožbenega sodišča pa ni razloga, da se v uveljavljene pravice do prenehanja delovnega razmerja ne bi upoštevala tudi nagrada za uspešnost v znesku 51.167,46 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tožnikove prihodke v času zaposlitve v letih 2013 in 2014. Navedeni prihodki namreč dokazujejo, da je bil tožnik zaposlen na ustreznih delovnih mestih, kar nedvomno kaže na njegove zaposlitvene možnosti po prenehanju delovnega razmerja.

12. Neutemeljena je tudi tožnikova navedba, da zaposlitev pri družbi A. dokazuje, da v Sloveniji ni dobil dela. Republika Hrvaška je od 1. 7. 2013 članica Evropske Unije, kar pomeni, da se po določbi 5. člena Uredbe 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, po kateri se, kadar ima prejemanje dohodkov določene pravne učinke, ustrezne določbe nacionalne zakonodaje uporabljajo tudi za dohodek, pridobljen v drugi državi članici. Zato dejstvo, da je tožnik v okviru prostega pretoka delavcev kot temeljne svoboščine EU svoj dohodek pridobil v tuji državi, nima negativnega vpliva na presojo njegovih zaposlitvenih možnosti.

13. Sodišče prve stopnje pri presoji višine denarnega povračila niti ni upoštevalo tožnikovega socialnega položaja, temveč je, upoštevajoč navedbe o slabem socialnem položaju, ki jih v postopku (npr. str. 7 pripravljalne vloge z dne 5. 4. 2017) in tudi v pritožbi obsežno zatrjuje tožnik, pravilno zaključilo, da glede na njegove prejemke tožnik ni v slabem socialnem položaju, kar je logičen zaključek glede na višino prejemkov, ki jih je tožnik na podlagi sporazuma z dne 6. 3. 2013 prejel s strani tožene stranke in na podlagi zaposlitev od 1. 4. 2013 dalje. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna. Tožnik je navsezadnje v času pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki prejel iz naslova odpravnine (26.401,65 EUR) in nagrade za uspešnost (51.167,46 EUR) skupaj 77.569,11 EUR, oboje na podlagi sporazuma z dne 6. 3. 2013, s katerim se je sicer tudi zavezal, da se odpoveduje morebitnim tožbenim zahtevkom do tožene stranke.

14. Pritožbena navedba o prekluziji novih dejstev in dokazov glede višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 ni utemeljena. V zvezi s prekluzijo novih dejstev in dokazov pri odločanju o sodni razvezi in posledično tudi denarnem povračilu je ugovor tožnika kot neutemeljen zavrnilo že Vrhovno sodišče RS v svoji odločitvi z dne 6. 3. 2018 (8. točka obrazložitve).

15. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je izpodbijani del sodbe neobrazložen, ker sodišče ni navedlo utečene sodne prakse, na katero je oprlo svoje stališče, da se pri določitvi višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 upošteva le delovna doba pri toženi stranki, in ne celotna delovna doba. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da se pri višini denarnega povračila upošteva delovna doba pri konkretnem delodajalcu. Določba drugega odstavka 118. člena ZDR-1 izrecno navaja "trajanje delavčeve zaposlitve" v ednini, kar logično privede do sklepa, da se upošteva le zaposlitev, ki je s sodno razvezo prenehala. To, da sodišče ne navede sodnih odločb, ki jih šteje za ustaljeno sodno prakso, pri čemer se predpostavlja, da sodno prakso pozna2, ne pomeni kršitve določb postopka niti ne kršitve pravice do obrazložene odločbe. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da nobena stranka ni navajala, da šteje zgolj delovna doba pri konkretnem delodajalcu. Pri uporabi določbe drugega odstavka 118. člena ZDR-1 gre za pravilno uporabo materialnega prava, ki ni odvisna od navedb strank, temveč jo od sodišča terja že določba 125. člena Ustave RS, po kateri so sodniki pri svojem delu vezani na Ustavo in zakon.

16. Pritožba pa je delno utemeljena glede tega, da je treba v plačo tožnika v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja upoštevati tudi nagrado za poslovno uspešnost za leto 2012. Po drugem odstavku 126. člena ZDR-1 je sestavni del plače tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je tako določeno v pogodbi o zaposlitvi. V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi je v točki 3.4. določeno, da nadzorni svet tožene stranke ob obravnavanju letnega poročila družbe oceni uspešnost dela in v primeru uspešne ocene se članu uprave izplača nagrada. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je s pogodbo o zaposlitvi določeno plačilo za poslovno uspešnost, kar pomeni, da je treba v plačo posameznega meseca upoštevati tudi to plačilo. Med strankama ni sporno, da znesek 16.462,31 EUR predstavlja polovico nagrade za poslovno uspešnost za leto 2012. Drugi del v enakem znesku je bil tožniku izplačan 7. 3. 2013. Glede na navedeno je znašal celoten znesek nagrade za poslovno uspešnost za leto 2012 32.924,62 EUR. Ker pa je nagrada za poslovno uspešnost glede na določilo pogodbe o zaposlitvi povezana s celoletnim uspešnim poslovanjem in ne le z uspešnim poslovanjem zadnjega meseca, je treba znesek nagrade razdeliti na 12 mesecev za pridobitev mesečnega zneska, pri čemer določilo pogodbe o zaposlitvi ne predvideva, da bi se plačilo za poslovno uspešnost izplačevalo v različnih zneskih glede na uspešnost poslovanja v posameznem mesecu. Osnovo za izračun denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 predstavljajo plače zadnjih treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja, pri čemer se za leto 2012, za katerega je bila izplačana nagrada za poslovno uspešnost, upošteva le mesec december. Znesek nagrade za en mesec tako znaša 2.743,72 EUR, ki se ga prišteje k tožnikovi decembrski plači. Po novem izračunu je ob upoštevanju plač za december 2012 (13.718,59 EUR), januar 2013 (10.974,87 EUR) in februar 2013 (10.974,87 EUR) in ob pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je glede na kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 primerno denarno povračilo v višini 1 mesečne plače tožnika v zadnjih treh mesecih, tožnik upravičen do obračuna denarnega povračila v znesku 11.889,44 EUR, kar pomeni, da se prisojeni znesek 10.974,87 EUR zviša na znesek 11.889,44 EUR, v preostanku (za znesek 335.648,08 EUR) pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

17. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP zato pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je zvišalo prisojeni znesek denarnega povračila. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe v nespremenjenem delu potrdilo, ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

18. Zaradi neznatnega uspeha v pritožbi (tožnik je uspel z zneskom 914,57 EUR, v pritožbenem postopku pa je zahteval 336.562,65 EUR) krije tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa krije sama stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (154. člen, 155. člen, 165. člen ZPP).

1 Tako sklep Ustavnega sodišča Up-287/98 z dne 6. 1. 2000. 2 A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 317.