Jedro

Zgolj dejstvo, da izvedensko mnenje ne dokazuje vseh trditev tožnice, ni razlog, ki bi upravičeval postavitev novega izvedenca.

Za veljavnost pisne oporoke pred pričami ni pomembno, kdo listino (oporoko) sestavi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Murski Soboti D 190/2005 z dne 13. 9. 2005 napotena na pravdo, da uveljavi zahtevek, da pisna oporoka pred pričami, ki jo je 25. 7. 2004 napravil pokojni A. N., ni veljavna. Tožnica je trdila, da je oporoka neveljavna, ker je podpis zapustnika ponarejen, ker je bil zapustnik v času podpisa oporoke oporočno nesposoben, ter zaradi napak v obličnosti, saj jo je sestavila toženka, ki je oporočna dedinja po tej oporoki.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Na podlagi mnenja izvedenca grafologa je ugotovilo, da podpis zapustnika ni falsifikat. Zavrnilo je tožničin dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca. Ugotovilo je, da je bil zapustnik v času podpisa oporoke razsoden, ter pojasnilo, da za veljavnost oporoke pred pričami ni pomembno, kdo oporoko sestavi oziroma napiše. Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo potrdilo. Izvedensko mnenje grafologa B. P., ki ga je tožnica predložila v pritožbenem postopku, je zavrnilo kot pritožbeno novoto.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnica v pritožbenem postopku predložila izvedensko mnenje grafologa B. P., ki je ocenil, da oporoke ni podpisal A. N., vendar pritožbeno sodišče tega mnenja ni upoštevalo. Tožnica je nato dala izdelati še eno izvedensko mnenje grafologa V. B., ki ga prilaga reviziji. Ta je prav tako ugotovil, da je podpis oporočitelja falsifikat. Sodišči nižjih stopenj sta zmotno uporabili materialno pravo, ker sta pri odločitvi uporabili dokaz, ki je v očitnem nasprotju z dejanskim stanjem. Materialno prava sta zmotno uporabili tudi zato, ker je oporoko napisala toženka, ki je oporočna dedinja, zato oporoka ni veljavna.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je A. N. 25. 7. 2004 napravil pisno oporoko pred pričami v korist toženke. Oporoko je zapisala toženka, podpisal pa jo je zapustnik in dve priči. 7. Tožnica je reviziji priložila izvedensko mnenje grafologa V. B.. Dokazov v revizijskem postopku ni več dopustno predlagati, razen če se ti nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člena ZPP). Ker tožnica bistvenih kršitev določb ZPP ne zatrjuje, temveč s tem dokazom uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, revizijsko sodišče dokaza ni upoštevalo in se do njega tudi ni opredeljevalo. S tem, ko sodišče druge stopnje ni upoštevalo dokaza, ki je bil prvič predlagan šele v pritožbenem postopku (izvedensko mnenje grafologa B. P.), ni zmotno uporabilo materialnega prava. Pravilno je ocenilo, da gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče na podlagi drugega odstavka 213. člena ZPP samo odloča, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Tožnica nima prav, da gre za zmotno uporabo materialnega prava, če sodišče izvede dokaza, ki ne kaže na resnično dejansko stanje. Dokazna ocena sodi v sfero dejanskega stanja, ki ga z revizijo ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Tudi očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz s postavitvijo novega izvedenca grafološke stroke, ni utemeljen. Sodišče v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP novega izvedenca postavi le, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če obstaja utemeljen dvom v pravilnost mnenja, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Zgolj dejstvo, da mnenje ne dokazuje vseh trditev tožnice, ni razlog, ki bi opravičeval izvedbo novega dokaza. Nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca ne zadošča (tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 588/2009 z dne 18. 2. 2010 in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 724/2006 z dne 21. 12. 2006). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, drugostopenjsko sodišče pa to potrdilo, da je izvedenec svoje mnenje skrbno, prepričljivo in verodostojno pojasnil, s čimer se strinja tudi revizijsko sodišče. Pritožbeno sodišče je prav tako pravilno obrazložilo, da bi morala tožnica podati pripombe na mnenje izvedenca in utemeljiti, zakaj je potrebna postavitev novega izvedenca, česar pa ni storila.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno pojasnili, da pri sestavi sporne oporoke niso bila kršena pravila o obličnosti. 64. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) izrecno določa, da pri pisni oporoki pred pričami oporočitelj, ki zna brati in pisati, lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, hkrati pa izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Iz 68. člena ZD pa izhaja, da so neveljavna tista določila oporoke, s katerimi oporočitelj zapušča premoženje sodniku, ki je sestavil oporoko, oporočnim pričam ali prednikom, potomcem, bratom, sestram in zakoncem sodnika oziroma prič. Navedena omejitev pa ni določena za osebo, ki oporoko pred pričami sestavi. Dejstvo, da zapustnik v oporoki razpolaga s premoženjem v korist te osebe (toženke), ne vpliva na veljavnost oporoke. Materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje uporabili pravilno.

10. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ni podan razlog, na katerega mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, s tem pa tudi tožnikov predlog za povrnitev revizijskih stroškov.