Jedro

Temeljno načelo, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov je, da nosi stroške tista stranka, ki jih je povzročila. V primeru, ko tožena stranka plača del vtoževanega zneska po vložitvi tožbe, se do tega trenutka kot tožnikov uspeh v pravdi upošteva tudi plačani znesek, od tedaj dalje pa le tožnikov končni uspeh. Uspeh tožnika do plačila dela tožbenega zahtevka in končni uspeh je različen, kar mora sodišče pri izračunu upoštevati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se odločitev o pravdnih stroških v sodbi sodišča prve stopnje (točka 3 izreka sodbe) r a z v e l j a v i in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane delno v I. točki v veljavi sklep o izvršbi sodišča z dne 18.1.2001, medtem ko se razveljavi v celoti v III. točki tako, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti na znesek 120.867,51 SIT od 16.9.1999 do 4.4.2001, od 85.867,36 SIT od 4.4.2001 do 6.2.2003; kar je tožeča stranka več zahtevala, to je plačilo glavnice 23.131,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo in v točki 3 izreka sodbe je odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka. Sklenilo je tudi, da zaradi delnega umika tožbe glede plačila glavnice 85.867,00 SIT, se v tem delu pravdni postopek ustavi.

Proti odločitvi o stroških pravdnega postopka se pritožuje tožeča stranka, ki navaja, da je v postopku uspela z večjim delom tožbenega zahtevka in sicer z 83 %, zato se z odločitvijo ne more strinjati. Pojasnjuje, da je bila zoper toženo stranko vložena izvršba, ker toženec ni plačal računa št. 99-23655, toženec je dolgoval tudi zamudne obresti. Tekom postopka se je izkazalo, da je bila izvršba utemeljeno vložena, saj je toženec po vložitvi predloga v celoti poravnal ta račun. Pritožnica meni, da zaradi umika dela tožbenega zahtevka šele dne 25.1.2006 niso nastali nobeni dodatni stroški sodnega postopka, saj je bilo v zadevi itak potrebno odločiti glede zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti računa dalje do plačila, kot tudi glede zamudnih obresti zaradi zamude pri plačilu pri ostalih računih. Oprava pravdnega naroka je bila tako nujno potrebna. Glede na to, da je tožeča stranka uspela v 83 % in je bil tako zavrnjen samo zahtevek glede kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v znesku 23.131,30 SIT, tožnica meni, da bi ji sodišče moralo priznati celotne izvršilne stroške, kot tudi sorazmerni del pravdnih stroškov, ki so bili pravočasno in pravilno priglašeni. Tako bi sodišče moralo tožeči stranki priznati izvršilne stroške v višini 27.500,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje do plačila. Stroški izvršilnega postopka bi namreč bili enako visoki tudi v primeru, če bi tožena stranka vložila izvršbo le za znesek, s katerim je v pravdni uspela, saj točkovna vrednost sporne vrednosti po odvetniški tarifi v obeh primerih pade v isti razred. Prav tako je bila pri stroških izvršilnega postopka upoštevana najnižja sodna taksa. Od priznanih stroškov izvršilnega postopka gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sklepa o izvršbi dalje do plačila. O stroških pravdnega postopka bi sodišče moralo odločati na podlagi 2. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, naj povrne drugi stranki ustrezni del stroškov. Pooblaščenec tožeče stranke je na račun pravdnih stroškov zaznamoval 250 točk, 2 % pavšal, stroške takse za sodbo in 20 % davek na dodano vrednost od priznane nagrade. Sodišče bi tako tožeči stranki moralo priznati celotne izvršilne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter najmanj 83 % priglašenih stroškov na račun pravdnih stroškov.

Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila tožena stranka, ki prereka pritožbene navedbe in pritrjuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijanem delu sodbe.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožena stranka ni v roku plačala glavnice po izstavljenem računu, ki je bil predmet izvršilnega predloga in je znesek 35.000,00 SIT plačala dne 4.4.2001, dne 6.2.2003 pa še znesek 85.867,36 SIT. Nadalje ni sporno, da je tožeča stranka, zaradi izpolnitve prvega dela zahtevka, umaknila predlog za izvršbo takoj po plačilu, glede naslednjega plačila pa je tožeča stranka svoj zahtevek umaknila šele 25.1.2006, ko je bil v zadevi že razpisan narok. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da umik tožbe, zaradi toženčevega plačila, ni bil takoj, ko je toženec svojo obveznost izpolnil, zato stroški, ki so nastali z vodenjem sodnega postopka, ne morejo v tem obsegu bremeniti toženo stranko. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na 1. odstavek 158. člena ZPP, vendar pride uporaba te določbe v poštev predvsem v primeru, ko tožeča stranka umakne ali delno umakne tožbo iz drugih razlogov in ne zaradi izpolnitve zahtevka. V obravnavani zadevi pa ne gre za ta primer, saj je toženec delno plačal vtoževani znesek šele po vložitvi izvršilnega predloga, delno pa v teku pravdnega postopka. Okoliščina, da je tožeča stranka, potem ko je toženec plačal znesek 85.867,36 SIT dne 6.2.2003, svoj zahtevek umaknila šele 25.1.2006, je pomembna le pri presoji, ali gre za zakrivljeno ravnanje, ki je nastalo zaradi zamude z umikom tožbe po izpolnitvi zahtevka in je potrebno tako ravnanje presojati v smislu 156. člena ZPP. Temeljno načelo, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov je, da nosi stroške tista stranka, ki jih je povzročila. V primeru, ko tožena stranka plača del vtoževanega zneska po vložitvi tožbe, se do tega trenutka kot tožnikov uspeh v pravdi upošteva tudi plačani znesek, od tedaj dalje pa le tožnikov končni uspeh. Uspeh tožnika do plačila dela tožbenega zahtevka in končni uspeh je različen, kar mora sodišče pri izračunu upoštevati. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 154. člena ZPP, ki pravi tudi, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Kolikšen je bil uspeh pravdnih strank iz izpodbijanega sklepa ni jasno razvidno, pritožbenim navedbam, ki konkretizirano (z izračunom) argumentirajo stališče, da bi moralo sodišče glede na doseženi uspeh naložiti toženi stranki, da povrne tožeči stranki ustrezen del stroškov, ni mogoče odreči utemeljenosti, še posebej ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe navedlo, da tožeča stranka ni uspela s svojim zahtevkom v znesku 23.131,30 SIT, kar bi govorilo za zaključek, ki ga izpostavlja pritožnica, da je tožeča stranka uspela v pretežnem delu svojega zahtevka.

Glede na navedeno se pokaže, da je pritožba tožeče stranke zoper stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi utemeljena. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje, da o pravdnih stroških ponovno odloči (355. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (4. odstavek, v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP).