Jedro

Prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo. Iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da določbi ne posegata v pravico vojnih veteranov do zdravstvenega varstva iz 15. člena ZVV za nazaj, zato nista v neskladju s 155. členom Ustave. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic namreč ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona oziroma po spremembi odločb, izdanih na podlagi takšne ureditve. Posegata pa ti določbi 231. člena ZUJF v pravico vojnih veteranov do zdravstvenega varstva iz 15. člena ZVV za naprej, to je v pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja. Vojnim veteranom, ki ne izpolnjujejo pogojev po novi ureditvi, ta pravica od 1. 1. 2013 ne pripada več, zato izpodbijana ureditev posega v načelo varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Vendar pa za tak poseg obstaja stvarni razlog, utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, to je ogrožena finančna zmožnost države za zagotavljanje te in drugih socialnih dajatev, ta ureditev povojnih veteranov ne prizadeva prekomerno, saj je zakonodajalec pravico pridržal za socialno ogrožene vojne veterane, drugim, ki jim po novi ureditvi pravica ne pripada več, pa je zagotovil ustrezen čas, da se prilagodijo na nove okoliščine, zato izpodbijana ureditev ni v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.

Ne vročitev odgovora na tožbo ni absolutna bistvena kršitev postopka v upravnem sporu, temveč relativna kršitev določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Zaradi take kršitve je na podlagi 1. točke prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1 mogoče z revizijo uspeti le, če je kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča, na katero se med drugim sklicuje tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Navedena odločba Ustavnega sodišča pa je del materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati in ga je dolžno tudi uporabiti v svojih odločbah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z v uvodu te sodbe navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Ljubljana, št. 130-5152/2012-4 z dne 25. 9. 2012. Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo na podlagi 231. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012, v nadaljevanju ZUJF) in 22. člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) po uradni dolžnosti odločil, da revidentu pravica do zdravstvenega varstva – plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. 1. 2013 ne pripada (1. točka izreka odločbe), da se 2. točka izreka tam navedene odločbe z dne 14. 11. 2008 s 1. 1. 2013 razveljavi (2. točka izreka odločbe) in da stroški postopka niso bili zaznamovani (3. točka izreka odločbe). Tožena stranka je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnila z odločbo, št. 13001-1786/2008 z dne 13. 11. 2012, in ugotovila, da v tem postopku niso nastali stroški postopka.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sledi utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene ugovore ustavnopravne narave pa pojasnjuje, zakaj ugovor o kršitvi 155. člena Ustave (prepoved povratne veljave pravnih aktov) ni utemeljen, in zakaj meni, da sicer pomeni izpodbijani upravni akt poseg v pridobljeno pravico revidenta s področja zdravstvenega varstva (prvi in drugi odstavek 51. člena Ustave), vendar pa je razlog za tak poseg utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-86/96 z dne 12. 12. 1996. Obrazloži tudi, zakaj je primeren, nujen in sorazmeren poseg v njegovo pravico do socialne varnosti (tretji odstavek 50. člena Ustave). Kot neutemeljen zavrne tudi tožbeni ugovor o neenakem obravnavanju revidenta, ker odvzem pravice ni zajel vse populacije.

3. Revident vlaga revizijo iz razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da se ne strinja s stališči sodišča prve stopnje, ki temeljijo izključno na odgovoru tožene stranke, s katerim ni bil seznanjen. Pojasnjuje, da tožena stranka sicer lahko poseže v že pridobljene pravice, a pravično in ne samo v pravice določene kategorije upravičencev. Nujnosti svojega posega v tem primeru ni izkazala, šele v tem primeru pa bi bilo mogoče ocenjevati sorazmernost posega v ustavno pravico iz tretjega odstavka 50. člena Ustave. Ne strinja se s splošno oceno sodišča prve stopnje glede nujnosti posega, ko je presodilo, da legitimnega cilja v enaki meri ne bi bilo mogoče doseči z milejšimi ukrepi, in zatrjuje, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, ter da je sodišče spregledalo dejstvo, da je sprememba 15. člena ZVV razdelila vojne veterane v del, ki je upravičen do posebnega zdravstvenega varstva, in del, ki do tega ni upravičen, torej niso vsi enakopravno obravnavani. Izpodbijana sodba tako temelji na zakonski podlagi, ki je v neskladju z Ustavo, zato je izpodbijana upravna odločba že iz tega razloga nična. S tem, ko je revidentu ukinjena tudi pravica do klimatskega in zdraviliškega zdravljenja, je vprašljivo, v čem mu je kot vojnemu veteranu zagotovljeno ustavno deklarirano posebno varstvo na področju socialne varnosti, v zvezi s tem pa sodba nima razlogov. Upravni organ je izpodbijano odločbo sicer izdal po uradni dolžnosti na podlagi ZUJF, vendar pa je 101. člen v zvezi z 231. členom ZUJF v nasprotju s 155. členom, tretjim odstavkom 50. člena in drugim odstavkom 14. člena Ustave. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter odpravi izpodbijano odločbo oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka ni vsebinsko odgovorila na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, in sicer, ali je pravna podlaga, po kateri sta postopala upravna organa, kot tudi sodišče v izpodbijani sodbi, neustavna oziroma v neskladju z določili 155. člena Ustave RS (prepoved povratne veljave pravnih aktov in posega v pridobljene pravice), tretjim odstavkom 50. člena Ustave RS (posebno varstvo vojnih veteranov na področju socialne varnosti) in drugim odstavkom 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom). Ker je revizija dovoljena že iz tega razloga, se Vrhovno sodišče do drugega razloga za dovoljenost revizije ni opredeljevalo.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločba prvostopenjskega upravnega organa izdana po uradni dolžnosti na podlagi (prvega in drugega odstavka) 231. člena ZUJF, za kater(eg)a revident zatrjuje, da je v nasprotju z zgoraj navedenimi določili Ustave RS. ZUJF je v okviru prehodnih in končnih odločb uredil tudi položaj vojnih veteranov, ki so pravico do zdravstvenega varstva pridobili pred njegovo uveljavitvijo. S 100. členom ZUJF je bil namreč spremenjen prvi odstavek 6. člena ZVV, ki tako določa, da ima pravico do varstva po tem zakonu vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njemu nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. S 101. členom pa je ZUJF spremenil prvi odstavek 15. člena ZVV, ki zdaj določa, da se vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Nadalje pa je ZUJF v prvem odstavku 231. člena določal, da se upravičencem (vojnim veteranom), ki so na dan uveljavitve tega zakona (31. 5. 2012) upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja po zakonu, ta pravica zagotavlja do 1. januarja 2013. V drugem odstavku istega člena ZUJF pa je bilo določeno, da upravne enote v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, odločijo, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. januarja 2013 dalje izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice po tem zakonu. Z odločbo, izdano v tem postopku, upravna enota razveljavi odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona, če ugotovi, da vojnemu veteranu po ZUJF ta pravica od 1. januarja 2013 ne pripada (drugi odstavek 231. člena ZUJF).

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-13/13 z dne 14. 11. 2013 ugotovilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo. Iz te odločbe izhaja, da določbi ne posegata v pravico vojnih veteranov do zdravstvenega varstva iz 15. člena ZVV za nazaj, zato nista v neskladju s 155. členom Ustave. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic namreč ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona oziroma po spremembi odločb, izdanih na podlagi takšne ureditve. Posegata pa ti določbi 231. člena ZUJF v pravico vojnih veteranov do zdravstvenega varstva iz 15. člena ZVV za naprej, to je v pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja. Vojnim veteranom, ki ne izpolnjujejo pogojev po novi ureditvi, ta pravica od 1. 1. 2013 ne pripada več, zato izpodbijana ureditev posega v načelo varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Vendar pa za tak poseg obstaja stvarni razlog, utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, to je ogrožena finančna zmožnost države za zagotavljanje te in drugih socialnih dajatev, ta ureditev povojnih veteranov ne prizadeva prekomerno, saj je zakonodajalec pravico pridržal za socialno ogrožene vojne veterane, drugim, ki jim po novi ureditvi pravica ne pripada več, pa je zagotovil ustrezen čas, da se prilagodijo na nove okoliščine, zato izpodbijana ureditev ni v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.

10. Ker je torej Ustavno sodišče RS že presodilo ustavnost določb 231. člena ZUJF, se Vrhovno sodišče glede zavrnitve revizijskega ugovora o neskladnosti v obravnavani zadevi uporabljenih pravnih podlag z določili 155. člena Ustave RS, posledično pa tudi neskladnosti s tretjim odstavkom 50. člena Ustave RS in drugim odstavkom 14. člena Ustave RS, sklicuje na razloge iz navedene odločbe Ustavnega sodišča. 11. Vrhovno sodišče v zvezi z revizijski ugovori, da izpodbijana sodba temelji na odgovoru na tožbo, ki ga je dala tožena stranka, ki pa revidentu ni bil izrečen, pojasnjuje, da nevročitev odgovora na tožbo ni absolutna bistvena kršitev postopka v upravnem sporu, temveč relativna kršitev določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Zaradi take kršitve je na podlagi 1. točke prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1 mogoče z revizijo uspeti le, če je kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, za kar pa v obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča ne gre. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča U-I-86/96 z dne 12. 12. 1996, na katero se med drugim sklicuje tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Navedena odločba Ustavnega sodišča pa je del materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati in ga je dolžno tudi uporabiti v svojih odločbah. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki mu jo revizija očita.

12. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.