Jedro

Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji delna invalidska pokojnina izplačuje že od izdaje prvostopenjske sodbe, s katero ji je bila pravica priznana, to je za čas pred pravnomočnostjo sodbe. Šele z dnem pravnomočnosti sodbe je bil namreč vzpostavljen temelj, po katerem je v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričela z delom v svoji dejavnosti s polovičnim delovnim časom.

Ravnanje tožene stranke, ki je upoštevala takrat veljavno določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, kljub kasnejši odločitvi Ustavnega sodišča RS, da je ta določba v neskladju z Ustavo RS, ne pomeni protipravnega ravnanja. Elementi odškodninske odgovornosti zato niso podani in je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi premoženjske škode v višini delnih invalidskih pokojnin neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 3. 5. 2013 in da se v prvostopenjski odločbi št. ... z dne 7. 3. 2013 datum 7. 11. 2012 nadomestil z 21. 10. 2009, ter da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati zapadle neizplačane zneske delne invalidske pokojnine od 21. 10. 2009 do 6. 11. 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila oziroma podredno, da ji je dolžna plačati 10.540,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Sodišče je nadalje odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je potrebno 159. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) razlagati v skladu z namenom zakona, to pa je, da se zavarovancu prizna pravica do izplačila delne pokojnine že od tedaj, ko je dejansko pričel opravljati delo v skrajšanem delovnem času. Glede tožnice je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da ni sposobna delati več kot štiri ure. Sodba je postala pravnomočna 7. 11. 2012. V njej je bilo odločeno, da ji gredo pravice že od 21. 10. 2009 dalje. Pravo ne more in ne sme preko objektivnega dejanskega stanja, pa tudi ne preko materialne pravnomočnosti sodbe. Oboje pa je sodišče z razlago prava storilo. Zaradi sistema tožene stranke tožnica de iure ni mogla (ker zaradi ravnanja tožene stranke ni imela „pravne podlage“), sebe prijaviti v skrajšani delovni čas za 4 ure (in tudi ni prejemala delne invalidske pokojnine) vse dokler tega ni s pravnomočno sodbo izsilila. Stališče sodišča, da naj bi bil obstoj zakonskega pogoja iz 159. člena ZPIZ-1 za izplačevanje v celoti odvisen le od predhodne odločbe o priznanju pravic, natančneje od pravnomočnosti takšne odločbe (ne pa od dejanskega pričetka dela), bi pomenilo kršitev pravic zavarovanca. V konkretnem primeru sta tožnici priznani pravici od 21. 10. 2009 dalje, vendar pa je bilo o njih pravnomočno odločeno šele 7. 11. 2012, tožena stranka pa je pravico do izplačevanja priznala šele od 7. 11. 2012 dalje. Stališče sodišča posega v ustavna načela in sicer v načelo pravnomočnosti in v pravico do zasebne lastnine, kot tudi v pravico do mirnega uživanja premoženjskih pravic iz 1. člena Protokola 1. k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic ter v pravico do poštenega sojenja iz 6. člena omenjene konvencije ter 23. člena Ustave RS. Tožnici je bila priznana pravica že od leta 2009 dalje. Takšna sodba pa ima materialne učinke pravnomočnosti. Pravica do invalidske pokojnine ima tipično premoženjsko pravno naravo, zato je postala del premoženja oziroma lastnine tožnice od 21. 10. 2009 dalje. Breme dolgotrajnosti sodnega postopka ne more in ne sme biti v škodo tožnice. S tem, ko sodišče veže izplačevanje pravice do delne invalidske pokojnine na dodaten pogoj, to je na pričetek dela s skrajšanim delovnim časom, s tem izrazito posega v že omenjene ustavne pravice in tudi v načelo o pravni in socialni državi. Zapis v sodni odločbi, da gre tožnici pravica do delne invalidske pokojnine od 21. 10. 2009 dalje je tako brezpredmeten oziroma je sodna odločba brez učinka, tožnica pa brez pravne varnosti. To bi pomenilo, da sploh ne bi bilo pomembno, kdaj bi se postopek začel, pomembno bi bilo le, kdaj bi se končal (za vmesno obdobje pa bi tožena stranka, vsa sredstva, ki bi jih sicer morala izplačevati, če bi odločala zakonito, preprosto prihranila, ker bi se sklicevala na novo odločbo). To pa pomeni, da bi pridobila premoženjsko korist na račun bistveno kasnejših izplačil priznanih pravic. Tožnica je že v svojih vlogah predlagala, da sodišče upošteva pri odločanju tudi ustavno pravne vidike in po potrebi tudi prekine postopek, če bi menilo, da je citirana zakonska ureditev takšna, da krši človekove pravice in svoboščine. V konkretnem primeru ni nobenega dvoma, da je tožnica dejansko opravljala delo v skrajšanem delovnem času že od leta 2009 dalje. Tožena stranka pa je pričela z izplačevanjem delne invalidske pokojnine šele po pravnomočnosti sodbe, kar pomeni, da dejanskih okoliščin sploh ni ugotavljala. Tudi iz sodne prakse (VIII Ips 523/2008) izhaja, da se prične izplačilo od dneva dejanskega opravljanja dela, ne pa od dneva pravnomočnosti sodbe. Tožnica pa je samostojna podjetnica posameznica, torej nima delovnega časa in za njo ne velja ZDR. Dela v gostinstvu. Zavarovalna osnova pa je že od leta 2009 minimalna, saj je bil njej dobiček (dohodnina) tako nizek, da ji je DURS odmeril (vsako leto) zgolj minimalno zavarovalno osnovo. Razlog pa je v zdravstveni nezmožnosti tožnice, da bi delala dalj kot 4 ure dnevno, ne glede na to, ali ima ali nima odločbo. Trenutek formalne pravnomočnosti sodbe nima z dejanskim pričetkom opravljanja dela nobene zveze in sploh ni jasno, zakaj ga je tožena stranka upoštevala kot dan pričetka dela v skrajšanem delovnem času, saj se ta trenutek ne ujema z dejanskim delom v skrajšanem delovnem času. Sodišče pa je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek in to tako po odškodninskem temelju kot po temelju neupravičene obogatitve. Tudi takšna razsodba je nepravilna. Tožena stranka je ravnala nezakonito s tem, ko je v letu 2009 izdala napačne (nezakonite) odločbe, tožnica pa je posledično morala vložiti tožbo na sodišče, ki je nezakonite odločbe odpravilo. Med nezakonitim ravnanjem in izdajo odločbe o odmeri delne invalidske pokojnine pa je poteklo kar tri leta in en mesec. S tem je tožnici nastala škoda v višini mesečnih zneskov delnih invalidskih pokojnin. Temelj pa je podan tudi v neupravičeni obogatitvi tožene stranke, ki je zaradi svojega nezakonitega ravnanja ustvarila prihranek, saj kar tri leta in en mesec ni izplačevala delne invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Ne drži namreč, da je morala tožnica vložiti tožbo zaradi ugotavljanja dejanskega stanja, ampak zato, ker ji invalidska komisija tožene stranke ni priznala časovne razbremenitve zaradi pravil pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Invalidska komisija je tožnico razvrstila v okviru tega, kar ji je zakon omogočal. V času sodnega postopka pa je bilo že odločeno (sodba Ustavnega sodišča RS), da je takšno razumevanje zakona neustavno in da ima tožnica kot samostojna podjetnica posameznica pravico delati tudi v skrajšanem delovnem času. Kljub temu, da je bilo kasneje že jasno stališče Ustavnega sodišča RS, pa je tožena stranka vložila še pritožbo ter s tem ponovno odložila izplačilo tožničine delne invalidske pokojnine. Vse to za sodišče ni dovolj - ne vidi naklepa. Ni dvoma, da je tožena stranka, najmanj v sodnem postopku in nato s pritožbo, ravnala zavestno v škodo tožnice. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 5. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 3. 2013. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnici, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, prizna pravica do delne invalidske pokojnine od 7. 11. 2012 dalje.

6. Pravica do delne invalidske pokojnine je bila tožnici že priznana s sodbo(1) in sicer od 21. 10. 2009 dalje. Toženi stranki pa je bilo naloženo, da odloči o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine. Odločitev tožene stranke se torej v bistvu nanaša na odločitev, od kdaj dalje se tožnici izplačuje delna invalidska pokojnina. Datum priznanja same pravice in datum začetka izplačevanja, pa nista vedno identična. Skladno s petim odstavkom 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) se pravice na podlagi invalidnosti pridobijo z dnem nastanka invalidnosti. Glede izplačila pa je v 158. členu ZPIZ-1 določeno, da se delna invalidska pokojnina zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela. Delna invalidska pokojnina se izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti (prvi odstavek 159. člena ZPIZ-1). Tudi Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče(2) , da pogoji za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1 niso odvisni od pogojev za izplačevanje, velja pa tudi obratno - da pridobitev pravice sama po sebi še ne pomeni tudi izpolnitev pogojev za izplačevanje. V kakšnem delovnem času oziroma s kakšnimi omejitvami je tožnica opravljala delo pred nastankom invalidnosti, torej v času, ko še ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, na odločitev o izplačevanju delne invalidske pokojnine nima nobenega vpliva. Pritožbeno sodišče je tudi že v več zadevah zavzelo stališče(3) , da zavarovanec pravno formalno lahko začne delati s skrajšanim delovnim časom od polnega šele z dnem pravnomočnosti sodbe. Šele potem, ko delovni invalid pravico do dela s skrajšanim delovnim časom realizira, se mu delna invalidska pokojnina odmeri in prične izplačevati. Izplačevanje delne invalidske pokojnine je namreč vezano na pričetek dejanskega dela na tistem delu, na katerem ima zavarovanec glede na ugotovljeno delovno zmožnost priznano pravico do dela s skrajšanim delovnim časom. Ker je bil šele z dnem pravnomočnosti vzpostavljen temelj po katerem je tožnica v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričela z delom v svoji dejavnosti s polovičnim delovnim časom, pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je podan temelj za izplačevanje delne invalidske pokojnine šele od pravnomočnosti že citirane sodbe dalje. Taka odločitev ne gre preko materialne pravnomočnosti sodbe, temveč se je sodba lahko realizirala le za vnaprej, ne pa za nazaj, torej od 21. 10. 2009, kot to uveljavlja tožnica v pritožbi. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da se s tako odločitvijo posega v ustavne pravice oziroma v načelo o pravni in socialni državi. V invalidskih postopkih tožena stranka ugotavlja dejansko stanje za nazaj, torej kdaj je nastopila invalidnost, ki je eden od odločilnih pogojev, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Zakon pa nato na podlagi priznane pravice določa, od kdaj dalje je zavarovanec upravičen do izplačila. Pritožbeno sodišče še opozarja na drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se odločba, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije, izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. Dokončno odločbo o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja je dolžan izvršiti delodajalec, če je zavarovanec v delovnem razmerju. Tudi tožnica, kot samostojna podjetnica, je torej pravico lahko realizirala šele z dnem pravnomočnosti sodbe. Po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za neustavne določbe in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine. ZPIZ-1 v prvem odstavku 276. člena določa, da zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Odškodninsko odgovornost je torej potrebno ugotavljati na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Za obstoj odškodninske odgovornosti, morajo biti kumulativno izpolnjene vse predpostavke odškodninske obveznosti. Civilni delikt je tako podan, če je nastala (pravno priznana) škoda, če ta izvira iz nedopustnega (protipravnega) ravnanja, če med obojim obstaja vzročna zveza in če obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Tudi po stališču pritožbenega sodišča pa v ravnanju tožene stranke ni elementa protipravnosti. Tožena stranka je namreč dokončne odločbe, ki so bile kasneje predmet presoje pred sodiščem izdala na podlagi takrat veljavne materialnopravne določbe, in sicer tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1. Ob ugotovljenem dejanskem stanju in ob uporabi omenjene določbe je tožena stranka izdala zavrnilno odločbo, ki jo je nato v postopku vodenem pod opr. št. VI Ps 695/2010 presojalo sodišče. Ravnanje tožene stranke, ki je upoštevala veljavno določbo ne pomeni protipravnega ravnanja. Na omenjeno ne vpliva kasnejša odločitev Ustavnega sodišča RS, ki je z odločbo št. U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010 odločilo, da je tretji odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS in je Državnemu zboru RS naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku šestih mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakonodajalec ugotovljenega neskladja v danem roku ni odpravil, je pa bila res že v času vodenja postopka pred sodiščem znana praksa tako pritožbenega kot tudi Vrhovnega sodišča RS, ki je pravno praznino zapolnilo z ustrezno razlago zakonskih določb. Vendar pa toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja s tem, ko je v postopku pred sodiščem vztrajala do zaključka zadeve, torej do pravnomočnosti sodbe. Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje tožena stranka zoper sodbo opr. št. VI Ps 695/2010 z dne 26. 9. 2012 ni vložila pritožbe in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Pri tem je potrebno poudariti, da tekom postopka presoje omenjenih odločb ni bilo odprto zgolj vprašanje presoje zakonitosti omenjenih odločb, temveč je glede na postavljeni tožbeni zahtevek sodišče tudi razčiščevalo, ali tožnica svojo dejavnost še lahko opravlja v polnem, ali pa v skrajšanem delovnem času. Tožnica je namreč uveljavljala, da se ji prizna ne samo omejitve pri delu, temveč tudi časovna razbremenitev, torej da svojo dejavnost lahko opravlja po 4 ure dnevno. Ker se je torej tudi ugotavljalo dejansko stanje, ne pa samo uporaba materialnega prava, toženi stranki s tem, ko je vztrajala do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma celo naklepa, kot to v pritožbi uveljavlja tožnica.

8. Prav tako tudi niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi z neupravičeno obogatitvijo tožene stranke. Kot je bilo že pojasnjeno je tožena stranka pravilno odločila, da se tožnici delna invalidska pokojnina izplačuje od pravnomočnosti sodbe dalje. Ker pred tem ni bilo podlage za izplačilo, tako tudi tožena stranka ni bila obogatena na škodo tožnice. V zadevi torej niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji po prvem odstavku 190. člena OZ.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

(1) VI Ps 695/2010 z dne 26. 9. 2012. (2) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 523/2008 z dne 7. 6. 2010. (3) Glej sodbe Psp 151/2010 z dne 20. 5. 2010, Psp 281/2011 z dne 1. 9. 2011, Psp 456/2014 z dne 6. 11. 2014.