Jedro

Zaključek, da je bil obsojenec udeležen pri drugih vlomih (v drugih kazenskih postopkih) je sodišče upoštevalo kot dokaz, da je storil kaznivo dejanje, ki mu ga očita izpodbijana sodba, ne da bi bila njegova krivda za ta dejanja ugotovljena s pravnomočno sodbo, kar predstavlja kršitev domneve nedolžnosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je D. G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo in v njej določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo tri leta, v določeno kazen je vštelo čas prebit v priporu. Sodišče je še odločilo, da je obsojenec dolžan oškodovani družbi P. d.o.o. plačati 5.739,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s preostankom zahtevka je oškodovanca napotilo na pravdo. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 je obsojencu odvzelo premoženjsko korist tako, da mu je naložilo v plačilo 3.851,32 EUR, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in obsojencu v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v njej uveljavlja razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev 21. in 27. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter predlaga naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo ocenila, da ta ni utemeljena. Ugotavlja, da ne drži, da sodišči nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje izpovedbe prič vsebinsko presojalo z ostalimi dokazi (točka 8. prvostopne sodbe) in je pač presodilo, da družinske in prijateljske vezi do obdolženca ne morejo pretehtati materialnega dokaza in tudi ostalih posrednih dokazov in okoliščin na strani obdolženca, to pa je predvsem dejstvo, da se v naši državi nahaja še v drugih kazenskih postopkih, ki so prav tako temeljili na njegovih bioloških sledovih, najdenih na kraju kaznivih dejanj. Drugostopno sodišče je v točki 4. sodbe izrecno navedlo, da kljub temu, da navedeni personalni dokazi (pričevanje B. G., B. L. in R. G.) gredo obdolženčevemu zagovoru v prid, le tem nasprotuje močan obremenilen dokaz, obdolženčeva sled na predmetu, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, kar že samo zase zavrača njegov zagovor in izpovedbe naštetih prič. Vrhovna državna tožilka zaključuje, da je sodišče v 5. točki sodbe tudi pojasnilo, zakaj pričevanje obdolženčevega nečaka S. A. in njegovega prijatelja M. B. ne morejo razbremeniti. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4. Vložnik uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi bile storjene, ker naj bi sodišče prve stopnje ne navedlo, zakaj ni verjelo izpovedbi obsojenčeve žene B. G., da je bil njen mož v času storitve kaznivega dejanja, ki se mu očita, doma v Srbiji na praznovanju rojstnega dneva njenega nečaka U. P. in poudarja, da je B. G. zatrjevani alibi obsojenca potrjevala tudi z dejstvom, da mu je dne 2. 10. 2008 potekla viza, da je imel lovno dovoljenje za leto 2008, dovoljenje za strelivo in račun za popravilo vozila, kar vse naj bi potrjevalo obsojenčev zagovor, da je bil v obdobju, ko je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, v Srbiji. Vložnik tudi zatrjuje, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, zakaj ni verjelo pričama S. A. in M. B., da je bila lomilka (pajser), na kateri so bile najdene biološke sledi obsojenca, ukradena v času pred vlomom v trgovino T. in da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do obsojenčevih navedb o fotografiji z datumom 22. 11. 2008, ki dokazuje, da je bil prisoten na družinskem praznovanju. Vložnik še navaja, da iz sodbe Višjega sodišča v Celju Kp 136/2000 izhaja, da poslovne družinske vezi ne morejo biti okoliščina, zaradi katere bi bilo pričo mogoče označiti kot neprepričljivo, zato je po mnenju vložnika podana tudi kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Kršeno pa je tudi načelo, da je treba dvom o odločitvi v korist obdolženca - in dubio pro reo.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo razumne razloge, zakaj zavrača oziroma ne sprejema dokazov obrambe o zatrjevanem obsojenčevem alibiju. V skladu z načelom proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sodišče pri ugotavljanju posameznih pravnorelevantnih dejstev ni vezano na formalna dokazna pravila, npr. koliko mora biti dokazov in kakšne kakovosti morajo biti, da se šteje neko dejstvo za dokazano ali pa da ni podano. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo, zakaj ne sprejema dokazov, ki naj bi potrjevali zatrjevani obsojenčev alibi ter trditev, da v času storitve kaznivega dejanja vlomilsko orodje ni bilo več v njegovi posesti, so razumni, dokazna ocena glede njih je v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP podana za vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi. Vložniku tudi ni mogoče pritrditi, da sodišče druge stopnje ni presodilo pritožbenih navedb in se do njih opredelilo (prvi odstavek 395. člena ZKP).

6. Pritrditi pa je treba očitku zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek, da biološke sledi obsojenca na vlomilskem orodju v povezavi z dejstvom, da so bile njegove biološke sledi najdene še na več drugih krajih vlomov v Sloveniji, predstavljajo kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave in prvega odstavka 3. člena ZKP. Tako je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve sodbe navedlo: „Prav tako ne gre prezreti okoliščin, da so bile biološke sledi obtoženca najdene še na več drugih krajih vlomov v Sloveniji. Iz zahteve za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu (list. št. 115) izhaja, da je bilo le nekaj dni za obravnavanim kaznivim dejanjem (18. na 19. 11. 2008), to je dne 23. 11. 2008, vlomljeno v trgovino K. z.o.o., v Mirni peči (prav tako s pajserjem), pri čemer so na kraju kaznivega dejanja našli ročno svetilko z biološkimi sledmi T. G., za katerega se je obtoženi izdajal, prav tako bile biološke sledi T. G. najdene še pri vlomu v stavbo M. d.d. v Kobaridu leto kasneje, in sicer 16. 6. 2009, kakor izhaja iz obtožbe Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici (list. št. 117 do 121) in sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici iz katere izhaja, da je donor ene od komponent mešane biološke sledi najdene na ročaju torbe precej verjetno T. G., medtem ko so pa biološke sledi, najdene na črni svetilki, nedvomno njegove, pri čemer sta bila oba predmeta najdena na kraju kaznivega dejanja. Prav tako je bila proti T. G. vložena še ena obtožnica, in sicer v Krškem, za kaznivo dejanje velike tatvine storjene 18. 9. 2009 v bencinskem servisu P. v Tržiču. V bližini bencinskega servisa je bila namreč najdena kapa šiltarica, na kateri so bile najdene biološke sledi obtoženca. Obtoženi je sicer bil z novogoriško sodbo pravnomočno oproščen, v Novem mestu in Krškem pa postopek še poteka. To, da ni bil pravnomočno obsojen zaradi teh kaznivih dejanj pa še ne ovrže dejstva, da so njegove biološke sledi bile najdene na krajih ali v bližini navedenih krajev storitve kaznivih dejanj“. Iz navedenega in iz razlogovanja sodišča prve stopnje sledi, da sodišče v obravnavani zadevi ni le - kot je navedlo sodišče druge stopnje na očitek obrambe o kršitvi domneve nedolžnosti - dokaze in podatke iz drugih kazenskih zadev ustrezno ovrednotilo z dokazi in dejstvi v obravnavani zadevi, ampak je pri tem izhajalo iz podmene, da je obsojenec povezan s storitvijo kaznivih dejanj, glede katerih kazenski postopki še niso pravnomočni, eden od njih pa se je končal z oprostilno sodbo. To podmeno, ki iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja implicitno, pa je eksplicitno ubesedilo sodišče druge stopnje v 7. točki, ko je navedlo: „Ne glede na to, kako so se posamezni postopki zaključili, pa vendar obstaja dejstvo materialnih sledov, torej utemeljen sum, da je bil obtoženec udeležen tudi pri drugih številnih vlomih, ki so bili storjeni na podoben način in v podobne objekte kot v zadevi, ki je predmet te pritožbe.“

7. Nikakršne pravne ovire ni, zaradi katere kazensko sodišče ne bi smelo presojati dejstev in okoliščin, ki izhajajo iz drugih kazenskih postopkov, oziroma so bila v njih ugotovljena, seveda pod pogojem, da v zvezi z njimi izvede ustrezen dokazni postopek (npr. prebere listine ali zapisnike). Tako ne more biti pomislekov v ugotovitev izpodbijane sodbe, ki temelji tudi na podatkih iz drugih kazenskih postopkov, da je obsojenec uporabljal ponarejene dokumente na tuje ime, kot tudi ne v to, da sodišče to dejstvo povezuje z drugimi dokazi v tej zadevi, ko ugotavlja, da je obsojenec storilec obravnavanega kaznivega dejanja. S tem sodišče ni poseglo v domnevo nedolžnosti.

8. Sodišče prve in druge stopnje ugotavljata, da je bil obsojenec udeležen pri drugih vlomih in to upoštevata kot dokaz, da je storil kaznivo dejanje, ki mu ga očita izpodbijana sodba, čeprav obsojenčeva udeležba pri teh vlomih še ni ugotovljena s pravnomočno sodbo oziroma je bil obtožbe za enega od teh vlomov oproščen. V domnevo nedolžnosti je sodišče prve stopnje implicitno, sodišče druge stopnje pa izrecno poseglo z zaključkom, da je bil obsojenec udeležen tudi pri drugih številnih vlomih, ki so bili storjeni na podoben način v podobne objekte, ker so bili na kraju oziroma v bližini krajev teh kaznivih dejanj prav tako najdeni biološki sledovi obsojenca, čeprav obsojenčeva udeležba pri teh vlomih ni bila ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zaključek, da je bil obsojenec udeležen pri drugih vlomih je sodišče upoštevalo kot dokaz, da je storil kaznivo dejanje, ki mu ga očita izpodbijana sodba, ne da bi bila njegova krivda za ta dejanja ugotovljena s pravnomočno sodbo, kar predstavlja kršitev domneve nedolžnosti.

9. Vrhovno sodišče je, ko je ugotovilo, da sta sodbi sodišča prve in druge stopnje kršili načelo domneve nedolžnosti iz 3. člena ZKP in 27. člena Ustave, v skladu z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.