Jedro

Ugotovljena enkratna košnja ozkega zelenega pasu neposredno ob ograji in enkratna hoja po betoniranem dvorišču zaradi pometanja pokošene trave za tožnika nima nobenega praktičnega (ekonomskega) pomena. Nobeno od navedenih dejanj ni oviralo izvrševanja tožnikove posesti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala: (1) ugotovitev, da je tožena stranka (med pravdo umrlo) tožnico A. A. motila v zadnji mirni in dejanski posesti severnega dela nepremičnine parc. št. 24/6, k. o. X, ki v naravi predstavlja zelenico in betonirano dvorišče in poteka po severnem delu nepremičnine, po celotni dolžini, od obstoječe vrtne ograje do meje z nepremičnino parc. št. 22/1, k. o. X, širine približno 1,5 m in dolžine približno 20 m, kot je razvidno iz geodetske skice z dne 11. 11. 2016, ki je sestavni del tožbe, tako, da je tožena stranka 4. 9. 2017 stopila na betonirano dvorišče, hodila po njem ter s kosilnico na nitko pokosila zelenico; (2) prepoved bodočih takih in podobnih ravnanj; in (3) povračilo stroškov postopka (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 2.430,17 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po zamudi naprej (točka II izreka).

2.Tožeča stranka vlaga pritožbo. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.

Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico za toženo stranko. Zmotne so ugotovitve in razlogi, da ni šlo za motilno dejanje, da je pravna prednica tožnika vedela, da je toženec po sklenitvi sodne poravnave ohranil lastninsko pravico in posest na ozkem pasu, širokem od 0,3 do 0,6 m ob ograji in da košnja trave in hoja po betonski površini tožnika ni motilno dejanje. Tožnikova družina je skladno izpovedala, da so od postavitve ograje do motilnega dejanja v letu 2017 uživali celotno površino do ograje, da nihče od njih ni vedel, da je toženec ograjo postavil globlje v svojo nepremičnino, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo, in da je po postavitvi ograje opustil posest na drugi strani ograje. Njegove nasprotne navedbe in navedbe njegovih sorodnikov so bile prirejene za potrebe te pravde in ovržene z izpovedbo priče B. B. Preko ograje je začel hoditi šele po odstranitvi smrek. Takoj je sledila tožba zaradi motenja posesti in nato še tožba za ugotovitev lastništva. S tem je izkazano, da je pokojna tožnica štela, da je vse zemljišče do postavljene ograje njeno. Tožnik je leta 2000 postavil betonsko ploščo tako, da je ostal ozek pas kot kanal za odvodnjavanje meteornih voda s strehe njegovega gospodarskega poslopja. Imel ga je v izključni posesti. Po odstranitvi smrek ga je poškropil s herbicidom proti plevelu. Od postavitve ograje 1987 do 2017 toženec tega ozkega pasu za ograjo ni imel v posesti. Trideset let so ga imeli v posesti tožnik in njegovi pravni predniki. Ker sta pravna prednica in tožnik zaznala, da je bila trava pokošena, da so bili ostanki pokošene trave na betonskem delu tožnikovega dvorišča in da je bilo videti sledi hoje po betonu, je bila vložena ta tožba. Šlo je za motilno dejanje. Ne drži, da je toženec zato, da je lahko hodil po svojem, umaknil ograjo za več, kot je bilo dogovorjeno. Povprečna odrasla oseba pri gibanju zavzame več kot en meter prostora. Sporni pas je preozek. Sodišče je prezrlo, da je bila tožba vložena po geodetski skici, ki jo je vložil tožnik, pred parcelacijo spornega zemljišča, ki je bila narejena v postopku vzporedne petitorne pravde P 100/2017, šele v letu 2025. Šele od tedaj naprej obstajata dve parceli. Motilno dejanje je bilo storjeno na sedanji parceli 24/10, po kateri je tožnik po tridesetih letih ob motilnem dejanju prvič kosil in delno hodil tudi po sedanjem zemljišču parc. št. 24/11. Ne glede na parcelacijo je bilo motilno dejanje storjeno tako, kot je bilo opisano v izreku tožbe. Odločitev sodišča, ki je tožniku odreklo posestno varstvo, je napačna. Košnja pasu zemljišča je motilno dejanje. Napačni so razlogi, da opisano ravnanje toženca ni omejilo nobene ekonomske koristi tožnika. Za motilno dejanje ni potrebna omejitev ekonomske koristi, ampak gre za poseg v dobroverno posest posestnika. Ko je tožnik kosil po delu zemljišča, ki ga je imel v posesti tožnik, je motil njegovo posest.

3.Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je pravilno materialnopravno odločitev, katere podlaga je 25. ter 32. do 34. člen SPZ.

Sklep je utemeljilo z jasnimi in popolnimi dejanskimi in pravnimi razlogi o vseh spornih pravno odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče se nanje sklicuje in jih ne bo ponavljalo. Ker tudi ni zatrjevanih niti uradno upoštevnih kršitev določb postopka, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6.Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Ne upošteva pravice do posesti niti dobrovernosti posestnika (33. člen SPZ). Na tožeči stranki je dokazno breme, da je bila pred motenjem posestnica stvari, da je bila posest motena, da jo je motila tožena stranka in da njeno dejanje pomeni motilno dejanje - da je samovoljno in protipravno (32. in 33. člen SPZ). Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji le na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali o odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP).

7.Sodišče prve stopnje je navedena pravna izhodišča pravilno upoštevalo. Vsebina zatrjevanega motilnega dejanja (enkratna košnja zelenice med vrtno ograjo in betonskim dvoriščem in hoja po betonskem dvorišču), čas (4. 7. 2017) ter storilec (tožena stranka) med pravdo niso bili sporni. Glede na trditveno in dokazno podlago strank pa je bilo treba ugotoviti, ali je toženec zatrjevano motilno dejanje res storil na 1,5 m širokem in 20 m dolgem pasu zemljišča ob ograji, kot je trdil tožnik. Namen posestnega varstva je v preprečevanju samovoljnih posegov v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari tako dolgo, dokler ne bo v sporu, ki bo temeljil na pravici, dokazano drugače. Lokacijo (identifikacijo) spornega pasu zemljišča je sodišče v soglasju s strankami ugotavljalo z izvedencem geodetske stroke. Drži, da je slednji opravil parcelacijo spornega prostora šele v letu 2025, in sicer v vzporedni petitorni pravdi za ugotovitev lastninske pravice toženca na spornem delu zemljišča, kot pravi pritožba. Vendar sodišče v posestnem sporu (še) ni odločalo o varstvu na temelju pravice (36. člen SPZ). V skladu s pravilom "petitorium absorbert possessorium" bi tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti lahko zavrnilo le, če bi bila ob vzporednem teku posestne in petitorne pravde pravda za ugotovitev toženčeve lastninske pravice pravnomočno končana v toženčevo korist pred zaključkom posestne pravde. Ugotovitve, da bi bila lastninska pravda pravnomočno končana pred zaključkom te - posestne pravde, v obravnavanem primeru ni ne v izpodbijanem sklepu ne v pritožbi. Glede na tožbeni predlog pa je bila kot predhodno vprašanje za odločanje o zatrjevanem motilnem dejanju z izvedencem pravilno opravljena le identifikacija spornega prostora, na katerem naj bi bilo motilno dejanje storjeno.

8.Ugotovljeno je, da je toženec pokosil kanal oziroma zelenico (po pritožbenih navedbah širok od 0,3 do 0,6 m), kamor se je izcejala meteorna voda iz treh objektov, ki obsega novo nastalo parcelno številko 24/10, da je tožnik zabetoniral dvorišče, vključno z zatrjevanim 1,5 m pasom zemljišča in da ima sporni zabetonirani pas zemljišča novo parc. št. 24/11. Pravilna je ugotovitev in presoja sodišča, da enkratna košnja parc. št. 24/10 (zelenice - kanala za odtekanje meteornih voda) in enkratno pometanje trave in hoja po betonu parc. št. 24/11 ne štejejo za motilno dejanje, ker ne omejujejo nobene ekonomske koristi tožnika in ne ovirajo tožnikove posesti oziroma uporabe stvari, kot jo je imel pred dejanjem.

9.Vsaka sprememba dejanskega stanja ne pomeni motenja posesti. Podana mora biti taka sprememba dejanskega stanja, ki ima ne le pravni, ampak tudi ekonomski oziroma praktični pomen. Ne v tožbi ne v pritožbi tožeča stranka ni zatrjevala, v čem se je dejanska oblast nad stvarjo s košnjo in pometanjem trave z betona tako spremenila, da je pomenila pravno upoštevno spremembo oziroma oviranje izvrševanja njene posesti. Sklicevala se je le na spor o lastninski pravici, kar pa v obravnavani pravdi zaradi motenja posesti ni pomembno. Zato tudi ni relevantno, kakšno je bilo prejšnje posestno stanje, o katerem vztrajno govori pritožba (od postavitve ograje do odstranitve smrek). Pritožbeno sodišče soglaša z oceno in ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ugotovljena enkratna košnja ozkega zelenega pasu neposredno ob ograji in enkratna hoja po betoniranem dvorišču zaradi pometanja pokošene trave za tožnika nima nobenega praktičnega (ekonomskega) pomena in da nobeno od navedenih dejanj ni oviralo izvrševanja tožnikove posesti. Če gre za enkratno motilno dejanje, mora biti tako intenzivno, da odločneje poseže v posestnikovo izvajanje posesti, kar v obravnavanem primeru ni ugotovljeno.

10.Zmotno je pritožnikovo naziranje, da za motilno dejanje ni potrebna omejitev ekonomske koristi. Sodišče prve stopnje se je v okviru podane trditvene podlage toženca pravilno ukvarjalo z vprašanjem tožnikovega ekonomskega interesa za posestno varstvo. Kadar posestnik nima ekonomskega interesa, se namreč lahko izkaže, da za posestno varstvo nima niti pravnega interesa. Po ustaljenih stališčih sodne prakse pravni interes kot posledica pomanjkanja ekonomskega interesa ni podan v primeru, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti

Kot je pravilno ugotovljeno tudi v obravnavanem primeru. Sodna praksa šteje med neznatne posege podobne primere, kot ga je ugotovilo sodišče v tej zadevi.

11.Pritožbeni razlogi niso podani. Ker tudi ni napak in kršitev, na katere v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

12.O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnik ni upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka, ker je s pritožbo propadel.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

2Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS št. 87/2002 s spremembami.

3VSL II Cp 181/2022 z dne 11. 4. 2022, VSL II Cp 1533/2025 z dne 9. 10. 2025 in druge.

4Na primer: rezanje in ščipanje poganjkov žive meje, košnja trave in podrasti (VSL I Cp 2857/2011 z dne 15. 2. 2012); dejstvo, da je toženec za krajši čas stopil na nepremičnino v posesti tožeče stranke (VSL I Cp 1294/2011 z dne 19. 10. 2011); enkratna vožnja s traktorjem in enkratni prehod iz vinograda in nazaj (VSL I Cp 3225/2013 z dne 12. 2. 2014); parkiranje osebnega avtomobila na tuji nepremičnini zaradi telefonskega pogovora in brskanja po rokovniku (VSL II Cp 2831/2013 z dne 15. 1. 2014); izkop marjetice in trobentice (VSL I Cp 3325/2005 z dne 30. 11. 2005); nametavanje krompirjevice na tožničino njivo (VSK 476/2006 z dne 4. 7. 2006).