Jedro

Dolžnica mora svojo izbiro, katero izmed več obveznosti bo s plačilom izpolnila, opraviti najkasneje ob izpolnitvi v nalogu za plačilo.

Če dolžnik ob plačilu ni vedel, da je obveznost zastarana, se kasneje na zmoto glede zastaranja obveznosti ne more sklicevati, saj zakon možnost uveljavljanja zmote v primeru izpolnitve zastarane obveznosti izrecno izključuje. Če se izpolni zastarana obveznost, se izpolni veljavna obveznost, zato dolžnik izpolnjenega ne more terjati nazaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 218442/2013 z dne 8. 1. 2014 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka za glavnico v višini 86,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov navedenih v I. točki izreka ter za izvršilne stroške v višini 23,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu, to je v prvem odstavku izreka za znesek 184,42 EUR ter v tretjem odstavku izreka za znesek 50,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2014 dalje do plačila, je sklep o izvršbi razveljavilo ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 24,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev (I. in III. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov, predvidenih v sporih majhne vrednosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi tudi v preostalem delu in tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialnopravna določila 190., 191., 287. in 314. člena OZ ter zagrešilo bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisna je namreč navedba izpodbijane sodbe, da tožnica glede namena plačila zneska 191 EUR z dne 9. 1. 2013 ni bila obveščena, saj je iz namena razvidno, da se plačuje „račun snaga -12/2012-1.2013, kar pomeni račun za december 2012. Ker je bil namesto zneska 16,85 EUR pomotoma vnesen znesek 191,00 EUR, bi morala tožnica glede na jasno izražen namen plačila, toženko obvestiti o preplačilu, slednja pa bi nato ustrezno reagirala. Toženka je tista, ki je upravičena glede na določbe OZ izraziti svoj namen v zvezi s plačilom. Če namena plačila ne bi izrazila, bi tožnica lahko ravnala v skladu z določbo 287. člena OZ, vendar le v primeru, če ne bi kasneje od toženke izvedela, da je šlo za plačilo izvršeno pomotoma in toženka ne bi ugovarjala zastaranja po drugem odstavku 314. člena OZ. Določbe 278. in 191. člena OZ je sodišče uporabilo zmotno, zaradi česar je tožnica za plačilo preko 16,85 EUR neupravičeno obogatena. Protispisno je stališče izpodbijane sodbe, da je toženka vedela, da je tožnici plačala zastarano terjatev. Toženka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi jasno navedla, da je šele dva dni po plačilu ugotovila, da je namesto zneska 16,85 EUR nakazala znesek 191 EUR, kar glede na določbe 191. člena OZ pomeni, da je upravičena do vračila, saj ni šlo za hoteno plačilo. Zmotno je uporabljen tudi 314. člen OZ, saj v primeru, ko je upnik pobotal zastarano terjatev, pobot ne nastane, če dolžnik zastarane terjatve ugovarja zastaranje. Toženka je namreč takoj, ko je izvedela za izvršilni postopek, ki se nadaljuje v predmetni pravdi, z ugovorom zoper izdan sklep o izvršbi izrazila svojo voljo, da s preplačilom zneska 16,85 EUR, namesto vračila, pobota terjatve proti tožniku zapadle v obdobju po januarju 2013. Da bi morala toženka takoj po predmetnem plačilu ugovarjati zastaranje, ko za pomoto v plačilu sploh še ni vedela, ji ne nalaga noben materialnopravni predpis. Pomembna je namreč izražena volja toženke glede namena plačila, ki jo je podala takoj, ko je ugotovila navedeno pomoto v nakazilu. Ni dopustno s plačilom 9. 1. 2013 šteti kot pobotane zastarane terjatve. Za povrh lahko toženka po drugem odstavku 314. člena OZ v primeru takšnega pobota uspešno uveljavlja ugovor zastaranja. Stališče izpodbijane sodbe o poplačilu zastaranih terjatev s preplačilom nakazila 191 EUR je zato materialnopravno napačno in protispisno. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6. Med pravdnima strankama je bila sporna višina tožničine terjatve in pravilnost vračunanja dveh delnih plačil toženke. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da toženka do tožnice ni poravnala svojih obveznosti za leta 2010, 2011, 2012, za kar ji je tožnica izstavila opomin (A5). Po prejemu opomina je toženka opravila dve delni plačili, in sicer 7. 1. 2013 je nakazala znesek 193,00 EUR, pri čemer je na nakazilu kot namen plačila navedla plačilo terjatev za obdobje januar – december 2012, ter 9. 1. 2013 tožnici nakazala še znesek 191,00 EUR, pri čemer je kot namen plačila navedla račun snaga 12/2012-01.2013. 7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) z ugotovitvijo namena toženkinega plačila z dne 9. 1. 2013, ni utemeljen. Z njim pritožnica izpodbija dokazno oceno glede namena plačila, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (458. člen ZPP). Namen plačila, ki ga je toženka navedla ob plačilu z dne 9. 1. 2013, je namreč sodišče prve stopnje iz listine o delnem plačilu pravilno povzelo v sodbi ter ga nato dokazno ovrednotilo, zato, kot že navedeno, očitek protispisnosti ni utemeljen.

8. Glede na to, da je toženka tožnici dolgovala plačilo več obveznosti (tudi za leti 2010 in 2011 – opomin v prilogi A5), je tožnica z zneskom preplačila računa za december 2012 pravilno zaprla najstarejše zapadle obveznosti toženke, kot to določa drugi odstavek 287. člena OZ. Stališče pritožbe, da bi morala tožnica toženko obvestiti o preplačilu računa za december 2012, je, ob ugotovljenem obstoju odprtih starejših neplačanih zapadlih obveznosti toženke, materialnopravno zmotno. Tožnica je bila ob tako ugotovljenem dejanskem stanju v skladu z določilom drugega odstavka 287. člena OZ upravičena poravnati obveznosti toženke po vrstnem redu zapadlosti. Posledično ni upravičen očitek, ki tožnici v zvezi s preplačilom računa za december 2012, očita neupravičeno pridobitev (190. in 191. člen OZ).

9. Drži, kot navaja pritožba, da je toženka tista, ki ima v skladu z določilom prvega odstavka 287. člena OZ pravico izbirati, katero izmed več obveznosti bo s plačilom izpolnila, vendar pa mora toženka svojo izbiro opraviti najkasneje ob izpolnitvi v nalogu za plačilo. Drugačnega namena plačila z dne 9. 1. 2013, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (da toženka plačuje račun za december 2012), toženka ob samem plačilu ni navedla, zaradi česar pritožbeno sklicevanje na njeno kasnejše obvestilo o drugačnem namenu plačila (plačilo terjatev zapadlih po januarju 2013), ni utemeljeno, saj je bilo prepozno.

10. Toženkin ugovor o nedopustnosti poplačila terjatev iz leta 2010 zaradi zastaranja ni utemeljen, saj dolžnik v skladu z določilom 342. člena OZ, če izpolni zastarano terjatev, nima pravice zahtevati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarana. Posledično pritožbene navedbe o tem, ali je toženka ob plačilu 9. 1. 2013 vedela ali ne, da so terjatve iz leta 2010 zastarane, ni relevantno. Če dolžnik ob plačilu ni vedel, da je obveznost zastarana, se kasneje na zmoto glede zastaranja obveznosti ne more sklicevati, saj zakon možnost uveljavljanja zmote v primeru izpolnitve zastarane obveznosti izrecno izključuje(1). Zato očitek pritožbe v zvezi s pravočasnostjo uveljavljanja ugovora zastaranja terjatev ni utemeljen. Če se izpolni zastarana obveznost, se izpolni veljavna obveznost(2), zato dolžnik izpolnjenega ne more terjati nazaj.

11. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na določilo 314. člena OZ, ki ureja pobotanje z zastarano terjatvijo. Pogoj za pobotanje je namreč obstoj vzajemnosti terjatev med pravdnima strankama (311. člen OZ), o čemer pa v obravnavanem primeru, ko gre za enostransko dolžniško upniško razmerje med pravdnima strankama (tožnica ni bila toženkina dolžnica), ni moč govoriti.

12. Po navedenem pritožbeni očitek o nepravilni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Pritožba obrazloženo ne izpodbija stroškovne odločitve sodbe. Nepravilnost stroškovne odločitve veže na nepravilno odločitev o glavni stvari, ki je s pritožbo ni uspela izpodbiti.

13. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi v zavrnitvi pritožbe.

15. O pritožbi je odločala višja sodnica posameznica na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP.

Op. št. (1): V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, stran: 458. Op. št. (2): V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, stran: 458.