Jedro

Sodišče ne sme samo spreminjati vsebine zahtevka, kateri je glavnični in kateri je obrestni zahtevek. Tako v obravnavanem primeru, ko se je tudi tožena stranka v pritožbi uprla takšnemu ravnanju, ne bi smelo ob izračunavanju "odškodnine" vzeti vrednosti zadnje najemnine, če pač zahtevek ni bil tako postavljen, niti šteti, da tožbeni zahtevek ni prekoračen, ker da ni prisojena glavnica presegla zahtevka vtoževane glavnice in vsote vtoževanih obresti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba druge stopnje v odločitvi o denarnem zahtevku in o pravdnih stroških ter sodba sodišča prve stopnje glede te odločitve (pod I./2 in I./3) razveljavita in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo, (I./1) da se prodajna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama - tožnico kot prodajalko in toženko kot kupcem dne 14.7.1993 za stanovanje v Ljubljani, razveljavi; (I./2) da mora toženka plačati tožnici 445.415,000 SIT z zamudnimi obrestmi od 16.6.1998 dalje in (I./3) da mora plačati tožnici in stranskem intervenientu njune pravdne stroške. Ugotovilo je, da je toženka s tem, ko se je odselila iz stanovanja najpozneje leta 1988 in pridobila stanovanjsko pravico na stanovanju v Domžalah, izgubila stanovanjsko pravico na obravnavanem stanovanju, vseh teh okoliščin pa tožnici ni navedla pred sklenitvijo pogodbe. S tem jo je zapeljala v bistveno zmoto. Sodišče ni našlo nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da tožnica ob sklenitvi pogodbe ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Zato je utemeljen zahtevek za razveljavitev pogodbe (prvi odstavek 61. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Toženka mora povrniti tožnici 445.415,00 SIT škode, ker od 14.7.1993 ni plačevala najemnine.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo. Menilo je, da toženkina izguba stanovanjske pravice ni bila nikjer formalno ugotovljena in evidentirana, zato tožnici, ki se je zanesla na odločbo o dodelitvi stanovanja iz leta 1966, ni mogoče očitati opustitve skrbnosti, ki se zahteva v prometu. Tožnica je bila v opravičljivi zmoti o toženkini lastnosti, da je imetnica stanovanjske pravice. Pravne posledice razveljavitve pogodbe nastopijo ex tunc in zato je tožeča stranka upravičena do najemnine od sklenitve prodajne pogodbe naprej.

Proti sodbama obeh sodišč je toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala vrhovnemu sodišču, naj izpodbijani sodbi in sklep spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ali pa naj ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Trdi, da je obrazložitev instančne sodbe kontradiktorna in se niti z besedo ne dotakne ugovora zoper dovolitev stranske intervencije. Nerazumljivo ocenjuje pritožbene trditve kot pavšalne. Sodišči sta bili dolžni obravnavati dopis Č. D. z dne 14.8.1984. Toženka je bila objektivno imetnica stanovanjske pravice na obravnavanem stanovanju. Stranski intervenient je toženko s silo vrgel iz stanovanja in ob sklenitvi prodajne pogodbe je imela v stanovanju še svoje stvari in še vedno izvršuje svojo posest. Toženka je bila imetnica stanovanjske pravice na obravnavanem stanovanju, na domžalskem pa sta bila njen mož in sin P. zaščitena uporabnika stanovanja v skladu s 5. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih in tako vsakokratno upravičenca do odkupa stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona. Za domžalsko stanovanje sta prispevali dve podjetji - delodajalca toženke in njenega moža. Sodišči sta prekoračili tožbeni zahtevek, ko sta obravnavali stvari, ki bi bile lahko predmet nekega postopka v osemdesetih letih. Domžalsko stanovanje je bilo tožnici le formalno dodeljeno, dejansko pa njenemu možu in odločba o dodelitvi tega stanovanja bi bila lahko nična. Abstraktna stališča obeh sodišč, češ da je bila tožeča stranka v zmoti v osebi, so zavržna. Tožeči stranki je ob zahtevi za odkup navedla in predložila vso potrebno dokumentacijo pa tudi podatke z bivališčem v Domžalah. Podredno zavrača stališča nižjih sodišč glede temelja in višine vračila najemnine. Ni nastala škoda, toženka pa za dolgotrajnost svojega postopka ne odgovarja. Sodišči sta znatno presegli tožbeni zahtevek tožečih strank. Obresti niso stamostojna terjatev in kot takšne v celoti neupoštevne. Ni odločeno o vračilu kupnine.

Na vročeno revizijo tožnica in stranski intervenient nista odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Posplošene trditve o nasprotjih v izrekih in obrazložitvah izpodbijanih odločb ne terjajo odgovora. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka se namreč upoštevajo samo, če so z revizijo izrečno uveljavljane, bodisi formalno opredeljeno in vsebinsko konkretizirano ali vsebinsko vsaj konkretno očitano (arg. iz 386. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77).

Konkretnega revizijskega očitka v zvezi z dovoljeno stransko intervencijo v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati. Revizija zoper sklepe je sicer dovoljena, vendar le zoper takšne, s katerimi se je postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 400. člena ZPP/77). Sklep o dovolitvi stranske intervencije pa ni takšne narave.

Upravičeno se revizija čudi nad ugotovitvijo v obravnavani instančni odločbi, da je pritožba pavšalna, ker to zares ni bila. Vendar pa že revizija sama ne gre dalj od začudenja in presenečenja in ne opredeli, kakšno kršitev naj bi storilo v zvezi s tem pritožbeno sodišče. Le-to je po prepričanju revizijskega sodišča odgovorilo na vse pravno pomembne zatrjevane okoliščine.

Opozorilo, da bi morali sodišči obravnavati dopis Č. D. o financiranju nakupa domžalskega stanovanja, ni na mestu, saj v tem dopisu navedene okoliščine niso pomembne za odločitev ob relevantnem ugotovljenem dejstvu, da je bila toženka imetnica stanovanjske pravice na pravkar omenjenem stanovanju, o čemer bo beseda še kasneje. Način financiranja stanovanja na imetništvo stanovanjske pravice ni vplivalo. Ni šlo, denimo, za službeno stanovanje.

Očitanih procesnih kršitev torej ni in tudi ne tiste, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77).

Kar zadeva odločitev o razveljavitvi pogodbe, je sodišče materialno pravo pravilno uporabilo. Tudi če bi držalo, da je stranski intervenient - toženkin sin toženko vrgel iz obravnavanega stanovanja, vnedarle ostane pravno pomembno dejstvo, ki ga je toženka zamolčala ob sklenitvi pogodbe ob privatizacijskih predpisih stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 18/91-I, 21/94 in 23/96 - SZ) - da je pridobila stanovanjsko pravico na drugem, domžalskem stanovanju. Revizijsko zapletanje tega dejstva ni prepričljivo. Nižji sodišči sta se ob pravni presoji tega vprašanja pravilno oprli na dejstva, da je bilo toženki domžalsko stanovanje dodeljeno z odločbo z dne 15.7.1986, s čimer je pridobila stanovanjsko pravico (10. člen takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih, Uradni list SRS št. 35/82 in 14/84 - ZSR). Nastalo je tudi stanovanjsko razmerje, ker je stanovanje prevzela (prvi odstavek 47. člena ZSR). Toženka je kot imetnica stanovanjske pravice privolila, da izkoristi pravico do odkupa stanovanja, ki jo je prinesel SZ, njen sin P., kot je ta pričal. Res je bila toženka imetnica stanovanjske pravice na ljubljanskem stanovanju, vendar je to pravico izgubila, ko se je izselila iz njega in vselila v domžalsko stanovanje, na katerem je pridobila stanovanjsko pravico (prvi odstavek 12. člena in prvi odstavek 19. člena ZSR). V odgovor na revizijske trditve velja poudariti, da se toženka zoper odločbo o dodelitvi stanovanja ni pritožila, kar bi se lahko, če je menila, kot zdaj trdi, da se odločba ne bi smela glasiti nanjo. Ni odklonila privolitve sinu za odkup domžalskega stanovanja (prvi odstavek 117. člena SZ), ker se je očitno počutila kot imetnica stanovanjske pravice na njem. Izguba stanovanjske pravice ne nastane z morebitno odločbo o tem, marveč na podlagi dejstev, ki jih zajema 19. člen ZSR. Zakaj naj bi imela toženkin mož in sin P. slabši položaj, kot jima ga je nudil ZSR, kakor trdi revizija, ko pa je slednji odkupil stanovanje pri privatizacijskih predpisih kot toženkin ožji družinski član, ki je ob uveljavitvi SZ bival v stanovanju? Nepomembno je protislovno zatrjevano dejstvo, da je ob sklenitvi sporne pogodbe imela toženka ljubljansko stanovanje v posesti, ko pa hkrati trdi, da ne more niti do stvari, ki jih je pustila v njem. Očitno je, da ne izvaja niti posredne posesti, saj s stranskim intervenientom ni sklenila kakšne (pod)najemne pogodbe. Če sta bila toženkin mož in sin P. "zaščitena uporabnika stanovanja v skladu s 5. členom ZSR", to ne nasprotuje ugotovitvi, da pa je bila toženka imetnica stanovanjske pravice. Že poprej je bilo omenjeno, da spričo ugotovljenih dejstev pravno ni pomembno, katera delodajalca toženke in njenega moža sta prispevala k nakupu domžalskega stanovanja in ne v kakšnem razmerju. Neresna je revizijska domneva, da bi bila lahko dodelitvena odločba za to stanovanje nična. Neumesten je nadalje očitek, češ da sta sodišči prekoračili zahtevek tožeče stranke, ko sta obravnavali izgubo njene stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Do te izgube je res prišlo, kot se izraža revizija, v osemdesetih letih, vendar je ta okoliščina bistvena sestavina temelja tožbenega zahtevka za razveljavitev prodajne pogodbe po 117. členu SZ, saj kdor ob njegovi uveljavitvi ni bil imetnik stanovanjske pravice, ga ni mogel odkupiti ne on ne njegovi ožji družinski člani. Nanizane okoliščine v zvezi z domžalskim stanovanjem pa je toženka zamolčala tožeči stranki. Tako je bila ta v zmoti o lastnosti pogodbenice - toženke, da je imetnica stanovanjske pravice (61. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Da je tožeča stranka ob sklepanju sporne pogodbe ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu, kot sta ugotovili nižji sodišči, revizija niti ne zanika. Ne gre torej za nikakršna abstraktna stališča nižjih sodišč, kot sklepa revizija. Materialno pravo je bilo torej pravilno uporabljeno in to tudi v zvezi z zadnjim revizijskim ugovorom, da bi bilo treba hkrati z razveljavitvijo pogodbe odločiti tudi o vrnitvi kupine. Zakon (113. člen ZOR), ne predpisuje, da je treba hkrati z odločbo o razveljavitvi pogodbe odločiti tudi o vrnitvi tistega, kar je bilo izpolnjeno na njeni podlagi.

Vprašljiva pa je pravilnost odločitve o denarnem zahtevku. Nižji sodišči sta ta zahtevek za povrnitev najemnine za sporno stanovanje od sklenitve zdaj razveljavljene pogodbe naprej obravnavali kot odškodninski (prvi odstavek 154. člena ZOR). Ob trditvah tožeče stranke in stranskega intervenienta ter ugotovitvah obeh sodišč, da je toženka ne le izgubila stanovanjsko pravico, marveč že od leta 1988 ne biva več v stanovanju, da ga nima v posesti, in to niti posredni, da pa v njem prebiva stranski intervenient, je videti pasivna legitimacija tožničinega zahtevka, pa naj gre za obogatitveni ali odškodninski, morda zgrešena. Ugotovitev nižjih sodišč, da je izostalo plačevanje najemnine kot eden izmed elementov odškodninskega delikta in odgovornosti, je premalo, dokler se ne ugotovi, kdo bi jo bil sploh dolžan plačevati. Utemeljeno je tudi "podredno" revizijsko opozorilo, poprej v pritožbi korektno označeno kot prekoračitev tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je vtoževala plačilo glavnice 297.455,15 SIT kot seštevek posameznih najemnin ter zakonske zamudne obresti od različnih zneskov in različnih datumov, razsodilo pa je, da mora tožena stranka plačati 445.415,00 SIT glavnice kot zmnožek višine zadnje najemnine s številom mesecev v obravnavanem obdobju ter pripadajoče zakonske obresti od 16.6.1998, se pravi, od datuma, ko je tožeča stranka določno postavila tožbeni zahtevek. Sodišče mora soditi v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP/77). S tožbenim zahtevkom stranka prosto razpolaga (prvi odstavek 3. člena ZPP/77). Tožnik ima tudi po materialnem pravu na voljo, da uveljavlja procesne obresti od kapitaliziranih obresti od posameznih dajatev, se pravi, od vsote obresti, ki so se natekle do postavitve zahtevka. Ima torej možnost, da sam opredeli, kaj se šteje kot glavnica in kateri zneski jo sestavljajo, ter kaj so obresti. S tem postavi tudi meje svojih zahtevkov. Sodišče zato ne sme samo spreminjati vsebine zahtevka, kateri je glavnični in kateri je obrestni zahtevek. Tako v obravnavanem primeru, ko se je tudi tožena stranka v pritožbi uprla takšnemu ravnanju, ne bi smelo ob izračunavanju "odškodnine" vzeti vrednosti zadnje najemnine, če pač zahtevek ni bil tako postavljen, niti šteti, da tožbeni zahtevek ni prekoračen, ker da ni prisojena glavnica presegla zahtevka vtoževane glavnice in vsote vtoževanih obresti.

Revizijsko sodišče je zato neutemeljeni del revizije, ki se nanaša na odločitev o razveljavitvi pogodbe, zavrnilo (393. člen ZPP/77). V ostalem je reviziji ugodilo in razveljavilo obe sodbi v delu, ki se nanašata na odločitev o denarnem zahtevku in pravdnih stroških (drugi odstavek 395. člena, četrti odstavek 365. člena in 369. člen ter četrti odstavek 164. člena ZPP/77). V ponovljenem postopku bo potrebno razčistiti prej opisana sporna vprašanja. Če se bo prepričalo, da sta podani toženkina pasivna legitimacija in njena odškodninska odgovornost, bo moralo obrazložiti, v čem je bilo njeno škodno ravnanje.

Odločba o revizijskih stroških temelji na četrtem odstavku 166. člena ZPP/77.