Jedro

Za posestno varstvo je brez pomena okoliščina, ali ima tožnik pravico do takšnega izvrševanja posesti. Tudi pri presoji pogoja verjetnosti terjatve v okviru odločanja o začasni odredbi ni važna pravica do posesti, temveč zgolj dejanska posest oziroma zadnje posestno stanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka 1. in 3. izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke zoper izdani sklep o začasni odredbi, navedeni sklep razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Hkrati je zavrglo predlog tožene stranke za odlog izvršitve sklepa o izdaji začasne odredbe, pritožbo tožeče stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 21.10.2008 pa je kot nedovoljeno zavrglo.

Zoper navedeni sklep se tožnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje in pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni in zavrne ugovor toženca, hkrati zavrne toženčev predlog za odlog izvršbe ter prizna tožniku stroške v zvezi z začasno odredbo, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da ni izkazal verjetnosti terjatve in da je le pavšalno zatrjeval, na kakšen način je izvrševal mirno posest. Povsem jasno je, da je tožnik kot lastnik same nepremičnine izvrševal zadnjo mirno posest in je toženec tisti, ki je odstranil samo ograjo, česar niti ne zanika. Tožnik je tudi poudaril, da je kupil nepremičnine od M. B., ki je pred tem izvrševal posest, od nakupa v aprilu 2008 pa je posest izvrševal tožnik, zato posesti ni mogel imeti toženec. Ta je ograjo podrl kar dvakrat, niti ni spoštoval izdane začasne odredbe in je očitno, da s svojimi ravnanji ne misli nehati in da bo tožnika še naprej motil v njegovi posesti. Toženec se ne more sprijazniti s tem, da je tožnik kupil nepremičnine od M. in hoče izsiliti od njega denarna sredstva. Gre za nedopustna ravnanja toženca in tožnik ne more verjeti, da mu je sodišče sledilo. Sprašuje se, kdo mu bo povrnil vso škodo, ki mu nastaja zaradi ravnanja toženca in edino izdana začasna odredba z zagroženo denarno kaznijo bi ga mogoče ustavila, pa tudi preprečila bi morebitne bodoče resnejše incidente. Poleg tega pa zaradi izdane začasne odredbe tožencu ne bi nastala nobena škoda, saj spornega dela nepremičnine sploh ni nikoli uporabljal. K drugačnemu stališču so sodišče privedle izkrivljene navedbe toženca, saj je logično, da je tožnik po nakupu nepremičnine le-te začel uporabljati in jih je imel vseskozi v posesti. Tudi ni res, da je tožnik le pavšalno navajal, da bo toženec s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, saj iz fotografij jasno izhaja, da ne držijo navedbe toženca o tem, da na spornem delu kosi, obrezuje drevje, saj je trava visoka, grmičevje pa neobrezano. Ker toženec nepremičnin ne uporablja, mu tudi škoda ne more nastajati. Nedvomno je tožnik dokazal nujnost začasne odredbe, saj je toženec kar dvakrat podrl ograjo in posega v njegovo nepremičnino, ki jo je kupil zato, da bi jo nemoteno uporabljal. Zato ne razume navedbe sodišča, da ni navedel, kaj mu nepremičnina pomeni oziroma kakšno vrednost ima zanj ter zato ne izpolnjuje kriterijev težko nadomestljive škode. Škoda pa je tožniku že nastala in bo kvečjemu še večja. Tožnik tudi opozarja, da je njegova pritožba glede odločitve o stroških utemeljena, saj je do njih upravičen in je odločitev o njih očitno izpadla iz sklepa z dne 21.10.2008. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo le-to ocenjuje kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje naprej ugodilo predlogu tožnika in izdalo predlagano začasno odredbo, po prejemu ugovora tožene stranke pa je temu ugodilo in izdano začasno odredbo razveljavilo, predlog za njeno izdajo pa zavrnilo. Pri tem je ocenilo, da niso podani pogoji v smislu določbe člena 272 in 273 Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami - v nadaljevanju ZIZ). Iz utemeljitve sodišča prve stopnje za zavrnitev predloga izhaja, da je ocenilo, da tožnik ni izkazal že osnovne predpostavke za izdajo začasne odredbe, in sicer verjetnosti vtoževane terjatve, niti nadaljnjih zatrjevanih predpostavk iz člena 272 ZIZ, in sicer potrebnosti začasne odredbe zato, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode oziroma da tožencu s predlagano odredbo ne bo nastala nobena škoda.

Glede dejstev za obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe je sodna praksa dokaj stroga in tožnik jih mora izkazati že v samem predlogu, saj v tej fazi še ni kontradiktornega odločanja. Začasna odredba je oblika zavarovanja bodoče izvršbe, ki jo ZIZ nudi upniku, ki še nima izvršilnega naslova, pa verjetno izkaže, da ga bo pridobil. Verjetnost je namreč tista stopnja materialne resnice, ko so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju. Takšno pravno razlogovanje pravilno zastavi tudi sodišče prve stopnje, vendar pa pri opredelitvi verjetnosti terjatve glede dejanske posesti spornega dela nepremičnine ne navede razlogov o zadnjem posestnem stanju oziroma o zatrjevani posesti tožnika za čas od aprila 2008 do septembra 2008, temveč se v pretežnem delu izjasni o verjetnosti same pravice do posesti, odločanje o tem pa je v motenjskih sporih izključeno (člen 33 SPZ oziroma člen 426 ZPP). Ker tako izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov oziroma zaključkov o tem odločilnem dejstvu v zvezi z obstojem verjetnosti terjatve, je sodišče prve stopnje v tem delu zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ, kar je v skladu z določbo 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Po določilu 1. odstavka 24. člena SPZ ima namreč posest stvari tisti, ki ima dejansko oblast nad stvarjo. Sodišče pa daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (1. odstavek 33. člena SPZ). Sodišče prve stopnje zaključuje, da zgolj s trditvijo, da je na delu sporne nepremičnine (južni del parc. št. 2654/1 k.o. X) tožnik postavil ograjo, ki mu jo je kasneje toženec odstranil, ne kaže na verjetni obstoj njegove terjatve v motenjski pravdi, saj tudi toženec zatrjuje, da je imel na tem delu posest, kar je podkrepljeno tudi z njegovo zemljiškoknjižno izkazano lastnino. Takšni zaključki sodišča prve stopnje pa so najmanj preuranjeni, saj se sploh ni opredelilo do ključne trditve tožnika, da je bil on tisti, ki je najmanj od aprila 2008 pa do motilnih dejanj v septembru 2008 bil zadnji posestnik. Priloženi dokazi, predvsem pa račun za sestavine ograje z dne 21.4.2008, zaenkrat kažejo na verjetnost, da je tožnik v tistem času dejansko tudi postavil ograjo. V kolikor je temu res tako, se je s tem dejanjem tožnika posest na jasen in nedvoumen način zasnovala in opredelila njena vsebina. Tožnik je tako pridobil dejansko oblast nad stvarjo in je pridobil posest na izviren oziroma originaren način. Pri tem pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da zakon nudi posestno varstvo vsaki zadnji posesti (1. odstavek 33. člena SPZ) ne glede na to, koliko časa je trajala.

Zaradi navedenega se je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dolžno opredeliti predvsem do okoliščine, ali je tožnik dejansko zasnoval sporno posest s postavitvijo ograje že v aprilu 2008 in jo nemoteno izvrševal vse do očitanih motilnih dejanj v septembru 2008, kar je vsekakor obdobje, ki ustreza standardu zadnjega posestnega stanja. Pri tem je potrebno poudariti, da je za posestno varstvo brez pomena okoliščina, ali ima tožnik pravico do takšnega izvrševanja posesti, s čimer se je sodišče prve stopnje nepotrebno ukvarjalo. Posestno varstvo je namreč le začasno in provizorno. Njegov namen je le v zaščiti kontinuiranega izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo, ta zaščita pa lahko traja le do tedaj, dokler se ne dokaže, da posestnik nima pravice do posesti. Tudi glede ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe se je sodišče prve stopnje dolžno izjasniti le glede tistih, ki jih tožnik v predlogu zatrjuje (npr. nastanka težko nadomestljive škode ni zatrjeval), glede na zatrjevana vztrajna in pogosta dejanja toženca (v kolikor jih sodišče dejansko ugotovi), pa pritožbeno sodišče zaenkrat nima pomislekov glede izkazane potrebe po začasni odredbi zaradi preprečitve uporabe sile. V kolikor se toženec pri svojih dejanjih sklicuje na samopomoč kot sredstvo varstva posesti (člen 31 SPZ), pa pritožbeno sodišče opozarja na restriktiven pristop, saj je načeloma prepoved samopomoči temeljni postulat prava. V pravno urejeni državi je namreč merilo individualne fizične premoči nadomeščeno z merili pravnega reda, zato samopomoč kot oblika posestnega varstva pride v poštev le izjemoma.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o glavni stvari (točka 1. izreka sklepa), je bilo posledično potrebno razveljaviti tudi odločitev o pritožbi tožnika zoper odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe (točka 3. izreka). Ob tem pa gre pojasniti, da je začasna odredba predlagana skupaj s tožbo in gre za akcesoren postopek, katerega uspeh je odvisen od rešitve o glavni stvari. Gre torej za stroške, nastale med pravdnim postopkom, in spadajo med ostale pravdne stroške (1. odstavek 151. člena ZPP), o povrnitvi katerih sodišče glede na ostala pravila o povrnitvi pravdnih stroškov odloči v sodbi oziroma sklepu, s katerim se postopek konča (4. odstavek 163. člena ZPP).

Glede na navedeno naj sodišče prve stopnje po skrbni in celoviti presoji dokazov ponovno odloči o ugovoru tožene stranke zoper izdani sklep o začasni odredbi, skladno z zgoraj navedenimi napotili oziroma stališči.