Jedro

Hrup, tresljaji, prah in podobno, na kar se tožnica v tem pogledu sklicuje, so sicer res običajne in pričakovane posledice gradnje, vendar pa tožnica v ničemer ne utemeljuje, da oziroma zakaj naj bi bili ti vplivi gradnje prekomerni oziroma tako intenzivni, da bi na njeni lastnini povzročali trajno oziroma težko popravljivo škodo. Take navedbe sodišču ne omogočajo presoje konkretne in neposredne nevarnosti nastanka škode, poleg tega pa so navedbe tako splošne, da se sodišče ne more opredeliti niti glede teže oziroma težke popravljivosti te škode.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo investitorju A. d.o.o., izdal gradbeno dovoljenje za odstranitev obstoječih objektov in novogradnjo treh večstanovanjskih objektov na tam navedenih zemljiščih, pod tam navedenimi pogoji.

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja nezakonitost izpodbijane odločbe, poleg tega pa navaja, da kot lastnica sosednjih parcel meni, da bo pričetek gradbenih del faza, v kateri lahko nastane največ škode na njeni lastnini. Iz tožbenih navedb izhaja, da bo med gradnjo „deležna številnih negativnih vplivov, kot so vibracije, prašenje, hrup, prometni zastoji, vplivi na onesnaženje fasad, uživanje nepremičnine v polnem obsegu – vrt, pridelki“. Navaja tudi, da „v gradbenem dovoljenju ni ukrepov za zmanjšanje vplivov na okolje, njeno zdravje, odvajanje padavinskih in podzemnih voda, nobenih ukrepov glede hrupa in vibracij, nemotenega dostopa do nepremičnin v času gradnje“. Tožbi prilaga tudi mnenje geodetskega zavoda o tem, da bo gradnja povzročala vpliv na področju režima podzemnega odtoka, zaradi česar pri določenem načinu temeljenja obstoječega objekta lahko „v primeru slabših temeljev“ pride do posedkov in morebitnih poškodb obstoječe stavbe. Zato bi po mnenju izdelovalca poročila moral projektant ovrednotiti kakšno je tveganje, da bi prišlo do poškodbe obstoječih stanovanjskih stavb zaradi možne spremembe pornih tlakov vode v temeljnih tleh ter na tej podlagi predvideti ukrepe. Ignorirana je bila tudi prometna in infrastrukturna problematika, na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja pa lahko investitor tudi v celoti uniči tožničino lastnino, kar pomeni, da je ogrožena njena temeljna človekova pravica, prav tako pa tudi pravica do zdravega okolja. Sodišču predlaga, naj z začasno odredbo investitorju prepove izvajati vsakršna pripravljalna in gradbena dela na podlagi izpodbijane odločbe, in sicer do pravnomočne rešitve tega upravnega spora.

3. Toženka na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

4. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

5. Po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke. Enak je tudi pogoj za izdajo tako imenovane ureditvene začasne odredbe iz tretjega odstavka istega člena, kakršno smiselno zahteva tožnica.

6. Glede na to zakonsko ureditev je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, da tožnik izkaže škodo, ki bi jo povzročila izvršitev izpodbijanega akta in težko popravljivost te škode. Šele če je tako kvalificirana škoda izkazana, mora sodišče pred izdajo začasne odredbe opraviti še presojo z vidika sorazmernosti in pri tem upoštevati prizadetost javne koristi in koristi morebitnih nasprotnih strank. Da pa bi bila presoja zahteve za izdajo začasne odredbe v navedenem obsegu sploh mogoča, mora tožnik v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode ter okoliščine, ki omogočajo sklep, da bo ta škoda tudi v primeru zanj ugodno končanega spora težko popravljiva.

7. Sodišče že uvodoma ugotavlja, da tožnica nobene od svojih navedb, niti nobenega od dokazov, na katere se sklicuje, ne povezuje izrecno z zahtevo za izdajo začasne odredbe. Ker pa je več tožbenih navedb takih, da bi utegnile pomeniti zatrjevanje neposredno grozeče škode, je sodišče te navedbe štelo za navedbe, na katere tožnica opira tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, enako pa velja tudi za priložene dokaze.

8. Po presoji sodišča tožnica s svojimi navedbami ni izkazala nevarnosti težko popravljive škode v smislu prej povzete zakonske ureditve in s tem ni izpolnila pogojev za izdajo začasne odredbe.

9. Tožnica večino oblik škode, do katere naj bi prišlo z gradnjo na podlagi izpodbijane odločbe, sicer zatrjuje, vendar njene trditve ostajajo povsem hipotetične. Hrup, tresljaji, prah in podobno, na kar se tožnica v tem pogledu sklicuje, so sicer res običajne in pričakovane posledice gradnje, vendar pa tožnica v ničemer ne utemeljuje, da oziroma zakaj naj bi bili ti vplivi gradnje prekomerni oziroma tako intenzivni, da bi na njeni lastnini povzročali trajno oziroma težko popravljivo škodo. Take navedbe sodišču ne omogočajo presoje konkretne in neposredne nevarnosti nastanka škode, poleg tega pa so navedbe tako splošne, da se sodišče ne more opredeliti niti glede teže oziroma težke popravljivosti te škode.

10. Sodeč po navedbah gre za materialno škodo, sodišče pa v tem pogledu opozarja, da bi za to, da bi bilo mogoče materialno škodo šteti za težko popravljivo ali celo nepopravljivo, tožnica morala izkazati še nadaljnje okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi bil zaradi posledic začetka gradnje po izpodbijani odločbi zanjo morebiten uspeh v tem upravnem sporu brezpredmeten oziroma jalov. Takih okoliščin tožnica niti ne zatrjuje, tako da sodišče v tem pogledu ugotavlja, da tožnica ni uspela izkazati nevarnosti nastanka škode v smislu 32. člena ZUS-1. K temu sodišče dodaja še, da lahko tožnica v upravnem sporu uveljavlja le svoj pravni interes, torej škodo, ki bi utegnila nastati njej, ne pa tudi škode, ki bi zaradi njenega uspeha v upravnem sporu lahko nastala investitorju.

11. Edina grozeča škoda, ki jo tožnica količkaj konkretizira, se nanaša na morebitne poškodbe objekta zaradi morebitnih sprememb režima talne vode. Te svoje trditve tožnica povzema po priloženem strokovnem elaboratu, s katerim jih tudi dokazuje. Vendar pa tudi te tožničine navedbe ostajajo povsem hipotetične, saj tako navedbe, kot tudi elaborat, na katerega se tožnica sklicuje, pogojujejo možnost nastanka kakršnekoli škode s povsem konkretnimi okoliščinami, kot je npr. način temeljenja sosednjega objekta in specifična geološka situacija.

12. Ob tem ni tožnica zahtevi priložila nobenih dokazov, iz katerih bi bilo mogoče kakorkoli sklepati, da so te, nadaljnje okoliščine, od katerih je odvisen nastanek škode, izpolnjene. To bi bila v skladu ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča dolžna storiti (prim. npr. sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 139/2012 in I Up 362/10), saj zaradi nujne narave odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče ne izvaja ugotovitvenega postopka, temveč odloča na podlagi dejstev, ki so navedena in kot verjetna izkazana še v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Sodišče k temu dodaja še, da konkretizacija in izkazovanja temeljnih okoliščin, od katerih je odvisen že sam nastanek, po tožbenih navedbah pa tudi teža grozeče škode, že smiselno ne more predstavljati nerealno visoke zahteve, ki je tožnica ne bi mogla izpolniti.

13. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da tožnica ni uspela izkazati nevarnosti nastanka škode v smislu 32. člena ZUS-1 oziroma težke popravljivosti te škode, kar je – kot že povedano – temeljni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe. Ker ta pogoj ni izpolnjen, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo brez nadaljnje presoje prizadetosti javne koristi in koristi prizadete stranke.