Jedro

Če v bančni garanciji s klavzulo "na prvi pisni poziv" ni naveden čas njene veljavnosti, garancija ne ugasne v trenutku zapadlosti z njo zavarovanega dolga, ampak upravičenec lahko zahteva njeno izpolnitev od takrat dalje vse do izteka zastaralnega roka. Če pred vložitvijo tožbe upravičenec ni pisno pozval banke na plačilo, se za tak poziv šteje tožba. Kadar ima posojilodajalec sedež v Republiki Sloveniji, je za gospodarski spor na vrnitev posojila in solidarno na plačilo po bančni garanciji, s katero je bila zavarovana terjatev na vrnitev posojila, glavni dolžnik in garancijska banka pa imata sedeža v tujini, pristojno slovensko sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Prva tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki solidarno plačati tožeči stranki 747.205,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Navedeni znesek predstavlja dva obroka posojila (s pogodbenimi obrestmi), ki ga je tožeča stranka dala prvi toženi stranki (ki ga noče vrniti) in dobila v zavarovanje bančno garancijo druge tožene stranke "na prvi pisni poziv".

Zoper sodbo sta se obe toženi stranki pravočasno pritožili. Prva tožena stranka se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in odstopi zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz. jo odstopi pristojnemu sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo. Meni, da so zneski v tolarjih neprimerljivi s prvotnimi v hrvaških dinarjih, da je za sojenje pristojno hrvaško sodišče in da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog za združitev te zadeve z zadevo VIII Pg 107/91, v kateri ona toži tožečo stranko na plačilo zaradi nedokončanega posla, zaradi katerega je bil dan sedaj obravnavani kredit. Druga tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 353. člena ZPP in predlaga spremembo ali razveljavitev napadene sodbe. Trdi, da je treba garancijo presojati po določbah 1083. in 1087. člena ZOR, da je veljala do zapadlosti glavnega dolga in da do takrat ni prejela pisnega poziva ali tožbe, ki bi se lahko štela za tak poziv, zato je ni dolžna plačati. Ugovarjala je tudi višini tožbenega zahtevka in v pritožbi navaja, da ne ve, kako je tožnik prišel do zneska obresti 64.963,00 SIT.

Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila.

Pritožba nista utemeljeni.

Po posojilni pogodbi je bila dolžna prva tožena stranka vrniti posojilo tožeči stranki na njen žiro računa v Ljubljani (3. člen pogodbe). Pogodbo se je tako zavezala izpolniti v Republiki Sloveniji. Tudi sicer je kraj izpolnitve denarne obveznosti upnikov sedež oziroma sedež organizacije, pri kateri ima upnik svoja denarna sredstva, kadar se plačilo opravi z virmanom (primerjaj določbi 1. in 2. odst. 320. člena ZOR). Obe toženi stranki bi tako morali svojo denarno obveznost izpolniti v Republiki Sloveniji. Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.

l. SFRJ št. 43/82, uradni popravek Ur. l. SFRJ št. 72/82), ki se v Republiki Sloveniji še vedno uporablja kot republiški predpis (4. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS št. 1/91), pristojnosti slovenskega sodišča za tak primer ne ureja. Zato je po določbi 27. člena ZPP slovensko sodišče pristojno, če njegova pristojnost izvira iz določb ZPP o krajevni pristojnosti. Za obravnavani gospodarski spor je taka določba 492. člen ZPP, po katerem je v sporu za izpolnitev pogodbe poleg sodišče splošne krajevne pristojnosti krajevno pristojno tudi sodišče kraja, kjer bi moral toženec po sporazumu strank izpolniti pogodbo. To pa je sodišče v Ljubljani, torej slovensko sodišče. Posojilna pogodba je bila sklenjena in bančna garancija dana februarja 1990, torej v nekdanjih jugoslovanskih dinarjih. Po določbi 8. člena Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 17/91) se zato šteje, da sta oba zneska, tako v posojilni pogodbi kot v garanciji, navedena v tolarjih. Zato po spremembi tožbe z njo uveljavljani tožbeni zahtevek v tolarjih v tem smislu ni neprimerljiv s prvotno uveljavljanim v hrvaških dinarjih.

Po določbi 1. odst. 313. člena ZPP je odločitev o združitvi pravd prepuščena presoji senata (ali sodnika posameznika), pod pogojem, da se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Nobenega od teh pogojev prva tožena stranka ni izkazovala. Vse, kar ja navajala in dokazovala v postopku VIII Pg 107/91, bi brez ovir lahko ponovila tudi v tej pravdi (kaj bi to bilo, trdi le zelo splošno), zato pritožbeno sodišče ni moglo ugotoviti, da bi lahko zavrnitev predloga za združitev pravd kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Druga tožena stranka ima prav, da je treba njeno garancijo presojati po določbah 1083. in 1087. člena ZOR. Tako jo je sodišče prve stopnje tudi obravnavalo. Pri tem je predvsem pravilno ugotovilo, da v garanciji ni določen rok njene veljavnosti. Po določbi 1. odst. 1083. člena ZOR prevzema banka z bančno garancijo obveznost, da bo upravičencu poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji. Če torej v garanciji ni naveden čas njene veljavnosti, nastopi predpostavka za njeno plačilo - neizpolnitev obveznosti glavnega dolžnika - šele ob zapadlosti glavnega dolga. Takrat šele lahko upravičenec od banke sploh zahteva izpolnitev garancije. Zato je trditev druge tožene stranke, da bi jo morala tožeča stranka pozvati na plačilo najkasneje na dan zapadlosti glavnega dolga, napačna in v nasprotju z navedeno določbo 1. odst. 1083. člena ZOR. Pravilno je stališče napadene sodbe, da je tožeča stranka lahko zahtevala izpolnitev garancije vse do zastaranja. S tem, da za pisni poziv na plačilo garancije šteje tudi tožba, se druga tožena strank očitno strinja, vsaj glede na njene pritožbene navedbe. S takim stališčem soglaša tudi sodišče druge stopnje.

V zvezi z ugovorom druge tožene stranke glede višine tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil podan zelo splošno, brez navedbe kakšnih konkretnih trditev, v čem naj bi bila višina tožbenega zahtevka napačna. Vse, kar o tem druga tožena stranka navaja v pritožbi, so zato novote, ki jih pritožbeno sodišče po določbi 1. odst. 496.a člena ZPP ne more upoštevati.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan niti kakšen od pritožbenih razlogov, uveljavljanih s pritožbama, niti kakšen od tistih, ki jih je po določbi 2. odst. 365. člena ZPP treba upoštevati po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP obe neutemeljeni pritožbi zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da prva tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela (druga tožena stranka povrnitve stroškov niti ni zahtevala).