Jedro

Kljub temu, da sta dva strokovnjaka (izvedenka psihološke stroke in izvedenec psihiater) v postopku ugotovila, da je toženka v celoti sposobna kvalitetno poskrbeti za otroka, tožnik ves čas izpostavlja njeno zdravstveno stanje ter ji očita, da za otroka ni sposobna skrbeti. Niz očitkov, ki jih je podal tekom postopka, se je izkazal za neutemeljenega.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (I. točka izreka). Mladoletno hči pravdnih strank je zaupalo v varstvo in vzgojo materi ter določilo dekličino stalno prebivališče (II. točka izreka). Določilo je stike tožeče stranke z deklico vsak drugi vikend, vsak ponedeljek, četrtek ter vsak drugi petek, ko tožeča stranka prevzame deklico v vrtcu oziroma v šoli do 17.00 ure, ko tožena stranka prevzame deklico na domu tožeče stranke ter vsak torek in sredo, ko tožeča stranko deklico prevzame v vrtcu oziroma šoli do srede, ko jo ob 17.00 uri na domu tožeče stranke prevzame tožena stranka ter izmenoma med prazniki in poletnimi počitnicami (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačevanje 280,00 EUR mesečne preživnine od izdaje sodbe dalje (IV. točka izreka). V preostalem je sodišče tožbeni zahtevek tožeče v delu, ki se nanaša na dodelitev otroka, določitev stikov in preživnine ter nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke v delu, kjer zahteva več ali drugače, zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točke izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je bolezen tožene stranke izbruhnila po porodu njune hčerke. Podrobno pojasnjuje, kakšna duševna bolezen je bipolarna motnja. Ne strinja se z mnenjem izvedenca, da je tožena stranka zdravljenje bolezni uspešno zaključila in sprašuje, od kod izvedencu taki zaključki. Meni, da je pomembno, da je tožena stranka ponovno noseča, kar je lahko razlog za ponovni izbruh bolezni. Sodišče bi moralo slediti izključno koristim otroka in deklico zaupati v varstvo in vzgojo očetu. Če se sodišče ni poučilo, kaj pomeni diagnoza bipolarna motnja, bi moralo to izvedeti od izvedenca. Stališče sodišča, da gre pri toženki za preteklo bolezensko stanje, je napačno. Sodišče tudi nima strokovnega znanja, da bi ocenilo, ali je tožena stranka ozdravljena. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je CSD v svojem mnenju zapisal, da se otrok zaupa materi. Sodišče se samo ni moglo odločiti, ampak je odločil CSD, komu naj se otrok zaupa.

Tožena stranka po eni strani zatrjuje, da je njen novi partner brez zaposlitve in ga toženka živi in mu pomaga pri plačevanju preživnine za njegovega otroka, po drugi strani pa navaja, da partner dela v Nemčiji. Nova družina tožene stranke torej razpolagala z dvema prihodkoma. Tožena stranka se s partnerjem vozi v avtomobilu višjega cenovnega razreda. Če partner tožene stranke ni zaposlen, se zastavlja vprašanje, kako lahko plačuje obroke za leasing. Prvostopenjsko sodišče ni dopustilo, da bi tožnik pojasnil, da so nižji stroški vrtca, kot jih prikazuje tožena stranka in sicer 170,00 EUR in ne 200,00 EUR. Tudi razmerje 60 % proti 40 % med pravdnima strankama glede plačevanja preživninskih obveznosti ni pravilno določeno. Sodišče se ni ukvarjalo s tem, koliko časa otrok novega partnerja toženke preživi z očetom in toženo stranko, kar bi bilo pri stroških potrebno upoštevati.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper 3., 4., 5. in 6. točko izpodbijane sodbe. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da so se okoliščine pri toženi stranki nekoliko spremenile, saj je bila s 1. 2. 2016 napotena na izredni plačani dopust, ker ji delodajalec ne more več zagotavljati dela. Že v času postopka je bilo navedeno, da tožnikovi starši ne prihajajo več v vrtec po A. Dogovor, sklenjen na CSD na zadnji obravnavi, ni več veljal in stari starši niso več prihajali po deklico v vrtec. Sodna odločba je namenjena stikom tožeče stranke in ne starim staršem. Tudi sicer so stiki za otroka preobsežni in zanjo škodljivi in naporni. Oče ne dovoli materi, da A. prevzame na njegovem domu, zato mora toženka parkirati na dvorišču pri sosedu. Tožnik je imel ves čas postopka pri sebi zdravstveno izkaznico, materi pa je očital, da naj otroka ne bi vozila k zdravniku ter je šele na poziv odvetnice materi izročil osebni dokument. Tožnik A. govori o materini bolezni. Tožnik ne spoštuje odločitev CSD in sodišča. Dnevno predajanje A. sredi tedna je neizvedljivo, hkrati pa za otroka nevarno in nevzdržno. Toženka bo zato A. prevzemala v vrtcu, tožnik pa lahko pride ponjo na dom matere.

Sodišče ni podalo utemeljenih razlogov za odločitev o plačevanju preživnine od 17. 2. 2016 dalje in ne za ves čas postopka. Tožena stranka se strinja z višino preživnine 280,00 EUR mesečno od maja 2015 dalje. Terja pa plačilo razlike za obdobje od 17. 2. 2016(1) do maja 2015 in od maja 2015 dalje med plačanimi 220,00 EUR do prisojenih 280,00 EUR.

Izpodbija tudi odločitev o stroških, ki ni pravična in utemeljena. Tožena stranka je z nasprotno tožbo v pretežnem delu uspela. Strinjala se je z razvezo zakonske zveze, otrok pa ji je bil dodeljen v varstvo in vzgojo, ravno tako je uspela glede stikov ter v večji meri glede preživnine. Tožeča stranka je ves čas postopka s svojimi ravnanji namerno povzročala toženi stranki dodatne stroške. Določba 413. člena ZPP ne sme biti v škodo tožene stranke in v škodo otroka. Mati je tekom postopka finančno izčrpana. Sodišče bi moralo upoštevati tudi določbi 154. in 156. člena ZPP in odločiti, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti najmanj ¾ vseh njenih stroškov.

4. Pravdni stranki sta na pritožbi nasprotnih strank odgovorili in v odgovorih na pritožbo predlagata njuni zavrnitvi.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožnik v pritožbi podaja navedbe, ki skušajo zdravstvene težave toženke prikazati kot razlog za zaključek, da toženka ni sposobna prevzeti starševske obveznosti in za hčerko kvalitetno poskrbeti. S temi dejanskimi navedbami pa ne more izpodbiti povsem drugačnih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so plod dokaznega postopka, katerega pomemben del je bilo tudi sodelovanje izvedenih prič (CSD) ter dokaz z izvedencem. Izvedenec psihiatrične stroke mag. B. B. je ugotovil, da je toženka kljub svojim zdravstvenim težavam zmožna prevzeti starševske obveznosti in kvalitetno poskrbeti za hčerko.

7. Prvostopenjsko sodišče je sprejelo izvedensko mnenje izvedenca, ki je strokovno usposobljen za ugotavljanje zdravstvenega stanja toženke ter njeno zmožnost prevzema starševske odgovornosti. Izvedensko mnenje je podal izvedenec, ki uživa nesporen strokovni ugled in ki je kot izvedenec odgovoren za pravilnost podane zdravniške diagnoze in mnenje, ki na njej temelji. Sodišču tudi niso na voljo nobeni razlogi, zaradi katerih bi lahko dvomilo v strokovno pravilnost danega mnenja. Pritožbeno pojasnjevanje sodišču glede duševne bolezni (bipolarne motnje) zato ni potrebno, saj je sodišču manjkajoče strokovno znanje s področja medicine podal izvedenec psihiatrične stroke. Izvedencu je bila na razpolago medicinska dokumentacija toženke, ki jo je vpogledal. S toženko je opravil razgovor. Na podlagi navedenega je napravil zaključke o zdravstvenem stanju toženke in o njeni zmožnosti prevzema starševske odgovornosti. Pritožbeni očitki o toženkini nesposobnosti za skrb za otroka zaradi bolezni so zato neutemeljeni.

8. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je v največjo korist mladoletne deklice, da se zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo materi. Sodišče ni podvomilo v primernost obeh pravdnih strank za varstvo, vzgojo in oskrbo otroka. Vendar v obravnavanem primeru za skupno starševstvo ni bilo potrebnega soglasja obeh pravdnih strank (primerjaj sodbo VS RS, II Ips 1256/2008 s 5. 2. 2009). Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče napravilo zaključek, ki ga sprejema tudi pritožbeno sodišče, da je v največjo korist otroka, da se dodeli v varstvo in vzgojo materi. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnik sebi v prid izrablja dejstvo, da toženka kratek čas zaradi bolezni ni bila sposobna skrbeti za otroka.(2) Kljub temu, da sta dva strokovnjaka (izvedenka psihološke stroke in izvedenec psihiater) v postopku ugotovila, da je toženka v celoti sposobna kvalitetno poskrbeti za otroka, tožnik ves čas izpostavlja njeno zdravstveno stanje ter ji očita, da za otroka ni sposobna skrbeti. Niz očitkov, ki jih je podal tekom postopka, se je izkazal za neutemeljenega. Kot odločilno je sodišče upoštevalo tudi, da je toženka bolj pripravljena sklepanja kompromisov v korist mladoletne hčerke kot tožnik in da ne postavlja v ospredje lastnih interesov ter ima večje zaupanje v tožečo stranko glede njene starševske vloge kot tožeča stranka v toženo. Enako je izpostavil tudi Center za socialno delo C. v svojem mnenju 16. 4. 2015. Vse to pa so razlogi, ki so vodili sodišče prve stopnje k ugotovitvi, da je v največjo korist otroka, da se dodeli v varstvo in vzgojo materi. Pritožbeno sodišče razloge prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema.

9. Pri odločitvi glede obsega stikov se je prvostopenjsko sodišče oprlo na mnenje sodno postavljene izvedenke D. D. in na predlog tožene stranke. Sodišče je stike preko vikenda enakomerno porazdelilo med pravdnima strankama. Glede stikov med tednom pa je stike ob ponedeljkih, četrtkih in petkih (razen ob petkih, ko tožeča stranka prične izvajati stike preko vikenda) določilo tako, da tožeča stranka(3) deklico prevzame v vrtcu oziroma v šoli ter izvaja stik do 17.00 ure, ko tožena stranka prevzame deklico na domu tožeče stranke. Ob torkih stik poteka tako, da tožnik prevzame deklico v vrtcu oziroma šoli in poteka do srede, ko toženka prevzame deklico ob 17.00 na tožnikovem domu. Stiki deklice z obema roditeljema so bili tudi v preteklosti obsežni, in sicer je deklica preživljala približno polovico časa z vsakim od staršev. Oba sta deklici tudi omogočala (kadar si je zaželela) stik z drugim od staršev, če je bilo to možno. Ob tako obsežnih stikih, kot so potekali, stiki, določeni z izpodbijano sodbo, niso preobširni, kar neutemeljeno očita pritožba. Pritožba problematizira način prevzemanja deklice pri tožniku, ko tožena stranka prevzame hčerko na domu tožeče stranke. Navaja, da tožnik ne dopušča toženki prevzema hčerke na njegovem domu. Tožnik mora toženi stranki omogočiti izvrševanje stika tako, kot je naloženo v izvršilnem naslovu. Sodba, s katero je odločeno, na deklico prevzeme tožena stranka na domu tožeče stranke, predstavlja pravnomočen izvršilen naslov, v skladu s katerim mora tožeča stranka postopati.(4)

10. Sodišče je sledilo izvedenskemu mnenju tudi glede stikov med prazniki ter šolskimi počitnicami. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da preživlja deklica jesenske, zimske in prvomajske počitnice izmenično z vsakim izmed staršev. Božično novoletne počitnice pa polovico pri enem, polovico pri drugem. Če se starša ne moreta dogovoriti, pri kom bo deklica začela preživljati počitnice, preživi prve jesenske počitnice pri očetu, prve zimske pri materi, prve prvomajske pri očetu in naslednje jesenske pri materi itd. Tožena stranka v pritožbi predlaga svoj režim izvrševanja stikov med prazniki, in sicer naj prvomajske počitnice v letu 2016 preživi deklica pri materi, naslednje pri očetu itd. izmenično tudi prvo polovico božično-novoletnih počitnic v naslednjem letu 2017 in v neparnih letih obrnjen vrstni red. Ker so prvomajske počitnice v letu 2016 že minile, odločanje o tem delu zahtevka ni več relevantno. Iz nejasnega predloga tožene stranke v pritožbi ni moč razbrati, pri katerem od staršev naj bi deklica preživljala katere počitnice. Prvostopenjsko sodišče je stike med prazniki in počitnicami enakomerno razporedilo med pravdni stranki, pri čemer je sledilo izvedenskemu mnenju. Iz sodbe jasno izhaja, kako poteka režim izvrševanja stikov, kar ne velja za predlog, ki ga ponuja tožena stranka v pritožbi. Tudi sicer ni jasno, zakaj bi bil režim, ki ga predlaga toženka v pritožbi, v večjo korist otroka, kot tisti, ki ga je določilo sodišče. Višje sodišče zato pritožbi v tem delu ni sledilo.

11. Prvostopenjsko sodišče je naložilo tožeči stranki plačevanje 280,00 EUR mesečne preživnine od izdaje sodbe dalje. Ugotovilo je, da znašajo mesečne preživninske potrebe deklice 478,00 EUR in določilo razmerje med pravdnima strankama za pokrivanje preživninskih stroškov 60 % tožeča proti 40 % tožena stranka. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija višino preživninskih potreb in navaja, da stroški vrtca ne znašajo 200,00 EUR, ampak le 170,00 EUR. Pritožbena graja ni utemeljena. Sodišče je ugotovilo, da izdatek za vrtec med pravdnima strankama ni sporen. Poleg tega pa pritožbeno sodišče še dodaja, da višina preživnine tudi ne predstavlja matematičnega izračuna, saj ta ne ustreza pravni naravi in razlagi določbe 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Pritožbeno sodišče sprejema oceno preživninskih potreb, ki jo je napravilo prvostopenjsko sodišče, saj je realna in ne odstopa od preživninskih potreb otrok primerljive starosti. Ocenjuje pa tudi, da je sodišče prve stopnje breme preživljanja med oba dekličina roditelja razporedilo ustrezno njunim zmožnostim. Tožnikovi prejemki so nekoliko višji od toženkinih, deklica pa je dodeljena v varstvo in vzgojo toženki, ki zanjo večino časa skrbi. Ostale pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik skuša izpodbiti ugotovljene preživninske sposobnosti, so posplošene in ne morejo izpodbiti ugotovitev prvostopenjskega sodišča. 12. Tožena stranka napada sodbo tudi v delu, ki določa začetek teka plačevanja preživnine. Sodišče je odločilo, da je dolžna tožeča stranka plačevati 280,00 EUR mesečne preživnine od izdaje sodbe dalje. Odločitev je utemeljilo z zahtevkom tožeče stranke po nasprotni tožbi, s katero je tožena stranka zahtevala plačevanje preživnine od dneva izdaje sodbe. Po določilu drugega odstavka 408. člena ZPP sodišče v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ter v sporih o stikih otrok s starši ni vezano na postavljene zahtevke. Vendar je odločitev prvostopenjskega sodišča kljub temu pravilna glede na to, da sta pravdni stranki do odločitve sodišča skrbeli za otroka v pretežno enakem delu in tudi stiki obeh staršev z otrokom so potekale v pretežno enakem obsegu s strani obeh staršev. Zato tudi ni podlage za plačevanje preživnine s strani kateregakoli od staršev, saj sta za otroka oba enako skrbela.

13. Tožena stranka v pritožbi napada tudi odločitev o stroških. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati načelo uspeha. Pravna narava sporov iz razmerij med starši in otroci onemogoča brezpogojno uporabo splošnih pravil o povrnitvi pravdnih stroškov, kjer velja kot osnovni kriterij za njegovo povrnitev kriterij uspeha. Po določilu 413. člena ZPP lahko sodišče v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči o stroški po prostem preudarku, kar je tudi storilo in se utemeljeno ni spuščalo v presojo o tem, s kolikšnim delom zahtevka je katera od strank v postopku uspela.

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

15. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, krijeta vsaka svoje stroške pritožbe (154. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Tožeča stranka je vložila nasprotno tožbo neposredno na sodišče 19. 2. 2014. Op. št. (2): Toženka je bila kratek čas hospitalizirana.

Op. št. (3): Sodišče stikov ni določilo tako, da bi deklico iz vrtca ali šole vzeli stari starši, ampak je odločilo, da jo gre iskat tožnik. Zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, da stiki niso namenjeni starim staršem, ampak tožniku.

Op. št. (4): V nasprotnem primeru pomeni, da tožeča stranka onemogoča izvrševanje stikov toženi stranki, kar lahko pomeni za tožečo stranko neugodne posledice.