Jedro

Sklep o začasni odredbi ne bi bil nezakonit, četudi bi ga sodišče prve stopnje izdalo po poteku roka 3 dni, ki je določen za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, zaradi oprave določenih poizvedb (oziroma pridobitve eventuelnih dokazov), ki so lahko odločilnega pomena za ugotovitev utemeljenosti predlagane začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, na podlagi katerega naj bi se D. prepovedalo izplačati znesek 23.000,00 EUR toženi stranki oziroma katerikoli drugi pravni oziroma fizični osebi, kateri bi tožena stranka odstopila oziroma kakorkoli drugače prenesla terjatev, ki jo ima do D. v okvirni višini 170.000,00 EUR iz naslova opravljenih del glede postavitve prometne signalizacije v P., pri čemer se naj bi toženi stranki prepovedalo, da do višine 23.000,00 EUR terja D. glede na zgoraj navedene terjatve, pri čemer tožena stranka te terjatve do višine 23.000,00 EUR ne sme prenesti oziroma odstopiti katerikoli tretji osebi. V nadaljevanju je zavrnilo tudi predlog tožnika, da naj bi predlagana začasna odredba veljala še 30 dni po pravnomočno končanem postopku v zadevi Pd 128/2011, ugovor oziroma pritožba pa naj ne bi zadržala izvršitve te začasne odredbe in pri čemer naj bi bila tožena stranka dolžna tožniku povrniti po sodišču odmerjene stroške postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, napadeni sklep spremeni tako, da ugodi njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ter mu prizna stroške oziroma podredno, da napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer naj tožena stranka tožniku povrne tudi njegove pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik izkazal verjetnost in obstoj svoje terjatve, zmotno pa je ugotovilo, da tožnik ni izkazal pogoja iz člena 270/2 ZIZ, torej nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Iz izpiska AJPES izhaja, da ima tožena stranka odprte tri transakcijske račune, pri čemer so vsi blokirani, saj je evidentirano pomanjkanje sredstev za plačilo obveznosti. Glede navedb sodišča, da ni bil predložen celoten izpisek iz AJPES, tožnik poudarja, da na drugi strani ni podatkov v zvezi s toženo stranko, sicer pa bi lahko sodišče samo vpogledalo na stran AJPES, v kolikor je dvomilo v kakšne podatke. Tožnik je navedel in predložil dokazila glede hipotek, ki jih ima tožena stranka na svojih nepremičninah in da se je v zadnjem času očitno bistveno prekomerno zadolžila. To dokazuje, da obremenjuje svoje premoženje, saj so hipoteke vknjižene v korist bank, zaradi najetja različnih posojil. Tožena stranka je sicer prenehala z aktivnim poslovanjem, saj je popolnoma prenehala z opravljanjem svoje dejavnosti. Tožena stranka poskuša svoje terjatve v zvezi z že izvedenimi posli preusmeriti na svoje druge povezane osebe in na takšen način popolnoma onemogočiti upnike, med njimi tudi tožnika. Sedaj je tožena stranka tudi v postopku likvidacije po določilih ZGD. V sodnem registru je bila dne 24. 11. 2011 objavljena sprememba glede tožene stranke pod št. Srg 2011/42531, kjer je kot vzrok za likvidacijo navedeno bistveno zmanjšanje obsega storitev, zmanjšanje naročil in bistveno zmanjšanje možnosti za pozitivni izid poslovanja ter nemožnost, da bi družba še naprej poslovala rentabilno. To v celoti izkazuje in potrjuje vse dosedanje navedbe tožnika, da bo praktično uveljavitev njegove terjatve otežena oziroma sploh ne bo možna. Tožnik sam kot delavec tožene stranke nima v rokah dokumentov v zvezi s terjatvijo tožene stranke do D., je pa zato sodišču predlagal, da pri D. opravi poizvedbe o njeni obveznosti do tožene stranke (po zanesljivih podatkih je tožnik ugotovil, da je bil znesek D. v višini približno 170.000,00 EUR, ki bi moral biti izplačan toženi stranki, izplačan tretji osebi). Fizična oseba, ki je lastnik tožene stranke, ima registrirani še dve družbi (na istem naslovu), zato je očitno, da gre za vzporedno delovanje in poslovanje teh družb. Poslovanje med vsemi družbami se prepleta, zato so bila sredstva najbrž nakazana na eno od teh družb. V primeru, če bi bila začasna odredba izdana, pa bi se izkazalo, da tožena stranka nima terjatev do D., ta začasna odredba pač ne bi bila realizirana. Če ne bo izdana predlagana začasna odredba, tožnik glede na to, da se je začel postopek likvidacije tožene stranke, najbrž ne bo nikoli prišel do poplačila svoje terjatve, čeprav ima izkazane terjatve in je do njih upravičen. Toženi stranki s predlagano začasno odredbo ne bi mogla nastati prav nobena škoda glede na dejstvo, da naj bi bila upravičena do 170.000,00 EUR plačila s strani D.. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljen je pavšalen in neobrazložen pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa storilo bistvene kršitve določb postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v drugem odstavku 350. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje svoje denarne terjatve na podlagi določb 270. in 271. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.), s katero naj bi se dolžniku tožene stranke prepovedalo izplačati toženi stranki znesek 23.000,00 EUR, pri čemer je navedeni znesek predstavljal denarni del tožbenega zahtevka tožnika iz naslova plačila nadur, regresa za letni dopust, odpravnine in razlike v plači, kar vse vtožuje v tem individualnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik svojo terjatev po temelju in po višini verjetno izkazal. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožnik izkazal za verjetno, da njegova denarna terjatev napram toženi stranki obstoji (kar je predpostavka za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, ki jo opredeljuje prvi odstavek 270. člena ZIZ).

Sodišče prve stopnje pa je v postopku nadalje ugotovilo, da tožnik ni verjetno izkazal nevarnosti, da je zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da hipoteke, vpisane na nepremičninah tožene stranke, ki izhajajo iz zemljiškoknjižnih izpiskov, ki jih je tožnik vložil v spis, same po sebi še ne izkazujejo, da je zaradi tega izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, ki ga opredeljuje drugi odstavek 270. člena ZIZ. Iz spisovnih podatkov pa je razvidno, da je tožnik poleg zatrjevanja, da ima tožena stranka pri svojem nepremičnem premoženju vpisane hipoteke (kar je dejansko razvidno iz zemljiškoknjižnih izpiskov; A57 – A59) obstoj tega pogoja zatrjeval tudi s tem, da je D. (kot dolžnik tožene stranke), dolžna toženi stranki zaradi opravljenih del izplačati znesek okoli 170.000,00 EUR, te obveznosti pa naj bi zapadle v plačilo od 20. do 30. 11. 2011. Tožnik je tudi zatrjeval, da je v oktobru 2011 s strani D. zapadla obveznost napram toženi stranki v višini 70.000,00 EUR, ki pa toženi stranki po tožnikovih podatkih nikoli ni bila izplačana na njen račun, temveč tretji osebi. V zvezi s tem je tožnik predlagal opravo poizvedb na D. glede terjatev tožene stranke, ki so zapadle v plačilo od oktobra 2011 dalje. Sodišče prve stopnje pa navedenega dokaza ni izvedlo z obrazložitvijo, da mora o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti v 3 dneh. Rok 3 dni, ki ga Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa v drugem odstavku 43. člena je instrukcijski rok. Povsem pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da mora pri odločanju o predlagani začasni odredbi postopati hitro in brez odlašanja, vendar pa to po stališču pritožbenega sodišča ne pomeni, da iz tega razloga ni smelo opraviti predlaganih poizvedb na D.. Glede na to sklep o začasni odredbi, ne bi bil nezakonit zato, ker bi ga sodišče izdalo po preteku 3 – dnevnega roka zaradi oprave določenih poizvedb (oziroma pridobitve eventuelnih dokazov), ki so lahko odločilnega pomena za ugotovitev utemeljenosti predlagane začasne odredbe. V kolikor bi držala zatrjevanja tožnika, ki izhajajo iz predloga za izdajo začasne odredbe v zvezi z D., bi bil mogoč tudi zaključek, da je tožnik verjetno izkazal tudi nevarnost, ki jo za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve določa drugi odstavek 270. člena ZIZ.

Glede na to, da je tožnik delavec tožene stranke, je razumljiva njegova pritožbena navedba, da ne razpolaga s pisnimi podatki o zatrjevanem izplačilu zneska v višini 170.000,00 EUR, ki naj bi ga D. izplačala toženi stranki preko tretje osebe. Glede na to je tožnik že v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagal tudi opravo poizvedb v zvezi s tem na D.. Ker sodišče prve stopnje teh poizvedb ni opravilo, je po stališču pritožbenega sodišča vsaj preuranjeno zaključilo, da se te tožnikove trditve ne morejo šteti za verjetno izkazane. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti še predlagane poizvedbe in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe (3. točka 365. člena ZPP, prvi odstavek 366. člena ZPP, 355. člen ZPP).

Neutemeljen pa je pritožbeni očitek tožnika, da bi lahko sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo izdalo že zato, ker tožena stranka z njo ne bi pretrpela nikakršne škode. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožnik tega pogoja (člen 270/3 ZIZ) verjetno ni izkazal. Pritožbene navedbe tožnika, da je tožena stranka popolnoma prenehala z delom oziroma da je v postopku redne likvidacije, pa so pritožbene novote oziroma se nanašajo na dejstva, ki so nastala po izdaji izpodbijanega sklepa, zato jih pritožbeno sodišče pri presoji utemeljenosti tožnikove pritožbe ni upoštevalo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.