Jedro

Ločitveni upnik (hipotekarni upnik pridobi pravico do poplačila terjatve, zavarovane z ločitveno pravico, iz premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica samo, če je terjatev in ločitveno pravico v stečajnem postopku pravočasno prijavil (1., 3. in 6. odst. 137. čl. ZPPSL). Iz zakona ne izhaja nikakršna domneva, da prijava terjatve, k jo ima sicer upnik zavarovano s hipoteko, vpisano v zemljiško knjigo na podlagi sporazuma iz 251.c člena ZIP, ki je izvršilni naslov, ker ima moč sodne poravnave, sama po sebi vključuje tudi prijavo ločitven pravice. Zaradi navedenega tožeča stranka izven in mimo stečajnega postopka, z dajatvenim tožbenim zahtevkom ne more utemeljeno priti do izvršilnega naslova z istim pravnim učinkom, kot ga ima sklep stečajnega senata iz 4. odst. 143. čl. ZPPSL.

Za ugotovitveno tožbi bi morala tožeča stranka izkazati pravovarstven interes (glej 2. odst. 187. čl. ZPP). Tega bi zaradi procesno pravnih posledic začetka stečajnega postopka lahko izkazala le v skladu z določbo 5. odst. 143. čl. ZPPSL. Stranka namreč nima pravice razpolagati z interesom, ker ugotovitveni interes ni materialnopravna sestavina ali zakonito predpisana predpostavka materialne pravice, pa procesno upravičenje, ki ga v primeru procesno pravnih posledic začetka stečajnega postopka stranka pridobi na podlagi posebnega predpisa.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se odločba sodišča prve stopnj v izpodbijanem delu (3. in 4. točka izreka odločbe) potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo: "1. Ugotovi se, da je tožeča stranka delno umaknila tožbo v delu tožbenega zahtevka, ki se glasi: "Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke nasproti toženi stranki v znesku 6.212.515,60 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnim obrestmi od 9.8.1996 dalje do plačila" in se postopek glede tega dela tožbenega zahtevka ustavi.

2. Sprememba tožbe se dopusti.

3. Tožba se v delu tožbenega zahtevka, ki se glasi: "Ugotovi se, da je terjatev v višini 22.790.185,00 SIT spp, kot je bila priznana na naroku za preizkus terjatev dne 18.11.1996, zavarovana z ločitveno pravico na nepremičninah, vpisanih pri vl.št. 1202 k.o. B. I., kjer je do celote vknjižena pravica uporabe na tožen stranko" z a v r ž e. V preostalem delu, ki se glsai: "Tožena stranka je dolžna ločeno plačati tožeči stranki 22.790.158,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.8.1996 dalje d plačila iz izkupička - kupnine za prodane nepremičnine, vpisane v vl.št. 1201 k.o. B. I., na katerih ima tožeča stranka ločitveno pravico, vse v roku 8 dni da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje dalje pa do plačila ter stroške prijave terjatve v stečajnem postoku, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe", pa se tožbeni zahtvek z a v r n e .

4. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 360.475,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zdaje te sodne odločbe do plačila, v roku 8 dni." Zoper odločitev v delu, v katerem je prvostopno sodišče tožbo zavrglo oziroma tožbeni zahtevek zavrnilo, se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. do 3. točki 1. odstavka 353. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeč stranke v celoti ugodi, oziroma, da napadeno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zaznamovala je pritožbene stroške. Po mnenju tožeče stranke je prvostopno sodišče nepravilno uporabilo določbe 2. odstavka 187. člena ZPP, ko je ugotovitveno tožbo tožeče stranke zavrglo. Tožeča stranka namreč ni uveljavljala ugotovitvene tožbe v povezai z določbo 5. odstavka 143. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS štev. 67/93, v nadaljevanju ZPPSL), pač pa jo je uveljavila zato, ker ima pravno korist od tega, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj njene pravice. Tak pravni interes pa ima že zato, ker njena ločitvena pravica izhaja iz vknjižene zastavne pravice v njeno korist na nepremičninah, ki so vpisane pri vl.št. 1202 k.o. B. I, na katerih im tožena stranka do celote vknjiženo pravico uporabe. Pravni interes za ugotovitveno tožbo ima v konkretnem primeru tožeča stranka tudo zato, da s tem doseže status upnika, ki ima aktivno legitimacijo za izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju po 125. členu ZPPSL. Ker je vložila ugotovitveno tožbo, čeprav je zamudila s prijavo svoje terjatve v stečajnem postopku, jo doletijo le stroškovne posledice.

Pritožnica meni, da je prvostopno sodišče neutemeljeno zavrnilo njen tožbeni zahtevek do ločenega plačila iz kupnine za prodane nepremičnine, na katerih ima ločitveno pravico, zato ker je nepraviln uporabilo določbo 1. odstaka 131. člena ZPPSL, po kateri začetek stečajnega postopka na ločitvene in izločitvene pravice ne vpliva in ker se je tudi nepravilno sklicevalo na določbo 3. odtsavka 155. člen ZPPSL, ki pride v poštev le v fazi vnovčevanja premoženja stečajnega dolžnika. Tožeči stranki, ki je banki podobna organizacija in verjame v načelo javnosti zemljiške knjige je bilo samoumevno, da ima pravico do ločenega poplačila v stečajnem postopku, ki je generalna izvršba, ne da bi jo bilo treba s pravdo uveljavljati, ali da bi jo lahko celo izgubila. Potrebna je distinkcija med ločitvenimi pravicami, za kater vsakdo ve, ker so vknjižene v javni knjigi in tistimi, ki so dosežene na drug način.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi dejansko stanje ugotovilo popoln in pravilno, nato pa o zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo. Svoje ugotovitve in odločitev je zelo izčrpno, jasno in pravilno obrazložilo. S stališči, izraženimi v obrazlžitvi prvostopne odločbe, pritožbeno sodišče v celoti soglaša. V zvezi s pritožbenimi trditvami k razlogom napadene odločbe dodaja naslednje: Začetek stečajnega postopka ne vpliva na pravico do poplačila iz določenih stvari oziroma dolžnikovega premoženja, torej na ločitvene pravice (3. odstavek 10. člena in 1. odstavek 131. člena ZPPSL).

Določba pa ne pomeni, da lahko pride upnik, ki uveljavlja ločitveno pravico, do poplačila svoje terjatve izven oziroma mimo stečajnega postopka, ampak samo, da pride do poplačila celotne terjatve, če vrednost stvari, na kateri ima ločitveno pravico to dopušča (1. odstavek 132. člena ZPPSL) in pred ostalimi upniki. Zato je pravilna pritožbena trditev, da v posledici zamude s prijavo ločitvene pravice tožeča stranka ni izgubila hipoteke. Take ugotovitve tudi ne vsebuje izpodbijana odločba, ki pa pravilno ugotavlja, da je tožeča stranka izgubila status ločitvenega upnika zaradi materialnopravnih posledic opustitve predpisanih procesnih dejanj. Ločitveni upnik (hipotekarni upnik) pridobi pravico do poplačila terjatve, zavarovane z ločitveno pravico, iz premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica samo, če je terjatev in ločitveno pravico v stečajnem postopku pravočasno prijavil (1., 3. in 6. odstavek 137. člena ZPPSL). Iz zakona ne izhaj nikakršna domneva, da prijava terjatve, ki jo ima sicer upnik zavarovano s hipoteko vpisano v zemljiško knjigo na podlagi sporazuma iz 251. c člena ZIP, ki je izvršilni naslov, ker ima moč sodne poravnave, sama po sebi vključuje tudi prijavo ločitvene pravice.

Poplača pa se lahko, ko sta terjatev in ločitvena pravica ugotovljeni po pravilih stečajnega postopka (bodisi kot neprerekani po 4. odstavk 143. člena ZPPSL, bodisi kot ugotovljeni v pravdi na podlagi napotitvenega sklepa - 2. stavek 5. odstavek 143. člena ZPPSL). Le sklep stečajnega senata (glej ponovno 4. odst. 143. člena ZPPSL) je izvršilni naslov za poplačilo ugotovljene terjatve ločitvenega upnika iz dela premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica. Iz navedeni zakonskih določb sledi, da upnik svoj priviligirani položaj, ki ga im zaradi hipoteke, v stečajnem postopku ohrani le, če tako terjatev kot tudi hipoteko pravočasno prijavi stečajnemu senatu. Zaradi navedenega tožeča stranka izven in mimo stečajnega postopka, z dajatvenim tožbenim zahtevkom ne more utemeljeno priti do izvršilnega naslova z istim pravnim učinkom, kot ga ima sklep stečajnega senata iz 4. odst. 143. člena ZPPSL.

Prvostopno sodišče je tak pravovarstveni zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo.

Za ugotovitveno tožbo bi morala tožeča stranka izkazati pravovarstven interes, (glej 2. odstavek 187. člena ZPP). Tega bi zaradi procesno pravnih posledic začetka stečajnega postopka lahko izkazala le v skladua z določbo 5. odstavka 143. člena ZPPSL. Stranka namreč nima pravice razpolagati z interesom, ker ugotovitveni interes ni materialnopravna sestavina ali zakonito predpisana predpostavka materialne pravice, pač pa procesno upravičenje, ki ga v primeru procesno pravnih posledic začetka stečajnega postopka stranka pridobi na podlagi posebnega predpisa. S pravnomočno zavrženo prijavo ločitvene pravice v stečajnem postopku (sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr.štev. III Cpg /97 z dne 17.6.1997 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.štev. St /96-12-146-1 z dne 18.4.1997) tožeča stranka predpisanega pravnega interesa iz 2. odstavka 187. člena ZPP za ugotovitveno tožbo nima.

Prvostopno sodišče je tako tožbo zato pravilno zavrglo.

Pritožbeno sodišče sicer ne oporeka razmišljanju pritožnice o potrebn distinkciji med ločitvenimi pravicami, pridobljenimi z vpisom v zemljiško knjigo (primerjaj 1. odstavek 64. člena Zakona o temeljnih lsatninskopravnih razmerjih - Ur.l. SFRJ štev. 6/80, ki se po 4. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur.l. RS štev. 1/91 uporablja, kot predpis Republike Slovenije) in drugimi poplačilnimi pravicami, vendar za tako distinkcijo in v posledici drugačno obravnavanje upravičenj ločitveni upnikov s hipotekami v določbah ZPPSL ni nikakršne podlage. Tudi pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji dne 14.12.1995 (objavljen v reviji Podjetje in delo štev. 1/96, str. 71), po katerem lahko lastnik stvari uveljalja svojo lastninsko pravico proti stečajnemu dolžniku zunaj stečajnega postopka po splošnih procesno pravnih in materialnopravnih predpisih se nanaša le na vprašanje upravičenj lastnika stvari, ki te svoje pravice ni prijavil v stečajnem postopku v predpisanem roku.

Navedeno so razlogi, na podlagi katerih je pritožbeno sodišče ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani. Pritožnica konkretnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni navedla, pr preizkusu po uradni dolžnosti (glej 2. odstavek 365. člena ZPP) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP. zato je v skladu z določbo 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo i potrdilo napadeno sodbo.

Odločitev glede stroškov pritožbenega postopka ima podlago v določbi 1. odst. 166. člena ZPP. Po 1. odst. 154. člena ZPP jih neuspešna pritožnica nosi sama.