Jedro

Ne šteje se, da dejansko tudi živi v Sloveniji aktivna vojaška oseba, ki je z enoto JA odšla iz Slovenije na območje BIH, čeprav se je po določenem času vrnila v Slovenijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ugotovila je, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba bil 28.7.1991 premeščen iz VP Zagreb v VP ... , kjer je ostal do 31.12.1991, ko se je vrnil v Slovenijo. Ker tožnik od 28.7.1991 do 31.12.1991 ni dejansko živel v Sloveniji, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I - ZDS).

Tožnik v tožbi navaja, da je s sporno odločbo kršena njegova pravica enakosti pred zakonom in 13. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in nedovisnosti Republike Slovenije. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno in nepravilno je uporabljena tudi določba 40. člena v zvezi z 10. členom zakona o državljanstvu.

Na dan plebiscita 23.12.1991 je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj je tudi dejansko živel. V Sloveniji živi od leta 1967 dalje, poročen je s Slovenko in ima dva otroka Slovenca. Z družino živi v lastni hiši. Od leta 1966 dalje je bil zaposlen v VP v ... 28.7.1991 pa je bila njegova enota premeščena v Bihač, kamor je odšel tudi tožnik, ker mu je bila obljubljena administrativna upokojitev. Obljuba ni bila izpolnjena in zato je tožnik 28.12.1991 podal zahtevo za demobilizacijo in še istega dne je samovoljno zapustil JA ter se 31.12.1991 vrnil v Slovenijo. V času med 28.7.1991 in 31.12.1991 je bil v mesecu avgustu vsako soboto doma, dvakrat ali trikrat v septembru, zaradi vojne na Hrvaškem v oktobru ni bil doma, v novembru pa je bil spet doma 10 do 15 dni. Meni, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena v zvezi z 10. členom istega zakona. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in o zadevi meritorno odloči ter ugodi njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da ni sporno, da je tožnik z JA zapustil Slovenijo, njegove odsotnosti pa ni mogoče šteti za upravičeno začasno delovno odsotnost. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Upoštevajoč vsebino in čas vložitve prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, je tožena stranka tožnikovo vlogo pravilno obravnavala kot prošnjo za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena citiranega zakona o državljanstvu. Na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Izpolnjena morata biti torej oba navedena pogoja. V obravnavani zadevi je sporno ali je izpolnjen drugi pogoj "in tukaj dejansko živi". Sporno ni, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba JA 28.7.1991 odšel s svojo enoto v VP ... , od koder se je vrnil v Slovenijo 31.12.1991. Tožnik kot aktivni pripadnik JA je bil torej v delovnem razmerju v organizaciji tuje armade v drugi državi. Od poveljstva te armade je bilo tako odvisno, kje bo tožnik dejansko živel in to ni bilo v Sloveniji ampak v BiH. Življenja v takšnih okoliščinah pa ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji. Zato je tudi po oceni sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da ni izpolnjen pogoj "dejansko tukaj živi", ne glede na razloge, ki so pogojevali tožnikovo odločitev za odhod iz Slovenije. Ker tako ni izpolnjen eden od pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona, je bila tožnikova vloga utemeljeno zavrnjena.

Če tožnik meni, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva z naturalizacijo po 10. členu zakona, na katerega se izrecno sklicuje, lahko vloži ustrezno vlogo. Tožnik tudi ne pove, v čem naj bi bila kršena njegova pravica enakosti pred zakonom in določba 13. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), zato sodišče tega pavšalnega ugovora ni moglo upoštevati. Sicer pa določba 13. člena citiranega ustavnega zakona ureja samo pravice in dolžnosti državljanov drugih republik do pridobitve državljanstva po 40. členu zakona oziroma do izteka rokov po 81. členu zakona o tujcih in ne tudi državljanstva.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena že citiranega ustavnega zakona smiselno uporabilo kot republiški predpis.