Jedro

V pravni teoriji, ki ji sledi tudi sodna praksa, je uveljavljeno stališče, da se stranki ne sme nalagati nepremagljivega dokaznega bremena, sicer bi lahko bilo poseženo v njeno z ustavo zagotovljeno pravico do sodnega varstva. Kljub določenemu materialnopravnemu dokaznemu bremenu se med pravdo lahko procesno breme dokazovanja premešča z ene na drugo stranko.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah 1.1. in 1.3. ter 2. izreka razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v nerazveljavljenem delu (1.2. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da nepremičnina, parc. št. X1 do 1/2 predstavlja skupno premoženje tožencev, in da je toženec do ¼ lastnik navedene nepremičnine. Zavrnjen je bil tudi zahtevek, da mora toženka v petnajstih dneh tožencu izstaviti listino, na podlagi katere se bo pri opisani nepremičnini vknjižila lastninska pravica na toženca do ¼ celote, sicer bo listino nadomestila sodba. Zavrnjen je bil tudi zahtevek za povračilo pravdnih stroškov, tožeči stranki pa je bilo naloženo, da v petnajstih dneh toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 2.764,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Primarno predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni opravilo predlaganih poizvedb pri državnem organu o sklenitvi zakonske zveze. Kljub nasprotovanju tožeče stranke je sodišče naroke prelagalo, nato pa se sklicevalo na načelo pospešitve in ekonomičnosti postopka. Z neizvedbo predlaganih dokazov je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženca nista substancirano prerekala trditve tožeče stranke, da je bila nepremičnina kupljena, ko sta živela v ekonomski in življenjski skupnosti in se zato po 2. odstavku 214. člena ZPP šteje, da sta zatrjevano dejstvo priznala, kar je osnova za zaključek, da gre za premoženje, ki sodi v skupno premoženje. Sodišče je samo ugotovilo, da sta toženca zakonsko zvezo sklenila 1997, tako je izpovedala tudi toženka. Nepravilna je ugotovitev, da taka izpoved toženke ne more nadomestiti trditvenega bremena tožeče stranke. V prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka podala trditev, ki je bila z izpovedjo toženke potrjena. Sodišče bi moralo upoštevati izpovedbo toženca, da sta bila s toženko skupaj od leta 1994, kar je potrdila tudi priča Z. Š.. Tudi brez poizvedb bi sodišče lahko ugotovilo, da je bila nepremičnina kupljena v času trajanja zakonske oziroma izvenzakonske skupnosti tožencev. Neutemeljen je očitek, da bi morala tožeča stranka navajati kje sta toženca delala in upoštevati njune dohodke, saj gre za podatke, ki so popolnoma osebne narave in jih tožeča stranka na noben način ne more pridobiti. Nesprejemljivo je sklepanje sodišča, da je šlo za darilo Z. Š. toženki, ko pa sta toženca sama povedala, da je bila nepremičnina kupljena. Sodišče je prekršilo 7. člen ZPP, ker tožena stranka darila ni zatrjevala. Nelogično je, da bi Z. Š. darilo dala snahi, ne pa sinu. Tožeča stranka je zatrjevala, da je drugotoženka vpisana kot lastnica, ker se toženec izogiba obveznosti do tožeče stranke in zato lastninske pravice ne želi formalno urediti. Teh trditev toženca nista zanikala, zato se šteje, da sta jih priznala (2. odstavek 214. člen ZPP). Izpovedi tožencev in priče Z. Š. so neprepričljive. Altruizem tašče je nelogičen in neživljenjski. Sodišče z odločitvijo podpira nična (nedopustna in nemoralna) dejanja, ki so usmerjena k odškodovanju upnikov. Toženka je na zaslišanju povedala, da je vzela kredit in s tem negirala zgodbo tožene stranke iz odgovora na tožbo, da je bilo stanovanje kupljeno iz njenega posebnega premoženja. Toženka je sama povedala, da je za nakup stanovanja vzela kredit, iz česar sledi, da je bilo stanovanje pridobljeno s kreditnimi sredstvi v času trajanja zakonske zveze. S tem je negirana navedba tožene stranke, da je bilo pridobljeno z lastnimi prihranki toženke. Dejstvo, da o vrsti kredita in o njegovi višini toženka ni vedela izpovedati ničesar, izkazuje, da je toženec imel glavno vlogo, in da je zaradi lastnih dolgov poskrbel, da ni postal formalni lastnik stanovanja. Ob upoštevanju načela neposrednosti, bi sodišče lahko ugotovilo, da so izpovedbe tožencev neskladne in prirejene potrebam obravnavanega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni opravilo predlaganih poizvedb o datumu sklenitve zakonske zveze. V 2. in 4. odstavku na 4. strani sodbe je sodišče prve stopnje opozorilo na določbo 3. odstavka 226. člena ZPP, po kateri sodišče po uradni dolžnosti preskrbi listine le v primeru, če stranka sama ne more doseči, da se ji listine izročijo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno prelagalo naroke. Način vodenja glavne obravnave je v pristojnosti sodišča (298. člen ZPP). Pri izvajanju dokazov sodišče upošteva med drugim tudi načelo ekonomičnosti in koncentracije postopka. Glede na sorodstveno povezavo obeh tožencev in priče Z. Š., je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da bo vse tri zaslišalo na istem naroku. S tako odločitvijo sodišče prve stopnje ni prekršilo nobenega od procesnih pravil. Od drugih dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, sodišče ni izvedlo le dokaza z zaslišanjem B. H., za katero tožeča stranka v tožbi ni pojasnila o čem naj bi izpovedala. Razen tega bi zatrjevano kršitev, ob upoštevanju določbe 1. odstavka 286.b člena ZPP, pritožbeno sodišče lahko upoštevalo le, če bi tožeča stranka v pritožbi zatrjevala, da te kršitve ni mogla uveljaviti že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.

Utemeljeno pa pritožba opozarja na določbo 2. odstavka 214. člena ZPP, po kateri se štejejo za priznana tista zatrjevana dejstva, ki jih nasprotna stranka ne zanika ali če jih zanika brez navedbe razlogov.

Sodišče prve stopnje je uveljavljani tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je nepremičnina skupno premoženje obeh tožencev in da je toženec do ¼ solastnik celotne nepremičnine, pravilno presojalo ob upoštevanju določbe 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Tožeča stranka je tožbeni zahtevek oprla na trditev, da je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske zveze s skupnimi sredstvi. V utemeljitev tožbenega zahtevka res ni izrecno navedla, da je bilo stanovanje kupljeno že po sklenitvi zakonske zveze in da so bila sredstva kupnine pridobljena z delom, vendar pa je iz njenih navedb povsem jasno, da zahtevek izvaja iz določbe 2. odstavka 52. člena ZZZDR. Tako je tožbene navedbe razumela tudi tožena stranka, saj je zahtevku ugovarjala le s trditvijo, da je bila nepremičnina kupljena s prihranki toženke, v pretežni meri pa z denarjem matere toženca (torej darilom, danim le enemu od zakoncev). Ob upoštevanju določbe 2. odstavka 214. člena ZPP je glede na vsebino ugovora tožene stranke mogoče sklepati, da je tožena stranka priznala dejstvo, da je bilo stanovanje pridobljeno v času, ko sta bila toženca že zakonca, ugovarjala pa je le trditvi, da so bila sredstva za kupnino pridobljena z delom.

V načelu je mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je dokazno breme za obstoj pravno relevantnih dejstev iz 2. odstavka 51. člena ZZZDR na tožeči stranki. V pravni teoriji (glej komentar Jana Zobca k 18. poglavju ZPP, dokazi in izvajanje dokazov, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Druga knjiga, GV Založba 2006, stran 337), ki ji sledi tudi sodna praksa, je uveljavljeno stališče, da se stranki ne sme nalagati nepremagljivega dokaznega bremena, sicer bi lahko bilo poseženo v njeno z ustavo zagotovljeno pravico do sodnega varstva. Kljub določenemu materialnopravnemu dokaznemu bremenu se med pravdo lahko procesno breme dokazovanja premešča z ene na drugo stranko. Običajno stranke dokazujejo pozitivna dejstva, to je dejstva, ki so njim v korist. Tožeča stranka utemeljeno opozarja na težavo pri zbiranju dokaznega gradiva o tem, da sredstva za kupnino izvirajo iz dela obeh tožencev kot zakoncev in je zato stanovanje njuno skupno premoženje. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je druga toženka kupnino pridobila deloma iz prihrankov, torej posebnega premoženja, deloma pa je sredstva pridobila od matere toženca. Ko je bila druga toženka zaslišana je povedala drugače: da je del sredstev pridobila s kreditom. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da je dokazno breme izključno na tožeči stranki, izpovedbe toženke o kreditih ni dokazno ocenilo in jih povezalo z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo.

S tem ko je sodišče prve stopnje izdalo zavrnilno odločitev, ker je štelo, da je dokazno breme izključno na tožeči stranki, je materialno pravo glede ugotovitvenega zahtevka zmotno uporabilo. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v ugotovitvenem delu razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje zaradi potrebne dopolnitve dokaznega postopka.

V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno dokazno oceniti izpoved toženke in priče Z. Š. in pri tem upoštevati, da je po ustaljenem stališču sodne prakse, pri ustvarjanju skupnega premoženja zakoncev treba darilo sorodnikov načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih. To velja, vse dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve namenjeno le obdarjencu. Če zainteresirani osebi to ne uspe, velja darilo za solastno premoženje zakoncev z enakima deležema (glej II Ips 1087/2008). V ponovljenem sojenju bo moralo upoštevati tudi stališče sodne prakse, da je premoženje skupno, če je pridobljeno s krediti odplačanimi v času zakonske zveze (Slavko Rupel, Družinsko pravo, pregled sodne prakse in literature, 1984, stran 45 in 46).

Zaradi delne razveljavitve izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP razveljavilo tudi odločitev o stroških.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija celotno zavrnilno sodbo, pri čemer pa razlogov zoper zavrnitev dajatvenega dela tožbenega zahtevka ne navaja. Pritožbeno sodišče je zato opravilo le preizkus po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov. Ker jih ni ugotovilo, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zoper 1.2. točko izreka sodbe zavrnilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.