Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je tožniku šest obrokov variabilnega dela plače že obračunala in izplačala, zato tožnik ni upravičen še do ponovnega obračuna ter izplačila teh šestih obrokov variabilnega dela plače, ki jo je že prejel.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi delno, pritožbi tožene stranke pa se ugodi v celoti in se izpodbijana sodba razveljavi v I. točki izreka, v 7. do 12. alinei II. točke izreka in v III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožnika zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati šest neto zneskov od bruto zneskov 1.321,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska v plačilo do plačila, kot to izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe in od navedenih bruto zneskov poravnati prispevke in davke. V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo dvanajstih bruto zneskov v višini 1.321,90 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih bruto zneskov v plačilo, kot to izhaja iz II. točke izreka izpodbijane sodbe, zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek tožnika, da mu je dolžna tožena stranka na navedene zneske obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke. V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, smiselno pa tudi zoper odločitev, da sam krije svoje stroške postopka, iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo vse njegove pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka dolguje tožniku le še šest obrokov variabilnega dela plače, saj iz sporazuma, ki je bil sklenjen ob sporazumni razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, izhaja, da tožena stranka dolguje tožniku še celotno obveznost iz tega naslova. S tem sporazumom je tožena stranka priznala celotno obveznost iz naslova variabilnega dela plače, tožena stranka pa tega sporazuma zaradi napake volje ni izpodbijala. Ob tem ne gre spregledati, da je obveznost tožene stranke do plačila variabilnega dela plače vsebovala šele popravljena ponudba tožnika, saj prvotni sporazum te določbe ni imel. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je predstavljal dogovorjeni znesek bruto nagrado. To iz sporazuma ne izhaja, pogodba za variabilni del plače pa izrecno določa, da se znesek določene nagrade izplača delavcu, pri tem pa ne določa, da bi bilo potrebno od dogovorjenega zneska odvesti davke in prispevke. To pomeni, da tožniku pripada celoten dogovorjeni znesek kot neto znesek, na katerega pa mora tožena stranka plačati še davke in prispevke. Pri odločanju bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi načelo „in favorem laboratoris“.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, oziroma da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. in 13. točki člena 339/2 ZPP, ker se ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da tožniku ni dolžna plačati vtoževanega zneska, ker je tožnik kršil konkurenčno prepoved in konkurenčno klavzulo. Sodba zato ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, toženi stranki pa je bila iz tega razloga kršena možnost obravnavanja pred sodiščem. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno, saj bi moral biti tožbeni zahtevek tožnika ob upoštevanju zgoraj omenjenega ugovora tožene stranke zavrnjen. Ta variabilni del plače je predstavljal nagrado za delovno uspešnost. Neutemeljeno bi bilo od tožene stranke pričakovati, da bo z izplačevanjem teh zneskov nadaljevala, ko je ugotovila, da je zaradi tožnikovega ravnanje (kršitve konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule) utrpela poslovno škodo, ki jo ocenjuje na 39.356,58 EUR. Razen tega obrok variabilnega dela plače, tudi če bi tožniku pripadal, ne znaša 1.321,90 EUR temveč 1.321,87 EUR, na kar je tožena stranka opozorila že v odgovoru na tožbo.

Obe stranki sta podali tudi odgovora na pritožbo, v katerem predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev dela sodbe, ki jo je nasprotna stranka s pritožbo izpodbijala.

Pritožba tožene stranke je utemeljena v celoti, pritožba tožnika pa delno.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS; št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi tožene stranke zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke in 13. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je pa storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pri čemer je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo tudi delno nepopolno ugotovljeno.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo variabilnega dela plače za leto 2009 v dvanajstih obrokih (za obdobje od aprila 2010 do marca 2011), ki so znašali po 1.321,90 EUR mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so tekle od tridesetega dne v tekočem mesecu do plačila. Tožena stranka pa naj bi mu bila dolžna na navedene zneske obračunati in plačati tudi pripadajoče davke in prispevke (tožbeni zahtevek iz tožbe, modificiran v pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2011).

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je del izreka izpodbijane sodbe obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, saj delno nasprotuje samemu sebi. V I. točki izreka izpodbijane sodbe je namreč sodišče prve stopnje tožniku prisodilo šest obrokov neto zneska variabilnega dela plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanih od bruto zneskov 1.321,90 EUR za obdobje šestih mesecev. V 7., 8., 9., 10., 11. in 12. alinei II. točke izreka pa je njegov tožbeni zahtevek, v katerem je za isto obdobje zahteval izplačilo bruto variabilnega dela plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneskov, v celoti zavrnilo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na pritožbi obeh strank v mejah pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti ta del izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 354/1 ZPP). Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb obeh strank v zvezi z drugimi očitanimi kršitvami določb postopka in v zvezi z dejstvi, ki bodo odločilna za odločanje še o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe in po katerem bi bil tožnik glede na 3. odstavek 3. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 6. 1997 (A3), glede na ugotovitev nagrade za poslovno leto 2009 z dne 14. 5. 2009 (A1) in glede na sporazum o prenehanju delovnega razmerja (A2) upravičen še do obračuna šestih bruto zneskov variabilnega dela plače in do izplačila ustreznih neto zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih bruto zneskov tega dela plače. Iz točke 2.2.1. oziroma 2.2.2. ugotovitve nagrade za poslovno leto 2009 je razvidno, da znaša njegova nagrada 15.862,50 EUR pri čemer pa je v 3. odstavku 3. člena pogodbe o zaposlitvi navedeno, da je ta nagrada (variabilni del plače) določena v bruto letnem znesku. Glede na to, da se je tožniku nagrada oziroma variabilni del plače običajno izplačala v dvanajstih obrokih (kar med strankama niti ni bilo sporno), bi znašal mesečni znesek bruto nagrade oziroma variabilnega dela plače 1.321,87 EUR, kar je tožena stranka navajala že v odgovoru na tožbo (in na kar utemeljeno opozarja tudi v pritožbi) in ne 1.321,90 EUR, kot jo je vtoževal tožnik. Pri odločanju o preostalem delu tožbenega zahtevka tožnika se bo moralo sodišče prve stopnje glede na zgoraj navedeno opredeliti tudi do višine posamičnega mesečnega vtoževanega obroka variabilnega dela plače. Glede na to, da je tožena stranka dokazala (B10, B11), da je tožniku šest obrokov variabilnega dela plače že obračunala in izplačala (kar je sicer potrdil tudi tožnik v svoji izpovedi, podani na naroku za glavno obravnavo dne 18. 9. 2012), tožnik glede na določbo 3. odstavka sporazuma o prenehanju delovnega razmerja (A2) ni upravičen še do ponovnega obračuna ter izplačila teh šestih obrokov variabilnega dela plače, ki jo je že prejel. V zvezi s tem je pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da sta se stranki v 3. odstavku omenjenega sporazuma dogovorili o obstoju odprtih obveznosti iz naslova variabilnega dela plače za leto 2009, torej o obstoju obveznosti šestih še neobračunanih in neizplačanih obrokov variabilnega dela plače. To pa pomeni, da je neutemeljena pritožba tožnika, da bi mu bila dolžna tožena stranka na podlagi sporazuma še enkrat obračunati in izplačati že izplačanih šest obrokov spornega dela plače za leto 2009. Glede na že omenjeno določbo 3. odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi, ki izrecno govori o bruto višini variabilnega dela plače in glede na uveljavljeno sodno prakso (na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje), so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožnika, da je bil skupni znesek nagrade določen v neto višini in da bi mu morala na ta znesek tožena stranka obračunati in odvesti predpisane dajatve, oziroma da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati načelo „in favorem laboratoris“.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, ker se v obrazložitvi ni opredelilo do njenega ugovora, da tožnik do vtoževanih zneskov ni upravičen, ker je kršil konkurenčno prepoved in konkurenčno klavzulo. Navedena pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijane sodbe predstavlja kvečjemu absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP (in ne po 13. točki člena 339/2, ki jo očitno pomotoma zatrjuje tožena stranka v pritožbi), ne pa kršitev po 8. točki člena 339/2 ZPP, ki je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožbeni očitek tožene stranke, da tožnik glede na zatrjevano kršitev konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule ni upravičen do obračuna in izplačila še preostalih šestih obrokov variabilnega dela plače, pa je po presoji pritožbenega sodišča tudi vsebinsko neutemeljen. Tožnik je bil do tega dela plače za leto 2009 upravičen tako na podlagi 3. odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi, na podlagi ugotovitve nagrade za poslovno leto 2009 in tudi na podlagi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, na to njegovo pravico pa tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča nima nikakršnega vpliva njegovo (po navedbah tožene stranke) sporno delovanje v letu 2010, ki naj bi pomenilo kršitev konkurenčne prepovedi oziroma kršitev konkurenčne klavzule. Tožnik je bil namreč do variabilnega dela plače upravičen zaradi uspešnega dela v letu 2009, kar jasno izhaja iz ugotovitve nagrade za poslovno leto 2009 (A1).

Ker je sodišče prve stopnje del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik uveljavljal obračun ter izplačilo šestih obrokov variabilnega dela plače, ki jo je pri toženi stranki že prejel, pravilno zavrnilo, je pritožbeno sodišče v tem delu tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvo do šesto alineo II. točke izreka izpodbijane sodbe, saj glede odločitve o tem delu tožbenega zahtevka niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Zaradi tega, ker je del izreka izpodbijane sodbe nasprotoval sam sebi (14. točka člena 339/2. ZPP) in ker se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke, da bi bil tožnik upravičen do mesečnega obroka variabilnega dela plače v višini 1.321,87 EUR (in do dokazov v zvezi s temi navedbami), je pritožbeno sodišče pritožbama v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka in v II. točki izreka v alineah od sedem do dvanajst razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP) tako da bo lahko sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene napake oziroma pomanjkljivosti in nato ponovno odločilo o utemeljenosti tega dela tožnikovega tožbenega zahtevka. Glede na naravo ugotovljene bistvene kršitve določb postopka in glede na to, da tudi dejansko stanje v zvezi z višino mesečnih obrokov variabilnega dela plače ni popolno ugotovljeno, se pritožbeno sodišče ni odločilo za pritožbeno obravnavo. Ker je od odločitve o preostalem delu tožbenega zahtevka odvisna tudi odločitev o pravdnih stroških obeh pravdnih strank, je pritožbeno sodišče na pritožbi obeh pravdnih strank razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.